PinkaPolonka
|
Pred nekaj dnevi pridem po sončka v vrtec in zgodi se naslednje:
"Mali pristopi k sošolcu in mu zašepeta nekaj na uho. Sošolec ga udari. Mali ga odrine, sošolec ga udari. Istočasno odidemo skozi vrata, se približamo stopnicam in ga sošolec zopet odrine, da se mali komaj ulovi, da ne pade čez 14 betonskih stopnic."
Vendar me ni zmotilo dejstvo, da je bil sošolec pretirano agresiven, sem pristaš, da se morajo otroci dogovoriti med seboj sami, v večini primerov se ne vmešavam. Zmotilo me je dejstvo, da ko sem sama od mojega mulčka zahtevala, da takoj preneha, ker je tako vedenje za mamico nesprejemljivo, je bila mamica od sošolca preprosto tiho. In tudi po tem, ko ga je porinil pri stopnicah, ga je povsem neprepričljivo, v smislu "ojoj, prosim, ne delaj tega" okregala. Tako, da sem sama ostro razložila zakaj se to ne sme narediti in kakšne so lahko posledice. Mamica sošolca, pa je zaključila z besedami: "jaj, vidiš pa sem ti rekla, da te bo enkrat nekdo tako okregal"
V glavnem, hočem povedati, da je naloga staršev, da od otrok zahtevajo določeno obnašanje in ne prosijo, ker jih otroci niti pri 3-4 letih ne vzamejo resno, kaj šele bo pri 15-ih.
Kar pa se tepeža tiče, sem 100% nasprotnik, ker s tem starš pokaže svojo nemoč in neobogljenost ter, ker s tem uči otroka, da pa ko ne veš več kaj bi naredil, udari.
|
Natisni
