So otroci, ki vstopajo v prostor, poln neznancev, in se pri priči pričnejo smukati med njimi in raziskovati, kot da so doma. Na plaži odkorakajo do povsem neznanih sosedov in jih ogovorijo, kot da bi jih že dlje časa poznali.
V neznanem okolju se skrivajo se za starše, jočejo, če jih starši potiskajo naprej; če pa jih neznanci ogovorijo, kar zakrknejo od muke. Rdeči obrazek zarinejo mamici v ramo in se iz njenega naročja nočejo niti premakniti, dokler vsiljivci ne odidejo. Je vaš malček tudi tak sramežljivček?
Normalno ali čez mero?
Dve ali tri leta stari otroci se pogosto vedejo zelo sramežljivo. Preden pa ugotovite, da je vaš malček še posebno sramežljiv in zato potrebuje pomoč, poskusite z našo pomočjo preveriti, ali je res tako. To storite tako, da počakate na priložnost, ko bo zbranih več malčkov njegove starosti, recimo, na rojstnem dnevu kakšnega prijateljčka. Opazujte dogajanje čim bolj nepristransko! Verjetno boste opazili, da vaš malček ni edini sramežljiv in plah otrok v skupini - pravzaprav je mnogo njegovih vrstnikov prav takih. Pri dveh ali treh letih so le redki otroci odprti in pogumni. Večina jih je vsaj nekaj časa v obdobju sramežljivosti. Njihova sramežljivost ima različne oblike. Nekateri malčki se počutijo dobro z odraslimi, ne pa tudi s svojimi vrstniki. Drugi se počutijo dobro le v majhni skupini vrstnikov, z odraslimi izven družine pa se ne znajo pogovarjati. Spet tretji so sramežljivi do vseh ljudi, ki jih ne poznajo dobro.
Je to le razvojna faza?
Naj vas potolažimo: obdobje malčkove sramežljivosti ne bo trajalo dolgo in zagotovo ne pomeni, da bo vaš malček tisti, ki bo vse otroštvo in odraslo dobo venel v kakšnem kotu. Do starosti šestih let je približno polovica otrok še vedno sramežljiva, mnogi malčki pa se sramežljivosti znebijo šele v najstniških letih. Pri približno eni petini otrok je sramežljivost prirojena in ni le normalna razvojna faza - ti se je nikoli ne znebijo, tudi v odrasli dobi ne. Lahko pa se naučijo, kako sramežljivost premagati.
Pri dveh ali treh letih malčkove starosti res težko rečemo, ali je otrokova sramežljivost prirojena ali pa se le obnaša enako kot drugi majhni otroci pri tej starosti. Zato ne skrbite in ne iščite zdravila za njegovo sramežljivost. Veliko pomembnejše je, da mu pomagate zgraditi dober občutek o sebi in o drugih ter da bodo njegovi odnosi tako z odraslimi kot z vrstniki kar se da pozitivni.
Če pa je vaš otrok resnično sramežljiv (kar se bo izkazalo kasneje), nikar ne obupajte. Z nekaj pomoči lahko tudi prirojeno sramežljivi otroci odrasejo v prijazne in samozavestne ljudi.
Sprijaznite se!
Če je vaš otrok v resnici zelo sramežljiv, mu lahko pomagate na več načinov, ki jih bomo opisali. Najbolj pomembno pa je, da se za začetek sprijaznite s otrokovo sramežljivostjo. Če boste na njegovo sramežljivost gledali kot na slabost, če mu pokažete že najmanjše nezadovoljstvo, ker v družbi ni pogumen, ali zadrego zaradi njegovega obnašanja, se lahko še bolj umakne vase. Raje otroku pokažite, da ga imate radi takšnega, kakršen je. Sprejeti otrokovo sramežljivost je najteže za starše, ki so sami po naravi odprti in družabni. Toda otrok je samostojna osebnost in od njega ne morete pričakovati, da se bo obnašal, kakor se obnašate vi.
Vživite se v otroka
Tudi če sami niste plahi, skušajte razumeti, da lahko soba za otroka postane pravo bojno polje, še posebej, če je polna majhnih otrok, ki se že igrajo v skupinah. Ne posmehujte se otroku zaradi njegovih pravzaprav precej realnih skrbi, raje ga pomirite in mu nudite oporo, ki jo potrebuje. Če je še posebej negotov v določenih situacijah, ga ne silite vanje, vendar pa ga iz njih tudi ne smete prehitro reševati. Vsekakor otroku dajte možnost, da sam doseže droben družabni uspeh, preden se odločite, da mu bo samemu tako ali tako spodletelo.
Malčka ne smete siliti, da bi se družil z drugimi otroki, vsekakor pa ga lahko pri tem spodbujate in mu pomagate prebiti led, če je treba. Na začetku mu bo morda laže družiti se z otroki, ki so nekoliko mlajši (počutil se bo manj ogroženo in kot najstarejši med njimi bo tudi bolj samozavesten) ali pa z leto do dve leti starejšimi otroki (če mu bolj ustreza podrejena vloga). Ne glede na starost pa naj bi bili otroci, ki mu jih izberete za družbo, bolj zadržani in neagresivni. Malčku lahko pomagate pri ustvarjanju prijateljstev tako, da spodbujate njegovo samozavest in dobro mnenje o sebi in mu pomagate, da bo zadovoljen sam s seboj. Naučite ga, kaj naj naredi, ko se bo neprijetno počutil v določeni situaciji. Naj, na primer, pomisli na kaj prijetnega, ali pa naj večkrat globoko vdihne.
