/11 /11

Telesno kaznovanje je bilo nekoč sprejemljivo oz. »v modi« v vseh delih sveta in v različnih okoljih – domovih, šolah, zaporih, vojašnicah, psihiatričnih bolnišnicah, prisotno je bilo celo v delovnih okoljih. Ljudje so bili fizično napadeni zaradi vseh vrst prekrškov ali pa kar tako.

Časi se na srečo spreminjajo. Danes živimo v civiliziranih in človeških družbah, ki ljudem ne dovoljujejo, da povzročajo telesne bolečine drugim ljudem ali da jih ponižujejo, razen ko govorimo o otrocih. Otroci so bili nekako izvzeti iz te velike človekove evolucije in v številnih okoljih je še vedno popolnoma normalno in vsakdanje udariti ali kako drugače kaznovati otroke na načine, ki bi nas, če bi bili izvedeni nad odraslo osebo, verjetno spravili v zapor.

Brez telesnega kaznovanja

Obstaja veliko dobrih razlogov za ukinitev telesnega kaznovanja otrok. Tudi najmanjši udarec otroke uči, da je nasilje sprejemljiva oblika reševanja konfliktov. Pretepanje jih ne uči dobrih vzorcev obnašanja in socialne interakcije, niti jim ne ponuja tehnik, ki bi jih pripravile na njihovo nadaljnje življenje. Obstajajo pozitivni načini učenja, usmerjanja in discipliniranja otrok, ki so veliko boljši za otrokov razvoj. Družba, ki dovoljuje pretepanje otrok, je družba, ki dovoljuje nasilje.

Svet Evrope poziva

Svet Evrope poziva vlade vseh svojih 47 držav članic, naj prepovejo telesno kaznovanje. Osemnajst evropskih držav je to že storilo, začenši s Švedsko leta 1979, ko je sprejela za tiste čase »sporen« zakon, spremljali pa so ga tudi ukrepi za učenje pozitivnega starševstva. Tehnike svetujejo staršem o dejavnostih, primernih za posamezno starost otrok, kažejo, kako se s svojimi otroki pogovoriti o težavah, in jim pomagajo ustvariti disciplino, ki temelji na spodbujanju lepega obnašanja in neodobravanju nagajivosti.To je model, za katerega si Svet Evrope želi, da bi mu države sledile. Verjamemo, da bodo prizadevanja za pomoč staršem prinesla dobre rezultate v prihodnosti, saj se bodo otroci skozi pozitivno starševstvo učili in odrasli ter tudi sami sledili dobrim zgledom pri vzgoji svojih otrok.

Otroci niso majhni ljudje z majhnimi pravicami!!

Kot glavni zaščitnik človekovih pravic v Evropi ima Svet Evrope dolžnost, da lahko te pravice uživajo vsi – tudi otroci. Pred nekaj leti smo začeli s kampanjo »Gradimo Evropo za otroke in z njimi«, da bi zapolnili to vrzel. Ne želimo, da bi na otroke še naprej gledali kot na majhne ljudi z majhnimi pravicami. Želimo, da se kar največ obstoječih pravnih besedil – vključno s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah – dejansko uporabi v praksi. Želimo, da otroci spoznajo, da so tudi oni z zakonom zaščiteni pred nasiljem in nepravičnostjo.

Za zdaj velja, da ima otrok, majhen in ranljiv, manj zaščite kot odrasla oseba. Odrasli moramo zagotoviti, da se to spremeni – vlade morajo z zakonom prepovedati telesno kaznovanje otrok ter spodbujati pozitivno starševstvo. Starši, varuhi in skrbniki morajo odkriti pozitivne tehnike ter okrepiti tople družinske odnose in vsak posameznik se mora odzvati in nasprotovati vsakršni zlorabi, takoj ko jo opazi.

Vsak od nas mora dvigniti svojo roko proti telesnemu kaznovanju in uporabiti roke za varovanje in nego, ne za kaznovanje.

Kaznovanje ali discipliniranje

Pogosto so starši trdno prepričani, da svojega otroka ne bodo tepli. Vendar se zgodi, da se znajdejo v brezizhodni situaciji, ko popustijo živci ali pa se ustrašijo za varnost otroka, in dvignejo roko nad lastnega otroka. Pomembno vprašanje, na katerega bi si morali odgovoriti, je, kako so bili sami kaznovani kot otroci? Če so jih starši telesno kaznovali, se bodo verjetno spomnili fizične bolečine in tiste notranje bolečine ter ponižanja, težko pa se bodo spomnili, zakaj so bili kaznovani. Še težje bi verjetno razložili, česa so jih starši s klofuto, z udarcem po riti ali lasanjem naučili. Pogosto se dogaja, da starši zavedno ali nezavedno vzgajajo tako, kot so bili vzgojeni sami. Kar lahko pomeni, da ponavljajo napake svojih staršev. V današnjem času, ob poplavi strokovne literature in hitrega iskanja po medmrežju bi morali biti do svoje starševske vloge, ki je hkrati tudi ena najpomembnejših v življenju, bolj kritični.

