Anonimen
|
Zjutraj ob sedmih me je prebudil rahel popadek. Dva dni po roku je že bilo, torej me je resnično razveselil... Popadke sem imela na 15 minut, zato sem šla še malo spat (pametna odločitev, to je bil do sedaj zadnji pravi spanec :)). Ob 13. uri mi je odtekla voda, zato sva z možem spakirala proti porodnišnici. Tam pa najprej formalnosti pri sprejemu, nato namestitev v porodno sobo, ob 14.30 pa so mi dali umetne popadke. Takrat sem bila odprta kakšna 2 cm, nič več.
Moj sin je na svet privekal natančno ob 17. uri, torej sam porod ni dolgo trajal. Ni bilo hudega, resnično pasji so bili samo zadnji popadki, ki so se kar držali en drugega... Babičar Bojan in dr. Žebeljan sta bila krasna, njima gre vsa zahvala, da se je porod odvil tako kot se je... Kajti kasneje so mi povedali, da je imel sinček okrog vratu ovito popkovino in sem bila ves čas "z eno nogo v operacijski ali pa pri vakuumu". Ker pa sem take konstrukcije kot sem (visoka in s široko medenico), je mali kar zletel na plano, brez večjih težav. Tudi šivana nisem bila, kar je za prvi porod skoraj čudež :)
Kakšne emocije te preplavijo, ko rodiš, pa nima smisla opisovati...mamice to dobro vedo, tiste pa, ki še čakate, da to postanete, pa boste kmalu izvedele... Mislim pa, da ni besed, s katerimi bi jih lahko opisala.
Poroda me je bilo precej strah, čeprav sem se skušala psihično pripraviti nanj. Ampak zdaj, ko je vse skupaj za mano, lahko rečem - ni tako hudo, kot se nekatere nosečke bojijo. Ni prijetno, je pa za vzdržat. Sploh pa če pomisliš na prečudovito nagrado, ki te čaka na koncu.
|
Natisni