Ne poudarjajte
Nikar ne zaznamujte otroka z oceno, da je sramežljiv. Če ga boste opisali kot sramežljivega, ko se v njegovi prisotnosti z drugimi ljudmi pogovarjate o njem, si bo to oznako zapomnil in jo sprejel kot dejstvo. Zato bo morda postal še bolj plah, četudi sploh ni takšen po naravi, in bo to plahost kasneje uporabljal kot izgovor za izogibanje neprijetnim situacijam: "Plah sem, zato se mi ni treba soočiti s tem problemom." Izogibajte se tudi temu, da bi mu kazali bolj družabne otroke in jih hvalili ali njihovo uspešnost v družbi primerjali z njegovo. S tem lahko otroka prizadenete in mu vzamete samozavest, pomanjkanje samozavesti pa lahko še bolj okrepi sramežljivost.
Vaja dela mojstra!
Pod pretvezo, da se igrata zabavno igrico, otroka spodbujajte, da nastopa v različnih vlogah. Na primer: medvedek se sprehaja okoli igrišča in bi se rad igral z otroki, a si ne upa priti k njim. Malčka vprašajte za nasvet in potem dajta medvedku nekaj dobrih idej, kako bi se lahko pridružil otrokom. Te prijeme bo lahko otrok sam kasneje uporabil v podobnih situacijah, saj so otroci odlični posnemovalci. Ne pozabite, da mora imeti takšna igrica vedno srečen konec (medvedek se pridruži skupinici otrok in vsi se potem odlično zabavajo).
V vrtcu
Nekateri otroci so še posebej občutljivi v prehodnih obdobjih. Dobra priprava na nove situacije ali vsaj malo prednosti jim bo pomagalo, da se laže soočijo s težavami. Ko se bliža čas večjih družabnih dogodkov ali vstopa v vrtec ali šolo, si vzemite nekaj časa za to, da malčka pripravite, da bo vedel, kaj se bo dogajalo. Skupaj preglejta imena otrok in odraslih, ki bodo tam prisotni, kaj se bo tam dogajalo in kako naj pozdravi ljudi ob prihodu. Opazujte njegovo reakcijo - če boste s pripravami pretiravali, se namreč lahko zgodi, da bo le še bolj negotov. Otroka pripeljite v vrtec že nekaj minut pred prihodom drugih otrok, da se bo lahko aklimatiziral in se bo že igral, ko pridejo drugi otroci. Če zamudita, bodo vsi buljili v vaju, in to je lahko neprijetno celo za odraslega, kaj šele za otroka. Skušajte med prvimi priti na praznovanja rojstnih dni ali na obiske in ne šele takrat, ko se vsi že igrajo. Če pridete pozno, otroku povejte, kaj lahko pričakuje in kaj boste naredili, preden vstopita: "Zamudila sva in zabava se je gotovo že pričela. Zato ti bom slekla plašček in dala tvoje darilo na mizo k ostalim. Potem te bom peljala k otrokom, da se boš igral z njimi." Ko vstopita, napravite, kar ste napovedali.
Oprema za sramežljivce
Vsi, ki gremo kdaj pa kdaj na zabavo, vemo, da je vstop veliko lažji, če imamo kaj v rokah - vrečko, kozarec pijače ali krožnik, poln sendvičev. Morda se bo tudi vaš otrok počutil bolje, ko se približa vrstnikom, ki se že igrajo, če prinese kaj s seboj, npr. igračo. Igrača mu bo ne le dala občutek varnosti, saj je njegova, ampak mu bo tudi služila kot vstopnica med druge otroke, če jo npr. ti takoj uporabijo pri igri ali le občudujejo. Otroka pa pripravite na možnost, da bo moral svojo igračo deliti z ostalimi, in mu pomagajte izbrati takšno, ki jo bo lahko delil.
Kdaj pomagati?
Otroku pomagajte, če potrebuje pomoč. Če vidite svojega otroka, kako hrepeneče gleda skupino otrok, ki se igrajo, in se vam zdi, da se jim želi pridružiti, pa ne ve, kako, mu dajte kak nasvet. Ne da bi ga silili, da se spremeni, mu lahko predlagate način, kako naj se otrokom približa. "Zakaj ne bi šel k tistim otrokom in jim pokazal svojo novo igračo?" Če bi otrok rad, da je kdo ob njem, ko bo šel v ofenzivo, se ponudite, da gresta skupaj, vsaj za nekaj časa. Če mu je to prav, se primita za roke in se pridružita igri, pred tem pa za dovoljenje vprašajta druge otroke. "Ali vam lahko Jan in jaz pomagava graditi ta grad iz peska?" Z otrokom ostanite toliko časa, kolikor vas potrebuje, nič dlje. Kakor hitro se vam zdi, da se udobno počuti, se umaknite s prizorišča.
Kaj pa, če je res prehudo?
Če je vaš otrok že star štiri leta in opazite, da ga sramežljivost zelo ovira, recimo, da se nikoli ne pridruži igri v vrtcu, pri skupinskih igrah se vedno drži vas, ne hodi rad na zabave in podobno, se o tem pogovorite s strokovnjakom, saj lahko zgodnja in blaga pomoč uspešno omili hudo sramežljivost pri majhnih otrocih. Zaprosite za nasvet svojega pediatra, da vas usmeri k pravemu strokovnjaku!
Članek je bil objavljen v Mojem malčku št. 9, 2004
Članek objavljen v Moj malček, oktober 2005
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: