cmokec
|
Logično je, da otročki niso mogli preživeti. Ampak da mama v bolečinah roti, naj jim pomagajo, pa ti rečejo, da be že nehal jokati in ga dajo na pult. Tukaj mene boli. Smrt je bila neizogibna, samo dostojnosti do bitja, ki te je božal v trebuščku,do mamice, tu je katastrofa, da ne more biti večje. Lahko bi jih vsaj odnesli, ne pa, da jih je gledala jokati, rojevala novega, ... Med samim porodom so se z njo zelo osorno pogovarjali, kot da je sitna, da teži. To mene boli. Odnos do ženske, ki je v veselju čakala, da bo lahko podarila trem življenje, pa se je sprevrglo v katastrofo.
Koliko so zdravniki otopeli, me ne briga. Koliko imajo gužve, me ne briga. Ne sme me brigati, ker tudi zdravnika ne briga, kako sem jaz v službi, pa moram vse narediti dobro. To ni moj problem, to je problem zdravstva, ki ga jaz plačujem, da mi nudijo zdravstveno nego, ki jo potrebujem. To me edino zanima. Če je del njihovega vsakdana srečanje mame z mrtvim otrokom, bi morali temu strokovno pristopiti. Pa ne v smislu, da otroke mamica porodi, ampak delo z mamico mrtvorojenega. Ko si najbolj na tleh, ko misliš, da ne zmoreš sekunde življenja več. Takrat potrebuješ poseben odnos, posebno obravnavo, prave srčne ljudi. Tega pa ona ni imela.
_____________________________
Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Sara, 
