*viva*
|
Ponavadi ne odgovarjam na DIPO ampak tukaj pa me jen ekaj zbodlo in moram odgovorit. Najbrž zato, ker sem bila nekaj mesecev nazaj rama za jokanje v podobnem, ne čisto enakem primeru.
1. zdi se mi zelo "črno" da se takoj obtoži žensko, da je manipulirala z zaščito. Sploh v nekem normalnem partnerskem odnosu. In v vsakem primeru mislim, da je krivda vedno deljena na pol. Vsi vemo, da pri igri z ognjem obstaja velika verjetnost, da bi prišlo do opeklin in tudi tukaj sta oba vedela kako se delajo otroci in sprejela tveganje. V končni fazi pa je sedaj tako ali tako vseeno kdo je kaj vedel in kdo ne, kdo bi lahko kako poskrbel in kdo ne. Otrok je na poti in edino važno je, da se sedaj dogovorita kako in kaj.
2. Če izhajam iz sebe, pa ne glede na to, da mi tako dolgo ne uspe zanositi, se ne bi mogla odločiti za splav, ker toliko poznam sebe, da tega ne bi mogla preboleti. Vsekakor pa mislim, da je potrebno vsaj poskusiti najti skupno rešitev. Prva 2 otroka najbrž tudi nista nastala kar tako, sploh ker opisuješ kako težka je bila pot do njiju in med vama je najbrž še vedno tesna partnerska vez. Po drug strani pa nasvet, ki sem ga dala priajteljici še vedno velja in bi ga dala tudi sebi. Izhajaj iz sebe, ti si tista, ki boš ob morebitnem splavu, še posebej če ni iz tvoje strani željen, mogla naprej živeti s tem. Ne pravim, da moškemu ni težko ampak vseeno je malo drugače.
Sicer pa kjer je bilo za 2 se je za 3 tudi še našlo. To ni izgovor. Vprašanje pa je, koliko je vajino partnerstvo sposobno prenest in koliko sta zanj pripravljena naredit. To je pa že druga zgodba. V vsakem primeru pa mislim, da napačne odločitve ni, če le lahko stojiš za njo.
Mislim tudi, da bi konstruktiven pogovor, mogoče celo kakšen terapevtski obisk, znal zelo pomagat k iskanju rešitve in tudi k nadaljnji izgradnji zveze, ki je ne glede na to kako se boš (bosta) odločila zagotovo kar načeta.
Pa srečno.
Ž
_____________________________
Only the hardest things makes us stronger...let's fight!
|
Natisni
