/11 /11

Na terapiji: (fant, 6 let, huda nevrotična motnja)

- S kom živiš?

- Z mamo.

- In oče?

- Pregnala sva ga.

- Kako?

- Ločila sva se od njega, ponižuje naju, ni moški, uničil je najina najboljša leta ...

Na terapiji: (mladostnik 14 let, huda oblika migrene, omedlevica, delinkventno vedenje)

- In zakaj nisi narisal svojega očeta, saj ste ena družina?

- Bolje, da ga sploh ne bi imel, takega očeta.

- Kaj misliš s tem?

- Mami je bilo celo življenje pokvaril, obnašal se je kot prašič, zdaj pa dela ...

- In kako se oče obnaša do tebe osebno?

- Kaj pa vem, ne dere name, ko dobim enko.

- … nič drugega?

- Nič drugega ... kaj pa naj bo drugega od njega? Če grem ven, celo zaslužim svoj denar.

- In kako zaslužiš?

- Pletem košare.

- In kdo te je tega naučil?

- Oče, veliko me je naučil. Znam tudi loviti ribe, znam voziti avto, malo znam delati z lesom, letos poleti sva kupila čoln, greva skupaj na ribolov.

- Kako to, da sediš v čolnu s človekom, za katerega bi najraje videl, da ga ne bi bilo na svetu?

- No, na splošno mi je zanimivo z njim ... Ko mame ni z nama, nama je lepo. Ona se ne strinja z njim, jaz pa lahko sem z mamo in z očetom, ko nista skupaj.

Na terapiji: (deklica stara 6 let, težave s komunikacijo, nepazljivost, nočne more, jecljanje, grizenje nohtov ipd.)

- Zakaj si narisala samo mamo in brata in kje sta ti in oče?

- Sva drugje, da mama ne bo jezna.

- In če ste vsi skupaj?

- To je slabo.

- Kako slabo?

- ... (dekle joka)

Čez nekaj časa:

- Samo ne povej mami, da imam tudi očeta zelo rada.

Na terapiji: (mladostnik s hudo nevrotično motnjo)

- ...vaš sin res verjame, da je njegov oče umrl?

- Da! Izrecno smo mu povedali, da ga, bog ne daj, ne bo hotel videti in pridobiti njegovih lastnosti, ampak jaz in njegova babica govoriva najlepše o njegovem očetu, da se ne bo jezil in poskušal biti dober. .

Na terapiji: (Fant, 8 let, huda depresija in več drugih bolezni)

- Kaj pa oče?

- Ne vem.

Obrnem se k mami:

- Ne govorite o smrti očeta?

- Ve, o tem sva se pogovarjala (mama joka), niti ne vpraša, niti pogledati noče fotografij.

Ko je mama odšla iz pisarne, sem fanta vprašala:

- Bi rad izvedeli več o očetu?

Deček je oživel in me prvič pogledal v oči.

- Ja, ampak se ne sme.

- Zakaj?

- Mama bo spet jokala, bolje da ne.

PREBERITE TUDI: Ločitev znancev lahko vpliva na vaš odnos

Razbite družine

Pri delu z otroki sem se v svoji praksi srečala z naslednjimi dejstvi:

Otroci imajo svoje starše enako radi, ne glede na starševo izkazano vedenje. Za otroka sta mama in oče nekaj celote in pomemben del njega.

Odnos otroka do očeta in očeta do otroka vedno oblikuje mati. Mame so posrednice med očetom in otrokom, so tiste, ki otroku oddajajo: kdo je njegov oče, kakšen je in kako je treba z njim ravnati.

Mama ima nad otrokom absolutno moč, z njim počne, kar hoče, zavedno ali nezavedno. Takšno silo je ženi dala narava, da bi potomci lažje preživeli. Mama je sprva otrokov ves svet, kasneje pa otroka na svet prinaša tudi sama. Otrok spoznava svet skozi mamo, vidi svet skozi njene oči, je pozoren na to, kar je mami pomembno. Zavedno ali nezavedno mama aktivno oblikuje otroka in njegovo opazovanje. Z očetom je otrok seznanjen tudi z materjo, ona mu prenaša stopnjo pomembnosti očeta. Če mati možu ne zaupa, se bo otrok očeta izogibal.

Na terapiji:

- Moja hči je stara eno leto in 7 mesecev. Kriče beži pred očetom, ko jo ta prime v naročje, zajoka in se odtrga od njega. In pred kratkim je začela govoriti očetu: "Pojdi stran, ne maram te." Nisi dober".

