Otrokovi izbruhi po vrtcu ali šoli so lahko posledica utrujenosti, preobremenjenosti in napora, ki ga je ves dan vlagal v prilagajanje zahtevam okolja. (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V vrtcu vzgojiteljica pove, da je prijazen, sodeluje in lepo upošteva navodila. V šoli učiteljica nima z njim nobenih težav. Potem pride domov – in kot bi nekdo pritisnil na stikalo.

Čevlji letijo po hodniku, napačen kozarec je razlog za jok, vprašanje o domači nalogi sproži prepir, prošnja, naj pospravi torbo, pa izbruh: »NE BOM!«

Starši se ob tem pogosto vprašamo: Kako je mogoče, da se zna povsod drugje obnašati, doma pa ne?

Odgovor se lahko skriva prav v vsem tistem, kar je otrok počel prejšnjih nekaj ur.

Ves dan se je prilagajal

Dan v vrtcu ali šoli od otroka zahteva veliko več, kot se nam včasih zdi.

Poslušati mora navodila, čakati, da pride na vrsto, sodelovati z drugimi, slediti urniku, sedeti, ko je treba sedeti, pospraviti, ko je čas za pospravljanje, sprejemati kompromise in obvladovati razočaranja.

Poleg tega je ves čas obkrožen z ljudmi, glasovi, dogajanjem in različnimi dražljaji.

Za odraslega je lahko takšen dan naporen. Za otroka, ki se sposobnosti uravnavanja čustev in vedenja še uči, pa še toliko bolj.

Ko pride domov, je njegova »baterija« lahko preprosto prazna.

Zakaj potem izbruhne ravno doma?

Dom je za večino otrok okolje, v katerem je manj zahtev po prilagajanju in več možnosti, da pokažejo, kako se v resnici počutijo.

To ne pomeni, da otrok ves dan namerno skriva čustva in se nato odloči, da jih bo stresel na starše. Pogosto gre za veliko bolj preprost proces: čez dan je porabil ogromno energije za samonadzor, ob koncu dneva pa je utrujen in težje uravnava svoje odzive.

Zato ga lahko doma iz tira vrže nekaj, kar se odraslemu zdi povsem nepomembno.

Ni nujno težava v modrem ali zelenem kozarcu. Kozarec je lahko samo zadnja kaplja po dolgem in napornem dnevu.

Lakota in utrujenost lahko naredita svoje

Preden v otrokovem vedenju iščemo globlje razloge, je dobro preveriti najbolj osnovne potrebe.

Kdaj je nazadnje jedel? Je žejen? Je utrujen? Je imel naporen dan? Je imel dovolj časa za gibanje? Potrebuje nekaj miru?

Otrok, ki pride iz vrtca ali šole lačen in utrujen, ima bistveno manj energije za spoprijemanje z novimi zahtevami.

Zato prihod domov morda ni najboljši trenutek za deset vprašanj o dnevu, preverjanje nalog, pospravljanje sobe in pogovor o tem, kaj vse je treba še narediti.

Po prihodu domov mu pustite, da malo napolni baterije

Nekaterim otrokom zelo pomaga, če imajo po vrtcu ali šoli nekaj časa brez novih zahtev.

To je lahko malica, objem, nekaj minut na kavču, igra, risanje, gibanje na prostem ali preprosto mir.

Ni treba, da otroka takoj vprašamo:

»Kako je bilo?«
»Kaj ste delali?«
»Kaj imaš za nalogo?«
»Si dobil kakšno oceno?«
»Zakaj nisi pojedel malice?«

Morda bo veliko več povedal pozneje, ko se bo umiril in ponovno začutil, da ima dovolj energije tudi za pogovor.

Ko pride izbruh, najprej pomagajte otroku skozi čustvo

Če otrok že kriči, joka ali se jezi, dolga razlaga o primernem vedenju verjetno ne bo najbolj učinkovita.

Takrat potrebuje predvsem odraslega, ki ostane čim bolj miren in postavi jasno mejo.

Namesto dolgega prepričevanja lahko rečemo:

»Vidim, da si res jezen. Tukaj sem.«

»Lahko si jezen, ne dovolim pa, da me udariš.«

»Zdaj se najprej umiriva, potem bova rešila.«

Sprejeti otrokovo čustvo namreč ne pomeni dovoliti vsakega vedenja. Jeza je dovoljena. Udarjanje, žaljenje ali uničevanje stvari pa lahko še vedno ustavimo.

Manj zahtev takoj po vrtcu ali šoli

Če veste, da je prav čas po prihodu domov najtežji del dneva, poskusite za nekaj časa spremeniti popoldanski ritem.

Pomagajo lahko:

• pripravljena malica takoj po prihodu,
• nekaj časa brez vprašanj in obveznosti,
• gibanje zunaj,
• mirnejše okolje,
• predvidljiva popoldanska rutina,
• dovolj zgodnji odhod v posteljo.

Opazujte tudi, ali se izbruhi pogosteje pojavljajo ob določenih dnevih. Morda so dnevi z dodatnimi dejavnostmi preprosto predolgi ali pa otrok po posebej zahtevnem šolskem dnevu potrebuje več počitka.

To, da se doma sprosti, ne pomeni, da mej ne potrebuje

Razumevanje razloga za otrokovo vedenje ni isto kot dopuščanje vsega.

Tudi zelo utrujen otrok potrebuje meje – le način, kako jih postavimo, je lahko prilagojen njegovemu trenutnemu stanju.

Če otrok po šoli vrže torbo na tla, mu lahko pustimo nekaj časa, da se spočije, nato pa mirno zahtevamo, da jo pospravi.

Cilj ni odstraniti vseh zahtev iz njegovega življenja, ampak prepoznati trenutke, ko od njega pričakujemo nekaj, česar v tistem trenutku morda res težko zmore.

Kdaj vedenju nameniti več pozornosti?

Občasni popoldanski izbruhi sami po sebi niso nujno razlog za skrb. Pomembna pa je širša slika.

Če so izbruhi zelo intenzivni, dolgotrajni ali vsakodnevni, če otrok pogosto poškoduje sebe ali druge, če opažate velike spremembe v spanju, prehranjevanju ali razpoloženju, če močno zavrača odhod v vrtec oziroma šolo ali če vedenje pomembno ovira vsakdanje življenje družine, je smiselno raziskati, kaj se dogaja.

Pogovorite se tudi z vzgojiteljem ali učiteljem. Otrok je lahko navzven videti »priden«, vendar to še ne pomeni, da mu dan ni zelo naporen.

Če težave vztrajajo ali vas skrbijo, se lahko za nasvet obrnete tudi na pediatra oziroma drugega strokovnjaka, ki lahko pomaga oceniti otrokove potrebe.

Včasih otrok po napornem dnevu potrebuje predvsem nas

Ko otrok doma izbruhne zaradi napačno prerezanega kruha, nogavice ali vprašanja, ki smo ga postavili ob napačnem trenutku, je težko ohraniti mir.

Toda za navidezno nesmiselnim izbruhom se lahko skriva otrok, ki je imel preprosto vsega dovolj.

Včasih zato najbolj pomaga zelo preprost popoldanski vrstni red: najprej nekaj pojesti, potem malo miru in bližine – šele nato vprašanja, naloge in druge obveznosti.