/11 /11

Ob tem naslovu se vam najbrž utrne misel na prisrčen film, ko družina ob odhodu na počitnice pozabi na mlajšega sina, da ostane sam doma. Otrok se ob vseh peripetijah uspešno ubrani roparjev ter kot nasmejan zmagovalec pričaka vrnitev domačih. Film je prisrčen, toda kako je v resnici? Bi vaš otrok znal poskrbeti zase, če bi ostal sam doma? Bi znal poskrbeti za osnovne življenjske naloge, bi znal poskrbeti zase, ne da bi se mu kaj zgodilo ali da bi se poškodoval? Prav lahko bi nas presenetilo, da otrok ni tako nebogljen, kot včasih mislimo.

Pogosto se zgodi, da nas zaščitniška vloga staršev in prevelik strah napeljujeta, da lastno situacijo, odgovor na vprašanje ali je naš otrok že dovolj zrel, da ostane sam doma, ocenjujemo drugače, kot bi jo, če bi se dogajala v krogu naših prijateljev, znancev ali sorodnikov. Toda nasveta hkrati ne moremo iskati pri kom drugem kot pri sebi, saj smo, ko govorimo o vzgoji otrok, tisti, ki imamo otroke in prakso z vzgojo, največkrat zelo drugačnega mnenja od tistih, ki z otroki nimajo lastnih izkušenj in moralizirajo le na podlagi videnega ali iz lastnih izkušenj iz svoje mladosti. Odgovor na vprašanje, kdaj je otrok lahko sam doma, je zelo spolzko področje, kjer ni pravilnih in nepravilnih odgovorov, kjer ni mogoče poiskati recepta, ki bi bil pravi za vse. Otroci so različni, starši so različni, družinska klima je različna, ogromno je torej dejavnikov, ki vplivajo na razvoj in obnašanje otroka. Še celo v isti družini, ob enaki vzgoji in istih starših, so med sorojenci velike razlike - za vsakega moramo pač poiskati recept vzgoje, po katerem bo naš glavni namen najlaže, najmanj stresno in čimbolj uspešno realiziran.

Potreba po varnosti

Vsak starš je dolžan otroku zagotoviti njegovo primarno potrebo ranega otroštva - potrebo po varnosti. Tako, kot je potreba po varnosti izražena pri dojenčkih, se, le na drugačen način, izraža tudi pri malo starejših otrocih in tudi pri mladostnikih. Pa tudi odrasli potrebujemo občutek varnosti. Razlika med odraslimi in otroki pa je v tem, da so otroci veliko bolj odvisni od nas, kot pa smo mi sami odvisno od kogarkoli. Potreba po varnosti je v človeku prisotna celo življenje. Kot starši smo jo dolžni nuditi svojim otrokom, seveda v pravi meri. Ne smemo jih dušiti. Toda, kakšna je prava mera?

Ves čas vzgoje smo pred dilemo, kje je meja, ko lahko od otrok zahtevamo določeno samostojnost in odgovornost, koliko lahko od otrok zahtevamo in koliko popuščamo ali dopuščamo. Otroci nas potrebujejo, da jim pokažemo pot, da jim podamo roko, kadar padejo, da jim pomagamo vstati, ne smejo pa pričakovati, da jih bomo na njihovi poti nosili, pred njimi umikali vse prepreke, na katere bi lahko naleteli, da jim bo njihova pot čim lepša, čim lažja in brez vsakršnih stresov in napora. Če otrokom preveč olajšamo pot, po kateri hodijo, jih ne bomo nikoli naučili premagovati ovire, pred katerimi se bodo znašli kasneje, ko nas ne bo več ob njih. Naša želja je, da si v določeni starosti, po zaključenem šolanju, poiščejo delo, s katerim se bodo preživljali in zaživeli svoje življenje. Na žalost pa je danes kar veliko mlajših odraslih, ki se ne morejo odtrgati od doma in zaživeti po svoje, na svojem…

