nejcko
|
Lej, Sanja,
mogoče je moj zgornji post pretiravanje, vsekakor pa si tudi ti močno pretiravala v svoji halooo- kaj pa demokracija? jezi v svojem prvem postu.
Starši se moramo zavedati, da šola ni samo inštitucija, v kateri bodo našim učencem samo vlili pamet in znanje v glavo, ampak je (vsaj zame) predvsem inštitucija, kjer otrokom privzgajajo občutek za:
- red in disciplino;
- delovne navade;
- občutek do soljudi;
- prilagajanje različnim situacijam;
- samostojno in odgovorno življenje, ki jih čaka v prihodnosti.
Iz vsega zgoraj naštetega je zame logično, da šola učencem postavi določene omejitve, določena pravila, ki jih je treba upoštevati, kajti na vse to bodo nekoč naleteli v svojem življenju, pa ne samo v službi, ampak na različnih področjih. Ni zaman rek, da red mora biti, pa čeprav slab
In vedi, da večinoma niti učitelji ne nasprotujemo nošenju mobitelov v šolo, ker se zelo dobro zavedamo, da je to misija nemogoče, vendar ob predpostavki, da se učenci zavedajo, da te napravice nimajo kaj brneti in utripati med poukom - enako, kot to zahteva osnovna kultura v gledališču, v kinu, na sestankih, v bolnišnicah itd. Torej z omejevanjem rabe mobitelov v šoli skušamo učitelji samo privzgojiti neke osnovne kulturne norme, bonton, občutek do soljudi.
In raba mobitelov na razredni stopnji sploh ni sporna. Večina učencev 1., 2., celo 3., razreda sploh še nima svojih mobitelov, torej jih niti ne prinašajo v šolo, zato pa se navadijo in naučijo, da se v težavah vedno lahko obrnejo na učitelja. Torej gre za nekakšno privzgajanje medsebojnega zaupanja, kar je tudi eden od ciljev šole. In dam roko v ogenj, da nikoli, ampak res nikoli ni noben učitelj ali ravnatelj ali tajnica, niti kuharica ali hišnik odrekel pomoči učencu v stiski!!!
Potem pa se večinoma v 4. oz. 5. razredu vse to obrne na glavo. Kar naenkrat mobitel postane nujni del otrokovega življenja (čeprav res ne vem, zakaj, ker še jaz kot odrasla oseba večino časa čisto ok funkcioniram brez njega). In v tem obdoju ima res skoraj vsak otrok svoj mobitel (v šoli). In ker so to večinoma že pubertetniki, okoli katerih se že po naravi ves svet vrti okoli njih, potem pa imajo še prenapolnjeno glavo z raznimi parolami demokracije in pravic, ker jim daje še dodaten občutek, da jim nihče nič ne more, mobiteli na prenekateri šoli postanejo resen problem.
Ne bom rekla, da večina učencev uporablja mobi med poukom, vendar verjemi, da je čisto dovolj, da postane pouk nemogoč, če to počne eden v razredu. In verjemi, da se občasno najde v čisto vsakem razredu takle eden mladec, ki frajari s to napravico - pa ne, da bi nujno rabil starše, ampak navija muziko, igra igrice, slika ali kaj drugega.
Veste, šola ni samo 1. razred. In naši otroci ne bodo večno stari 7 let, da bi se zaupljivo stiskali k svoji učiteljici. Naši otroci bodo slej ko prej zrasli in prerasli marsikaj, kar nam je danes samoumevno. Mogoče je tale forum čisto preveč "pocukran" in blažen nad tem, kako so naši otroci oh in sploh ... potem pa se v službi vprašam, kdo so starši otrok, ki jih učim ali o katerih lahko slišimo in beremo onkraj RR-ja, in ki s tako lahkoto pošljejo kakšnega učitelja v p.m. ter njegovo reakcijo posnamejo na malo, še pred leti tako nedolžno, a nujno potrebno napravico ... aja, moj otrok že ne!!!!
|
Natisni
in lahko začne o d začetka. Poleg tega je vprašljivo, kakšno pravico ima nekdo nekoga snemat, slikat, karkoli že. To je spet tudi vprašanje strahu učiteljev, ne le stvar osebne bližine, osebnih podatkov.... Mene ni srah, če me vsi slišijo kadarkoli že. Menim da ne počnem reči, ki bi bile škodljive, nedovoljene ali kaj podobnega. Stojim za rečmi, ki jih delam. Zaradi mene so lahko tudi starši ves čas v razredu, ker bi delala glih čist enako kot ta hip. Torej je načeloma vseeno, če bi me tudi snemali ves čas. Zato mi je za mobije čist vseeno. Je pa tako, da je potem tukaj še stvar montaže vsega skup. Včasih pa človek vendarle naredi kakšno napako, nehote naredi kakšno smešno reč ali pa tudi bedarijo. Koliko je optem en **** upravičen se norčevati na spletu iz moje ali neumnosti ali nesreče, je pa spet tretje vprašanje. Ma vse skup je zelo komplicirano. Vendar še vedno zagovarjam stališče, da otrok lahko nosi mobi v šolo, dokler z njim ne trobenta. Tega itak nobena šola ne more prepovedat. Za iste reči sem jaz tudi že pisala na šolo, da jih bom prijavila policiji, zaradi odvzema zasebne lastnine, ker so mojemu otroku, ki je bil odvisen od mojega prevoza zaplenili mobi po pouku na šolskem igrišču v prejšnji šoli. Bedarija. Mobi je njegov. Lahko me pokliče, dokler ne moti pouka, sošolcev, ne posega v zasebnost učitlejev ali koga šikanira.... never ending story....
(kdo, hudiča, ima pravico gledati v torbo mojega otroka, pa četudi ta v njej namesto zvezkov nosi sekiro, kajne????)
