Gina
|
Zakaj so ti tako rekli? Možnih vzrokov je več. Lahko v resnici tvoj otrok ne zdrži pri usmerjenih dejavnostih več kot zelo kratek čas in se ne zna ali ne zmore sam zaposliti tako, da ne bi motil drugih in sebe. Morda naredi v družbi z otroki sebe nervoznega in ga družba tako rekoč neprestano sili v preusmerjanje pozornosti zdaj ne eno, zdaj na drugo stvar (recimo en otrok obrne list papirja in njemu pogled in pozornost uideta tja, drug otrok vrže šilček na tla, pa je njegova pozornost pri njem, sosed se obrne in je že pozornost na tretji strani, vmes pa naj bi poslušal pravljico, ki je ne mroe poslušat, četrti otrok med tem časom slučajno oplazi njegov stol z roko in pozornost je spet zmotena - na vse te reči povprečen 8-letni otrok ne reagira, naprej posluša, otrok z motnjo koncentracije pa to zaznava zelo intenzivno in ne zmore držat koncentracije pri pravljici) in posledično je to zelo frustrirajoče in človek je od tega utrujen - ta, ki se mu to dogaja. Sploh če seštejemo res ogromno dogodkov, ki se v opb-ju zgodijo in če temu dodamo še skoraj ves čas usmerjenih dejavnosti, ki se jim otrok mora prilagajat. Če gre domov, se posledično bolj spočije, nima toliko frustracij, niti motečih elementov, lažje naredi nalogo, predvsem pa lažje uri svojo koncentracijo za učenje in delo, ker ni toliko motilcev vmes. V tem primeru naredi kar je treba narediti, se nauči lažje in več in ni utrujen od frustracij, ki bi jih doživljal v šoli. To je pozitivni vidik. Negativni je pa ta, d a nima toliko družbe, socializacije in veselja s tem - kar se v bistvu da nadoknadit s popoldansko igro na igrišču, vsaj večinoma, če le niste doma daleč od civilizacije.
Kako je z izločanjem iz opb-ja ta hip res nisem prepričana. OPB zanesljivo ni obvezen in je prostovoljen. Otroka se lahko odstrani iz razreda, vkolikor je nevaren sošolcem ali sebi, vendar se mu mora zagotoviti drugo obliko varstva - recimo da se ga odpelje v drug razred, h psihologinji, pomočnici, ali pa magari h kuharici, važno je,d a mu zagotoviš varno bivanje in seveda vsem ostalim otrokom. Pri nas pa sicer ni praksa, da bi komu to svetovali. Samo enega takega primera v dolgih letih se spomnim, ko je bil otrok resnično sam sebi moteč, ni zmogel, drugače pa nikdar.
To kar si napisala, da si predolgo umiva roke, pa se obira izgleda tule, ko je napisano res malo banalno, ampak v praksi je pa to teror nad sošolci, pa če verjameš ali ne. Če mora recimo 23 otrok čakat vsak dan 10 minut nekoga, da si bo roke umil, da bodo jedli, pa da se bo preoblekel, pa jim gre 5 minut športne, ker on še išče športno opremo, pa 10 minut se preobuva, medtem, ko so že vsi, amapk vsi oblečeni in obuti, pa potem za na kosilo5 minut, pa za v knjižnico enako mnogo... a veš da se mora tem otrokom, pridnim, marljivim, odgovornim prekleto zamalo zdet, zakaj je enemu otroku dovoljeno se norca brit iz vseh sošolcev, oni pa morajo biti odovorni in narediti v nekem doglednem, dovolj dolgem času, pa zakaj hudiča ga morajo vsak dan vsaj pol ure vsi skupaj čakat. Zakaj? A veš, meni recimo kot učiteljici je najlažje čakat. Veliko lažje, kot karkoli drugega. Za otroke, ki nasrkajo zaradi enega sošolca, ki ga nič ne briga, pa mi ni vseeno. Še celo če ta sošolec ne zmore, mi ni vseeno, naredim nekaj v tej smeri, da to mine. Ker to pomeni, da ni dovolj vadil obuvanje in sezuvanje in to pomeni tudi, da me je zignoriral, ko sem ga že prvič opozorila, naj ne stoji sredi garderobe, ampak naj vzame v roke čevlje in se usede ter začne obuvat. Ignoriral me je tudi, ko sem mu 17. to rekla - ne zaradi motnje koncentracije, ker 17x preslišat se me pa ne da. Ignoriral me je, ker mu vsi to dopuščajo, ker se zelo enostavno skrije za oznako - motnja koncentracije, ali pod oznako "mami se je navadila na to, se daj pa še ti". IN vsi moji otroci z motnjo koncentracije odreagirajo na konkretno direktno usmerjanje, kadar stojiš ob njih in hočeš da nekaj naredijo in jim ne dovoliš preusmeritve pozornosti - to je sistem dela s temi otroki. Ne odreagirajo tisti, ki imajo hude motnje v motoriki in res ne morejo ali pa tisti, ki so navajeni, da je vse po njihovo in se jih mora vse več desetkrat prosit.
Na osnovno vprašanje ti ne znam odgovorit. Če bi moj otrok imel motnje koncentracije in bi bil utrujen že od pouka, bi sama kot mama želela, da hodi domov po pouku, če bi to bilo izvedljivo - zaradi otroka samega (zavedat se moraš, da je opb za polovico vseh otrok več ali manj utrujajoča stvar, ne pa nekaj resnično krasnega - sama sem iz tega vzroka svojega sina vzela ven že v 2. razredu, si je to želel, hčerko pa ne, ker je bila izrazito družaben človek). Če pa te možnosti ne bi bilo, ali če bi se bala, recimo zaradi tega, česar se ti bojiš, potem bi vsekakor želela, da hodi v podaljšano bivanje in od tega ne bi odstopila. Bi se pa vsekakor tudi kot starš potrudila, da bi rešila stvari, ki jih moraš zaradi otrokovega življenja v skupnosti uredit, rešit, otroka naučit doživljenjsko.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Sama sem učiteljica ter mama 7 letnemu hiperaktivčku, ki ima seveda motnje koncentracije, hkrati je tudi dislektik s slabo grafomotoriko, slabo motoriko nasploh ... Ni da ni, pa ni nikoli nikomur na pamet prišlo, da bi mi rekel, naj otroka izpišem iz PBja ali ga šolam doma ipd. 
), obroki trajajo in trajajo(ima vmes ogromno za povedat...), ne more biti pozoren na več stvari hkrati, skače, teče, krili z rokami, se pogovarja sam s sabo in še in še. Ja, ima pa tudi izredno visog prag tolerance za dražljaje iz okolja in gromnokrat se ne odzove na svoje ime kljub temu, da nima težav s sluhom in se ne takoj odzove na navodila...Lani so ga imeli še za strašno motečega, svojeglavega...sedaj, ko pa sta delovna terapevtka in psiholog podala svojo razlago njegovega vedenja in videnja...in ko upoštevajo določene zadeve iz poročila, pa gredo stvari počasi v pozitivno smer. Jst sicer ne želim pretiranih prilagoditev, ker vem da je mali sicer zelo sposoben in želim le prave usmeritve oz. načine na katere naj mu predstavim-o stvari, ki so za nas vsakdanje in samoumevne, njemu pa predstavljajo problem.
