Anonimen
|
Žal moram povedati svojo zgodbo, zakaj sem večinoma ena tistih, ki se peljejo mimo...
Bil je 16. november 1999, ura malo čez 22. zvečer. Z najboljšo prijateljico sva se peljali iz Kranja proti Kamniku, pa sva se odločili za bližnjico mimo Šenčurja in Brnika. Jaz sem se peljala spredaj v svojem starem Renaultu 18, ona za mano v še starejšem Renaultu 5. Pri podvozu pod avtocesto, še pred uvozom za Šenčur, zagledam sredi ceste, na svojem voznem pasu, avto brez luči ali žmigavcev, zraven pa maha moški. Ker sva s prijateljico do takrat vedno pomagali na cesti, kadar je bilo potrebno, sem takoj dala desni žmigavec in ustavila čisto ob robu voznega pasu, prijateljica pa za mano. Ko sem se ustavila, sem vključila vse štiri žmigavce, zategnila ročno zavoro, dala menjalnik v ler in spustila šipo, ker je moški, pravzaprav fant, že stopil do mene. Vprašala sem ga, če je kaj za pomagat. Rekel je, da mu je očitno zmanjkalo bencina in me je prosil, če ga lahko ena od naju zapelje do Brnika. Rekla sem mu, da ni problema, vendar naj spravi avto s ceste, ker se lahko kdo zaleti vanj. Videla sem, da se fant muči sam s porivanjem avtomobila, saj je na tistem mestu malenkost klančka navzgor, zato sem stopila iz avta in mu pomagala. Prijateljica ni mogla, ker je bila v čevljih s petko, jaz pa v supergah. Zrinila sva ga na pesek ob cesti, nakar sem mu rekla, da če po avto ne namerava priti takoj nazaj, naj ga zaklene, da mu ga ne bo kdo izropal. Tačas, ko je on jemal nujne stvari iz avta in ga zaklepal, sem se jaz vrnila tistih 20 m do svojega avta. Prijateljica je spustila šipo na svojem avtu in me vprašala:"Ali je vse v redu?" Odvrnila sem ji, da je in da ga bom samo zapeljala do Brnika, ker mu je zmanjkalo bencina. Usedla sem se v avto in se nameravala zapeljati 20 m naprej do njega. Zaprla sem vrata, dala levo roko na volan, desno na ročno, da bi jo spustila...
Takrat pa je počilo. Nisem vedela, ne od kje ne kaj. Samo treščilo je. Odtrgalo me je s sedežem vred in odneslo na zadnji konec avta, avtoradio mi je iz armature letel mimo glave v zadnjo šipo. Ne vem, kako, vendar sem naredila dva kroga po notranjosti avtomobila, potem pa se je vse skupaj ustavilo. Pristala sem z ritjo na ročni in z glavo na naslonjalu za sovoznikovo desno roko na vratih...
Cela. Živa. Zdrava. Z modrico na levi lopatici in s prasko od ročne ure na zapestju.
In kaj je bilo? Izpod podvoza, kjer je omejitev 60km/h, je pripeljal stari VW transporter svetlomodre barve, za volanom domačin iz Šenčurja, vinjen (napihal je 1,98), pripeljal se je 90 km/h in brez zaviranja najprej treščil v mojo prijateljico, njo je odbilo vame, od mene v jarek, mene je neslo še 57m naprej, 2x sem se obrnila okrog svoje osi, potem pa s sprednjim delom treščila v ta kombi...
Mojega avta je ostalo dobesedno samo pol... Nihče, s policijo vred, ni verjel, da mi ni nič...
Za najboljšo prijateljico žal ne morem reči tega. Ko je kombi priletel vanjo, je njo nabilo na volan. Grdo, ampak to se večinoma preživi. Ko pa jo je odbilo vame, je z glavo butnila nazaj in nabila na tisto tanko, kovinsko prečko, ki je med obema stranskima šipama. Rezultat - počena lobanja. Vsa čast reševalni ekipi - iz Kranja so bili od klica na kraju nesreče v 7 minutah. Cca. 10 minut je trajalo rezanje iz razbitin, nato 14 minut vožnja do Urgence v LJ. Žal ji niso mogli pomagati. Odmrlo ji je 80% možganov, naslednji dan ji je za minuto zastalo srce. Ko so jo po minuti oživili, so ugotovili, da funkcionira samo še 5% možganov. Sorodniki so dovolili, da se jo odklopi z aparatov...
Umrla je 18. novembra 1999 cca. ob 10-ih dopoldne. Zadnjič sem jo videla takrat, ko je pomolila glavo iz avtomobila in vprašala, če je vse v redu...
Ime ji je bilo Manca. In tako bo ime moji hčerki, če jo bom kdaj imela...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