Občutek moči

Če je pri otroku potešena potreba po varnosti, se v njem posledično pojavi občutek moči in veljave, krepi se mu samopodoba, dviga se mu samozavest. Tega ne moremo doseči čez noč, pa tudi sami se moramo prisiliti, da na svojega otroka ne gledamo preveč zaščitniško in v neprestani bojazni, da se mu bo kaj zgodilo. Vsi otroci imajo strahove, toda nanje tudi v resnici prežijo različne nevarnosti. Zavedati se moramo, da z otrokom ne moremo biti ves čas skupaj, da ne moremo biti ob njem 24 ur dnevno, zato se moramo najprej sami otresti pretiranega strahu in pogledati z drugega zornega kota. Otroci potrebujejo naše zaupanje, potrebujejo pa tudi usmeritve, kako ravnati v kritičnih in morebitnih neprijetnih situacijah, v katerih se znajdejo. Hkrati jim moramo uokviriti meje, v katerih se lahko gibljejo. Če otrokom zaupamo in jih naučimo ravnanja v takšnih situacijah, se v njih krepi občutek moči in manjša občutek strahu, nebogljenosti, odvisnosti. S tem jih učimo, da se zanesejo nase, da zaupajo vase. Seveda ne moremo od njih zahtevati, da se bodo vedli točno tako, kot želimo. Dopustiti jim moramo, da v določenih mejah in okvirih poskušajo tudi svoje variante. Najboljši učitelj so namreč lastne napake in posledice na lastni koži. Starši to lahko dopustimo. Za otroke bo celo koristno, seveda pa moramo vedeti, kje je meja. Tako verjetno ne bomo gledali, kako se bo otrok poparil z vrelo vodo, če si bo poskušal pripraviti topel napitek, mogoče pa mu bomo dopustili, da ga bo polil, ko si ga bo nalival v lonček. Seveda bomo potem od njega pričakovali, da bo polito tudi sam pobrisal. Kadar ga bomo kregali in sami pobrisali za njim, nismo naredili nič dobrega. Če bo polil in bo moral brisati za sabo tudi drugič in tretjič, bo najbrž četrtič spremenil način nalivanja. Mogoče je primer banalen, vendar zelo vsakdanji. Če bomo našim malčkom dovoljevali samostojnosti v vsakdanjiku, ko smo tudi sami navzoči, če ne bomo opravljali del, ki bi jih lahko sami zase postorili tudi oni, ne bomo zaskrbljeni, kako se bodo znašli, kadar jih bomo pustili same doma. Če pa vse postorimo namesto njih, smo resnično lahko v skrbeh, kako bodo nekega dne sami poskrbeli zase.

Kdaj je otrok dovolj star, da je lahko sam doma?

Težko je točno definirati starost otroka, ker sama starost ni merilo. Na to, kdaj je otrok zrel, vpliva veliko dejavnikov, upoštevati in pretehtati moramo več stvari. To vprašanje je danes sicer zelo pogosto, saj smo starši povečini zaposleni, težko pa je dobiti varstvo, ki nam bi bilo na razpolago, kadar bi mi to potrebovali. Pri odločitvi, kdaj je otrok dovolj star, si lahko pomagamo z dvema meriloma:

- Prvo merilo je starost otroka. Majhni otroci naj ne bi ostajali sami doma več časa. Sicer pa je težko govoriti samo o starosti, ker moramo upoštevati tudi otrokovo zrelost in njegove izkušnje.

- Drugo merilo je čas odsotnosti. Otroci morajo vedeti, koliko časa bomo odsotni od doma, sami pa se moramo te ure potem tudi držati. To je zelo pomembno. Če slutimo, da se bomo zadržali več časa, se dogovorimo raje za kasnejšo uro prihoda in otroke presenetimo, če pridemo prej. Veliko slabše je, če zamujamo in nas otroci čakajo, še posebno, če jim je neprijetno ostati sami. Kadar otroci še ne poznajo na uro, jim pokažemo, kako se premikajo kazalci, in jim tako približno pokažemo, kdaj pridemo. Na začetku naj bo čas, ko so otroci sami doma, čim krajši, kasneje pa ga lahko postopoma podaljšujemo, še posebno če se otroci znajdejo in jim lahko zaupamo, naša odsotnost pa jim tudi ne povzroča prevelikih stresov. Kljub temu vseeno poskušajmo malčke puščati same doma le, če je to neobhodno. Nepredvidljivih situacij je veliko, z njimi sicer ne smemo biti obremenjeni, poskušajmo pa se jim izogibati.

