ronja
|
Podpis pod patrino.
Če prav razumem, je ona pustila službo, da se je lahko zaposlila kot njegova negovalka, da imata nek prihodek in nimata stroškov z negovalko. Kar je po svoje logično. Odvisno, koliko si želita bit skup in koliko ima ona moči in zdravja, da to lahko počne, koliko si želi še kakega otroka itd... Ne vem, kaj je boljše, ker je to odvisno od ogromno dejavnikov. Imata otroka in ta otrok ima zdaj očeta vsak dan doma. Ima pa verjetno zelo zmatrano mamo... Kaj bi bilo zanj boljše, je težko rečt. Če sta starša tako srečnejša kot bi bila drugače, potem je to boljše. Je pa včasih to zelo težko vedet, ker si ljudje zavode/domove dostikrat predstavljajo hujše in jih je strah.
Ex soseda je imela doma nepokretnega moža in ga negovala. Rekla je, da če bi ga dala v dom, bi on jokal tam, ona pa doma, ker bi se pogrešala - pa sta bila že kar v letih, tako da to ni bilo zaradi neke sentimentalne zaljubljenosti;). Ko je še ona padla in ga ni mogla več rihtat, čisto se ji je že mešalo od vsega, ga je končno začasno dala v dom in tam je on zelo napredoval, s terapijo se je naučil premikat, ona pa čisto zacvetela, nič več se ji ni bledlo in bila je spet čisto pri sebi. Vseeno ga je potem vzela nazaj, ampak hvalabogu sprejela vsaj patronažne. Kljub temu ostajajo problem vikendi in sedaj spet kar pojamra, da je težko. Nekateri tudi vidijo bolj smisel v žrtvovanju kot drugi - ona si mogoče niti ni hotela priznat, da sta oba vsaj izgledala precej bojše, ko je bil on v domu (precej je pa tudi merljivega, ni bil samo "občutek";). Vseeno ji to na dolgi rok očitno ni bilo všeč, saj je imela možnost, da bi ostal on tam ali da bi šla oba tja, pa ni želela. Težko veš, kaj je boljše, sama si ne bi upala sodit, čeprav sta bila oba fizično in psihično precej boljše takrat.
Če bi se meni zgodilo? Če bi bila rastlina, bi si želela evtanazijo oz. ker to še ni dovoljeno pa da me vsaj odklopijo od mašin in naj narava naredi svoje. Zdi se mi veliko lažje za otroke in lubija, da me res ni več in da grejo vsi naprej, odžalujejo in sčasoma najde on kako drugo fajn punco, ki bo dobra mami najinim otrokom in njemu dala to, kar rabi/si želi, kot pa da vegetiram še leta in so zataknjeni "ni na nebu ni na zemlji", ne morejo se res poslovit, upanje in razočaranje hodita z roko v roki v takih primerih... ne more on najt druge normalno, ker je še na pol vezan name; če jo najde, ma malo slabo vest, ves čas me hodijo obiskovat in jim gre čas, ki bi ga lahko kako boljše uporabili, če od mene ne dobijo nič... Ne vem, rajši bi, da se me spominjajo take kot sem, ne kot rastline. Vsekakor pa si ne bi želela, da me majo rastlino doma. Mislim, da bi se pa tudi starša strinjala.
Če bi bila invalidka, pa odvisno od tega, koliko bi bila invalidna. Paraplegičarka gotovo ne bi šla kar v dom, saj bi doma lahko še marsikaj počela, verjetno bi prej ali slej dobila tudi kako službo. Kupili bi avto, ki bi ga lahko vozila, da ne bi bila čisto odvisna in tu bi verjetno rabili dvigalo, tako da bi bili veliki stroški, ampak mislim, da bi to nekako bilo možno, vsaj ko gledam pri kolegih. Je ogromno ene logistike, ampak lahko živiš dobro dalje. Kolegi potujejo, hodijo na izlete, pač prilagojeno kje, ampak gre. Ker sem bolj suha, bi me tudi še kar en čas lahko kje nesel, dokler ne bi zrihtali dvigala. Obratno bi bilo malo težje, ker jaz ga niti približno ne dvignem:D. Bi mu pač uredili sobo v pritličju, dokler ne bi zrihtali. Ampak to mislim, da bi oba prenesla in si ne predstavljam dat človeka zato v dom - saj invalidi na splošno lahko marsikaj počnejo... Še vedno bi lahko tudi kaj zaslužila: ustvarjala, inštruirala, prevajala, delala z računalnikom itd... marsikaj težje, ker bi moralo vse bit na spodnjih omaricah, ampak to nekako gre.
Če bi bila tetraplegičarka, pa bi verjetno bila kar za, da me dajo v dom. Ne vem, ampak si ne predstavljam, kako bi naša družina funkcionirala, če bi moral on 24/7 non stop samo skrbet za nas... Nekako se mi zdi, da ga samo to ne bi osrečevalo... In res si ne želim bit samo breme, morala bi vedet, da jim dam vsaj toliko kot vzamem, to je pa lahko zelo težko... Mogoče boljše, da me hodijo obiskovat, pa imajo vmes svoje življenje... Po drugi strani pa si ne predstavljam dat koga od svojih zato v dom... V primeru, da bi bila doma tetraplegičarka, bi si želela delat kaj, kar se da samo z usti - da ti recimo računalnik piše, kar mu naročiš. Ti programi postajajo vse bojši in verjetno bi v nekaj letih že našla kaj, kar bi lahko počela tako: v bistvu verjetno lahko še vedno inštruiraš tudi brez rok in nog, vprašanje je samo, če imajo ljudje predsodke, da bi jih učil tetraplegik... Pa ta gospod vseeno nekaj lahko in če bosta reorganizirala svoje stanovanje, si bo mogoče kaj lahko sam naredil, glede na to, da lahko premika roke do zapestij... Mogoče si bo lahko recimo naredil kak šejk, če bo imel sadje blizu in bo vse skup zmetal not, vključil in potem popil direkt iz doze... Saj zdaj je doma komaj par mesecev in gotovo se da še marsikaj izboljšat, sploh ko bojo uredili še zgornje nadstropje.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Kaj pa je življenje, po tvoje, maksimalna količina udobja? 
