christiana21
|
Bodi svetel žarek v prebujanju jutra…
Bodi tisti drobec sonca, ki vedno sije in ogreva…
Bodi val, ki nežno zdrsi po skalah…
Bodi veter, ki zapiha v vročini in prinese ohladitev…
Bodi ladja na obzorju, ki zapluje proti svoji luki…
Bodi moj angel varuh in angel varuh moje punčke…
Bodi svetla zvezda na nebu in sij tistemu, ki te potrebuje…
Minilo je že 8 mesecev odkar si nas zapustila, ostal mi je le še spomin nate, tvoje slike, pisemca, ki si mi jih pisala, ko si mi vsak večer pripravila malico za v šolo in tvoj grob, kjer počivaš.
Še zdaj se spomnim, kot, da bi bilo včeraj, kako sem bila včasih nesramna do tebe, kako sem te zmerjala z najhujšimi možnimi izrazi in celo položila roko nate, ko si me hotela spraviti na prava pota, ko sem zašla na temna brezpotja. Takrat sem bila samo problematična najstnica in nisem razmišljala, da je to kar počnem narobe, saj je mati samo ena. Zdaj to vem…ampak žalostno je, da sem vse to, kar je narobe že počela in ni opravičila za to. Ne morem te več niti objet in ti povedati, da te imam rada. Razumem te šele zdaj, ko bom tudi sama čez nekaj tednov postala mati svoji deklici. Ne želim, da bi se pri njej moja zgodba ponovila, ne želim si preživljati strahu, kot si ga ti in zdaj vem, da jo bom vzgajala enako, kot si ti mene.
Dobro sva se razumeli, dokler nisem dopolnila 14 let in dokler ni v moje življenje prišel ON, človek brez duše, brez morale, človek, ki mi je vzel ogromno in me na svoj prefinjen način obrnil proti tebi. Takrat je šlo pa vse samo še navzdol, tako z mano, kot z odnosom do tebe.
Iskala sem sebe, svoje izgubljeno otroštvo, nedolžnost in pomoč, ter ljubezen pri tebi, ampak vse to sem iskala na napačen način. Padla sem v začaran krog, v brezno, iz katerega nisem našla izhoda.
Vedno sem imela tvojo podporo in ljubezen, čeprav si tega marsikdaj nisem zaslužila. V temnih nočeh, brez spanca si pretakala solze, ker te je skrbelo zame, ko sem bežala od doma, se v slabi družbi potikala po parkih in zamujala domov. Brezmejno si me imela rada, kot ima lahko rada le mati.
Hvala, da si vztrajala in mi pomagala, da sem danes drugačen človek, da sem se pobrala in postala to, kar si želela, da postanem. Sem z moškim, ki ga spoštujem in ga imam rada, prav tako, kot on mene. Tudi sama si ga spoznala in vem, da veš, da sem v dobrih rokah.
Žalosti me misel, da sem se z lastno mamo začela razumeti le kratek čas, preden mi jo je tisti usodni 31.7. za vedno vzel.
Ne vem kako se je zgodilo in zakaj mi te je smrt vzela. Ko si rekla, da greste ti, ati in K. na Pag, sem mislila, da se boš vrnila, pa se nisi. Vrnila se je le krsta. Moje zadnje slovo od tebe je bil le poljub in objem, dan preden ste odpotovali. Mislila sem, da se boste vsi skupaj vrnili zagoreli, polni vtisov in pozdravov prijateljev iz Paga, pa se niste… Kmalu po atijevem klicu, da smo te izgubili, ker se po padcu in nekaj dnevni komi in zatekanju možganov nisi mogla več v bolnici boriti za svoje življenje, je prišla domov K, nekaj dni za njo , ko je ati uredil stvari za prevoz trupla, pa še on. Potem so pa sledile le še priprave na tvoj pogreb, zbiranje školjke za žaro, moji nasveti, kje mislim, da si hotela biti pokopana…ne vem kje sem zbrala moč za vse to in za moje zadnje slovo od tebe na pogrebu. Takrat, ko so tvoje posmrtne ostanke pripeljali na Dobravo v krematorij, sem bila le kakšen kilometer stran na sprehodu, hotela sem te še poslednjič videti, pa mi nihče ni pustili. Hoteli so, da te imam v mislih takšno, kot si bila pred smrtjo in, da je v mojih mislih dejstvo, da se pač nisi vrnila iz dopusta in, da si še vedno tam.
Mami, žal mi je za vse, kar sem počela, žal mi je za vse moje izgovorjene besede in žal mi je, da ti nisem večkrat rekla, kako zelo te imam rada. Hvala ti za vse nauke, nežnost in razumevanje, hvala ti za mojo malo deklico, ki vem, da je tvoj poslednji dar, saj sem zanosila kmalu po tvoji smrti.. Vem, da bom svojemu otročku boljša mati, kot bi bila, če me ne bi ti vzgajala. Čeprav sem se nekaj let nazaj zaklela, da svojih otrok ne bom vzgajala tako, kot si ti mene, zdaj vem, da si me vzgajala prav.
Pogrešam te…vem, da paziš name, da se nekoč spet vidiva in, da me čakaš tam nekje…daleč.
< Sporočilo je popravil Solzice -- 9.3.2009 13:39:57 >
_____________________________
Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.
|
Natisni
Pri vzgoji lastne hčerke pa veliko 
in razburljivih dogodivščin.
...... 