Pravila in pričakovanja

Kot za vse situacije v vsakdanjem življenju, naj v družini veljajo določena pravila tudi za čas, ko otroci ostanejo sami doma. Starši sicer presodimo sami svoje otroke ali: bodo v naši odsotnosti prestrašeni, izgubljeni, nemirni, morda pa tudi preveč živahni in pogumni. Morebiti bodo celo izkoristili našo odsotnost za dejavnosti, katerih jim ponavadi ne dovolimo. Vsekakor se moramo o tem v naprej pogovarjati in se dogovoriti, kaj je dovoljeno in kaj ne. Otroci morajo točno vedeti, kaj smejo in česa ne smejo. Vsakič znova se tudi dogovorimo, kaj bodo počeli v naši odsotnosti. Ponavadi smo starši takrat bolj popustljivi in otrokom pustimo več časa sedeti ob televiziji ali računalniku, dovolimo se jim igrati igre, za katere vemo, da se jih otroci radi igrajo in zanje niso nevarne. Če imajo šolske obveznosti, se dogovorimo tudi za to, kako, kdaj in kje jih bodo opravili.

Kadar je otrok v družini več in jih pustimo same doma, se je nujno že prej dogovoriti glede gledanega programa po TV, video igricah, uporabi računalnika, branju, igri… Ni dobro, da to prepustimo otrokom, saj ponavadi dominantni otroci v takšni situaciji prevzamejo vlogo »starša« in spor je hitro navzoč. Otroci pa ga potem v odsotnosti rešujejo, kot pač vedo in znajo. Kar pa ni vedno tako, kot bi si želeli odrasli.

Nevarnosti

Na vse nas, ne samo na otroke, prežijo nevarnosti. Naša vzgojna naloga je, da otroke naučimo, kako se tem nevarnostim ubranijo, kako jih zaobidejo, kako se postavijo po robu. Kot jih moramo tega učiti v vsakdanji vzgoji, še toliko bolj moramo to poudariti, kadar jih prepustimo samim sebi. Ne smemo sicer s tem pretiravati, da ne dosežemo ravno obratnega učinka in bi otroke preveč preplašili in bi se tudi tisti otroci, ki sicer ne bi imeli nič proti, če morajo ostati sami doma, potem prestrašili. Kljub temu pa je nekaj situacij, na katere jih moramo opozoriti. Za poskus jih lahko tudi odigramo. Otroci to jemljejo kot igro, zelo prav pa jim pride avtomatsko reagiranje, če se resnično znajdejo v podobni situaciji.

Kot prvo jih moramo opozoriti na odpiranje vhodnih vrat. Nikakor ne smejo odpirati vrat neznancem. Naučiti jih moramo, kako naj se vedejo, če na vratih nekdo pozvoni, pa tudi če je to znana oseba. Ne smemo jih zaklepati v stanovanje ali hišo in jih puščati brez ključa. Otroci morajo imeti možnost priti iz hiše in stanovanja, če pride do kakršnekoli nepredvidene nesreče. Recimo, požara.

Naučiti jih moramo tudi, kako reagirati v primeru kakršnekoli nesreče, bodisi da v stanovanju kaj zagori, začne teči voda, ostane stanovanje ali hiša v temi brez elektrike in podobno. Prav tako jih učimo, kako reagirati ob kakršnikoli poškodbi. Kajti če začnemo otrokom pred tem, ko jih bomo pustili same, razlagati vse nevarnosti in ravnanje ob njih, verjemite, da bodo otroci močno prestrašeni. Sami pa vemo, da ima strah lahko velike oči in bi otroci lahko naredili kakšno neumnost prav iz tega strahu. Zato se o tem pogovarjajmo tudi takrat, kadar nimamo otrok namena pustiti samih. Naj bo to naša igra. Preden jih pustimo same, pa le na kratko, v nekaj stavkih, znanje obnovimo.

Telefon

Nujno moramo otrokom pustiti telefonsko številko, na kateri smo dosegljivi ali pa je dosegljiv kdo, na katerega se lahko obrnejo, če bi se znašli v težavi, v stiski. Prav tako morajo poznati številko policije in gasilcev. Sploh bi morale biti te številke nekje na vidnem mestu ob telefonu ves čas, ne samo takrat, kadar so otroci sami doma.

Sicer danes naši otroci znajo telefonirati in s tovrstno komunikacijo nimajo težav. Kljub temu pa naj bo situacija, ko bi morali poklicati na pomoč, del naše vzgojne igre. Naučimo jih, kako naj se oglašajo na telefon, pa tudi, da neznancem po telefonu ne dajejo podatkov, da so sami v hiši in naj ne odgovarjajo na vprašanje, kdaj se vrnejo starši.

Članek objavljen v Moj malček, julij 2006