KNJIŽNI NAMIGI O VZGOJI OTROK

* Brazelton T. B.: Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka: priročnik za starše in vzgojitelje, Mladinska knjiga, 1999

* Coloroso B.: Otroci so tega vredni: notranja disciplina, največ, kar lahko damo otroku, Tangram, 1996 Hendrix H., Hunt H.: Zdrav otrok in ljubezen staršev, Orbis, 2006

* Leach P.: Otrok od rojstva do šole: priročnik za nego in vzgojo otroka, 5. dop. izd., Domus, 2008

* Milivojević Z. et al: Mala knjiga za velike starše: priročnik za vzgojo otrok, 3. izd., Psihopolis institut, 2008

* Montessori M.: Srkajoči um, 1. ponatis, Uršulinski zavod za vzgojo izobraževanja in kulturo, 2008

* Pentley E.: Z otrokom lahko sodelujete, 3. ponatis, Didakta, 2007

* Žorž B.: Razvajenost, rak sodobne vzgoje, Mohorjeva družba, 1. ponatis, 2006

Otroci nedvomno potrebujejo omejitve, vendar nima to nič skupnega z nasiljem. Dokazano je, da vsako nasilje, tako telesno kot duševno, slabo vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti. S telesno kaznijo vzgojimo nesamozavestnega odraslega.

Primer:

Otrok, ki se boji, da bo tepen, se bo zlagal. Ko bo odrasel, bo zanj laganje in nasilno ravnanje samoumevno. Naučil se bo, da je nasilje sredstvo, s katerim lahko premaga drugega.

Telesno kaznovanje = ukrep, ki ga izvedejo starši, učitelj ali skrbnik z namenom, da otroku povzroči fizično bolečino ali neugodje oziroma popraviti otrokovo vedenje in ga odvrniti od tega, da bi to ponovil. To je sredstvo kaznovanja telesa.

Disciplina = vodenje otrokovega moralnega, čustvenega in fizičnega razvoja, kar omogoča otroku, da prevzame odgovornost, ko postane starejši.

Telesno kaznovanje je morda na videz trenutno uspešno, dolgoročno pa slaba naložba, saj ustrahuje in ovira dobre odnose med starši in otroki. Nikoli ni vzgojno. Starši bi morali otroke voditi, ščititi in jim biti v oporo, ne pa jih obvladovati, zlasti ne s telesnim kaznovanjem.

To pa ne pomeni, da bi jim morali dovoliti vse. Otroci potrebujejo disciplino in omejitve. Potrebujejo pravo disciplino, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in strpnosti. Več pozitivnih oblik discipline jim pomaga, da se naučijo misliti na druge in se zavedati posledic svojih dejanj.

Starši, ki otroke vzgajajo brez zaušnic, lahko z njimi gradijo boljše, tesnejše in trdnejše razmerje, ki temelji na zaupanju in razumevanju. Tudi to ni lahko. Starši bi tudi zato potrebovali recepte. A takih »instant« receptov seveda ni.

V pomoč pa naštevamo glavna načela dobre discipline:

TOPLINA STARŠEV IN NJIHOVO VKLJUČEVANJE

JASNO IZRAŽENA PRIČAKOVANJA

Otroku je treba povedati, kaj je sprejemljivo in kaj ni, ter kaj od njih želimo oz. pričakujemo.

UPORABA RAZLAG IN RAZPRAVLJANJA

VZPOSTAVLJANJE PRAVIL IN MEJ

Otrok potrebuje meje, da se počuti varnega.

OTROK MORA IZSKUSITI POSLEDICE SVOJIH DEJANJ

* logične posledice - pospravljanje za sabo;

* naravne posledice - zamuda v šolo, če prepozno vstaneš;

* razumevanje posledic svojih odločitev (kakšne so posledice napačnih dejanj in odločitev) - otrok (skupaj s starši) popravi škodo, ki jo je napravil;

* omejitev privilegijev - gledanje televizije, uporaba interneta, mobitela, druženja s prijatelji, ...

DOSLEDNOST

Enako dejanje povzroči enke posledice . Nikakor ne sme priti do situacije , ko je danes vse prepovedano, jutri pa vse dovoljeno, ker se nam ravno ne da vzgajati.

VZPOSTAVLJANJE / OBLIKOVANJE SITUACIJ

Skrbeti za hrano in spanje, predvideti situacije, ki bi lahko povzročile slabo vedenje, spreminjati ritem in navade, zagotoviti dovolj igrač za vse otroke, pripraviti se na obisk trgovine, pripraviti pomiritvene rituale, ...

Starši ne smemo pozabiti, da se otroci zgledujejo po nas, zatorej se moramo sami obnašati tako, kot bi želeli, da se obnašajo naši otroci, se z njimi pogovarjati na spoštljiv način ter pokazati, kako na konstruktiven način razrešimo spore.

Laurence Steinberg v svoji knjigi o dobrem starševstvu pravi: »Starševstvo je kot gradnja ladje, ki jo želimo splaviti. Sam proces gradnje je nagrajujoč, prav takšna je tudi splavitev ladje ter spoznanje, da je tisto, kar si zgradil, zmožno pluti tudi samo.«