Mesečnica
|
Ah, punca, ne razmišljaj tako črnogledo. Razumem, da ti ni lahko, ko se tvojim kolegicam dogajajo vse te življenjske spremembe, ki si jih ti tudi želiš, a na silo ne bo šlo. Če boš nekaj želela preveč na silo, boš začela oddajati tako energijo, ki ti bo še preprečila, da bi prišla do želenega cilja (vsi moški bodo začutili, da si "desperate").
Glej, jaz sem zdaj stara toliko kot ti (33 let) in sem bila pred dobrimi 4 leti (pri 28 letih in nekaj mesecih) na zelo podobni točki v življenju. Končno sem si uspela porihtati profesionalno življenje (študij, služba) do te mere, da sem bila z njim zadovoljna, končno sem naredila velik korak in se odselila od doma (sicer v najemniško stanovanje, a sem le bila na svojem, ne več pri starših  ), le partnerja nisem imela. To je bil del življenja, ki sem ga do takrat preveč potiskala na stranski tir, druge stvari so mi bile bolj pomembne in tako sem se znašla v situaciji, ko sem imela te druge stvari lepo pošlihtane, pa nikogar, s katerim bi lahko delila svoj prosti čas  . Takrat sem si zadala, da to spremenim, vendar nisem hotela riniti z glavo skozi zid, zato sem si rekla, da tako kot druge stvari tudi iskanje pravega partnerja pač zahteva svoj čas. Moja prva veza po daljšem času se je začela zelo obetavno in se hitro končala, ko sem videla, da moški, s katerim sem v vezi, ni tisto, kar si želim. No, ja, sem si rekla, vsaj začela sem delati premike na tem področju, a ne?  Potem pa sem en mesec kasneje brez kakršnegakoli posebnega iskanja spoznala enega zelo fejst moškega, v zvezo z njim stopila brez posebnih pričakovanj (predvsem nisem bila "desperate" in nanj nisem gledala kot na moškega, s katerim moram nujno uspeti v zvezi, ampak sem si rekla, da si ga predvsem želim spoznati, se fino imeti, potem bomo pa videli). In glej ga, zlomka, ta moški je danes moj mož, čez nekaj tednov pričakujeva najinega drugega otročka in se res dobro razumeva . Vezo sva pa v osnovi zgradila predvsem na dobrem prijateljstvu, medsebojnem toleriranju in sklepanju kompromisov. Ljubezen je prišla sama po sebi, tiho, neopazno, vzporedno z vsem tem. Ko danes gledava nazaj, se nama obema zdi zanimivo, kako na začetku sploh ni bilo nekih močnih čustev, neke zaljubljenosti, le neka očitno dovolj močna energija, ki naju je vlekla k druženju, k pogovorom (slišala sva se vsak dan, enkrat je poklical on, drugič jaz, povsem spontano), k toleranci do drugega. Mož pravi, da je bil sam na podobni točki v življenju, kot sem bila jaz, in očitno je tudi to pomembno prispevalo k uspešnosti najine veze.
Kaj ti hočem povedati? Ne sekiraj se preveč, nikakor ne obupavaj, spoznavaj moške, ne "zapiči" se v prvega, pri katerem se ti zazdi, da bi lahko bil pravi, ampak predvsem uživaj v druženju in če bo interes obojestranski, se zadeve lahko zelo hitro odvijejo v želeno smer. Smo le stari 30+ let, ko so življenjski cilji že izdelani, pričakovanja oblikovana in pripravljenost na hitrejši resni vstop v vezo večji kot pri 20 letih.
Držim pesti zate!
P.S. Kaj več o tem, kako sem spoznala svojega moža, ti pa lahko povem na ZS, če želiš .
< Sporočilo je popravil Mesečnica -- 24.9.2008 10:06:25 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Več ni potrebno reči. 
.
??? 
