picola1
|
IZVIRNO SPOROČILO: K_a_t_i
Ah ja... Kje so tisti časi, ko sva z mami skupaj sedeli za mizo, ko mi je ona narekovala stavke v angleščini in sva potem skupaj preverjali, če sem jih zapisala prav. Pa narek v srbščini, da sem se naučila cirilice (zelo pomembno, da znam  ). Kje so časi, ko me je ob sveči, ker je bila redukcija, 1 dan preden sem bila vprašana, spraševala slovensko literaturo... Pa ko mi je pomagala pobarvati risbico z mozaikom za katerega smo imeli pičlo popoldne časa, da ga končamo (skupaj sva barvali do poznega večera). Pa časi, ko mi je pomagala iskati razglednice in slikce, da sva jih potem rezali in lepili v zvezke...
Ne vem no, jaz vsekakor ne bi rekla, da je s tem zavirala moj razvoj in še manj, da mi je s tem škodila. Meni se bolj zdi, da je bila prava mama, ki me je vzpodbujala pri premagovanju ovir, ko se mi je kje zataknilo in kar mi je bilo že kot otroku zelo pomembno - je vedela pri čem sem se trudila in se je lahko z mano veselila uspehov.
Sicer pa logika, da so učenci lahko boljši, če starši namesto njih delajo naloge ne pije vode. Definitivno pa podpiram to, da starše zanima kaj se otroci učijo in da jim pomagajo, če je potrebno (vprašanje je, koliko staršev je otrokom sploh sposobnih dejansko pomagati - verjetno je pa lažje kot priznati, da nečesa ne razumeš in da ne moreš pomagati reči, da so zato učitelji in da je tovrstno ukvarjanje z otroci nepotrebno ali da lahko celo škodi).
K.
Skupaj je še vedno drugače kot namesto...Čeprav mislim, da tudi to, da so starši skos zraven otroka, ko se uči, ni glih najbolj pametno, ker se otrok potem ne zna učit in delat stvari samostojno...(btw, jst imam kolegico, ki je za moje pojme u iber overprotektivna, ona pa zase pravi, da takšne mame morajo bit in da je lepo, če bi mame za svoje otroke naredile VSE, vključno s tistim, kar zmorejo sami)
Fajn mi je recimo, da se z otrokom zmeniš tako, da če mu neka stvar ne gre ali pa če rabi pomoč, da me pač prosi za pomoč...Ne pa da je to kar stalna praksa...Tako je recimo delala moja mami pri meni in mi je blo tako super.
U, sem se spomnila, da smo morali v mali šoli nekaj narisat in midve z mami (no, bolj ona) sva to iz nekje prerisali...Itak, da je učiteljica vedela in mi napisala za domov v zvezek, da moram risat sama-to je blo zadnjič, da je mama nekaj naredila namesto mene...
Drugače pa ja, je tut dobra stran skupnega sedenja za knjigami: veš kaj otrok res zna in kaj ne, veš pri čem se je trudil in pri čem je zabušaval, veš kaj ga zanima in kaj ga sploh ne veseli...S tem mu daješ občutek, da ti je mar, da ti ni vseeno zanj, za njegov uspeh, za šolo...
Kar se pa tega tiče, da starši rečejo, da je to škodljivo zaradi tega, ker ne znajo...Najbrž se tudi takšni najdejo...sam jst mislim, da je večina staršev tolk zrelih, da zmorejo rečt, da so to al pozabl al da za ta predmet niso glih najbolj nadarjeni al da so se to oni učili drugače ali pa enostavno, da tega pač ne znajo...Ali pač?
|
Natisni