- In kaj čutite do svojega moža?

- Jezna sem nanj in užaljena ... do solz.

Odnos med očetom in otrokom oblikuje tudi mati. Na primer, če ženska ne spoštuje otrokovega očeta, potem oče morda ne bo posvetil otroku svoje pozornosti.

Ena in ista situacija se ponavlja dovolj pogosto: takoj ko ženska spremeni svoje notranje razpoloženje do otrokovega očeta, ta nenadoma izjavi, da želi videti otroka in sodelovati pri njegovi vzgoji. In tudi v takih primerih, ko je oče dolga leta ignoriral otroka.

Zavrnjen oče

Zavračanje očeta v družini pogosto vodi v intelektualni in psihični zaostanek v otrokovem razvoju. Po drugi strani pa se otroci lažje spopadajo s težavami odraščanja, če čutijo, da jih mama in oče sprejemata takšne, kot so.

Otrok vedno »drži zastavo« zavrnjenemu staršu. Zato se bo na vsak način združil z njim v svoji duši. Na primer, lahko ponovi njegove slabše značajske lastnosti, vedenje itd. Hkrati, bolj ko mati nasprotuje, bolj se bodo te lastnosti pokazale. In ko mati otroku iskreno dovoli, da je podoben očetu, da ga odkrito ljubi, ima otrok možnost izbire: ali se bo z očetom združil preko problematičnih lastnosti ali pa ga bo imel rad neposredno – s srcem.

Otrok je enako predan mami in očetu, enako močno, z njima je povezan z ljubeznijo. Ko pa se odnos med staršema zaplete, se otrok z močjo svoje predanosti in ljubezni globoko zaplete v težave, ki staršem povzročajo bolečino. Prevzame toliko, da resnično takoj olajša duševno trpljenje enega ali obeh staršev.

Otrok lahko postane psihološko enakovreden svojim staršem: vedno je lahko prijatelj, partner. Tudi psihoterapevt. In to je mogoče dvigniti še višje, psihološko nadomestiti svoje starše. Je pa preveč za otrokovo telesno in psihično zdravje. Na ta način ostane brez svoje podpore – brez staršev.

Ko mati ne ljubi, ne zaupa, ne spoštuje ali je preprosto užaljena zaradi otrokovega očeta, ona, ko gleda otroka in vidi v njem številne manifestacije očeta, zavestno ali nezavedno daje malčku vedeti, da je njegov " moški del" je slab. Zdi se, kot da pravi: "To mi ni všeč." Nisi moj otrok, če si podoben očetu."

PREBERITE TUDI: Kako otrokom pomagati razumeti ločitev

In iz ljubezni do matere, natančneje zaradi globokega notranjega stremljenja, da bi nekako preživel v danem družinskem sistemu, se otrok še vedno odreka očetu, torej tudi moškemu delu sebe.

Otrok bo tako odpoved drago plačal. Nikoli si ne bo odpustil svoje izdaje. In za to se bo zagotovo kaznoval s skrhano usodo, slabim zdravjem in nesrečnim življenjem. Življenje s takšno krivdo je neznosno težko, četudi se tega vedno ne zavedajo. Ampak to je cena preživetja.

Za primer, kaj se dogaja v otrokovi duši, poskusite zapreti oči in si predstavljati dva najbližja človeka, za katera bi brez razmišljanja dali svoje življenje. Zdaj pa si predstavljajte, kako se vsi trije trdno držite za roke na visoki skali. Nenadoma se je skala, na kateri ste stali, začela rušiti. Čudežno si se uspel postaviti na pečino, za roke pa se držita tebi najdražja. Porabil si svojo moč in se zavedaš, da dveh nikakor ne moreš potegniti gor. Rešiš lahko samo enega od njiju. Koga bi izbral? Mame običajno na to vprašanje odgovorijo: "Ne, bolje je, da vsi skupaj umremo." Grozno je!"

Res je, da bi bilo tako lažje, a življenjske razmere so takšne, da je otrok prisiljen v nemogočo izbiro. In to počne. Pogosteje v korist mame.

Predstavljajte si, da ste spustili enega človeka in rešili drugega.

- Kako se boš počutil glede tistega, ki ga nisi mogel rešiti?

- Ogromen občutek krivde.

- In kaj boste občutili do tistega, za katerega ste to storili?

- Sovraštvo.

Vir: Poznaj sebe / Baby.ru / Ringeraja.rs