Anonimen
|
Ne bi rekla, da sva človeka ki samo živiva skupaj, čeprav to po eni strani v določenih stresnih situacijah, postaneš. Pač dnevi zgleajo tako: zjutraj vstaneva oba skupaj, se kaj pogovoriva kar v kopalnici, ker sicer ne bi bilo časa, potem gre moj v službo. Jaz grem nekoliko kasneje v službo in pridem domov ob 17h ali 18h, včasih kasneje. Doma skupaj pojeva, pospravljava med tednom bolj malo, ker ni časa. Ta čas izkoristiva, da nekaj skupaj počneva. Včasih se skupaj ukvarjava s športom, zelo velikokrat pa jaz delam še neke dodatne stvari... Včasih so to celo kakšni hobiji, ki me zanimajo, če je čas. Zvečer pa moj gleda TV, jaz pa ker en maram gledat filmov, delam kaj drugega... No, to je pa čas, ki bi bil za izkoristit, pa ga ne - kako bi rekla, očitno je to tist trenutek, ko moj počiva... Jaz, po pravici povedano, pa itak če sem pred TV ali da česa ne počnem, takrat zaspim... In si ne morem pomagat. Ob desetih je moja ura za spanje, moj je pa za akcijo tam okol enajstih zvečer do enih zjutraj... Potem ostanejo samo še vikendi, ki pa so tudi recimo, da postali neka rutina... Sobota, je treba hitro vstat in pospravit vse za nazaj... Pa da ne govorim, itak glede  nihče ni jutranji človek... Popoldan pa ponavadi izkoristiva, da se druživa z ljudmi, česar je pač ni med tednom... Soirodnike imava sploh čas obiskat na dva meseca, razen njegove, ki so 5 km stran. Sicer pa se mi zdi, da v trenutkih, ko sva skupaj, zelo dobro funkcionirava... Prepirava se ne, nazadnje sva se nekaj let nazaj, da sva se res. Pa ne, da drživa zase stvari, sploh ne. Nobenih zamer ni, vsaj z moje strani, do njega, edina stvar je res naveličanost pri tem, ampak v tej meri, da sploh ne pogrešam tega, mi je v bistvu vseen, če bi bilo še kar tako, muči me samo to, da tako pač ne bova mogla imet  zdravstveno je pa narobe čist vse, ker sva šla že na vse preiskave, tako da tudi merjenje z ovulacijskimi testi sva že probala, pa lovila dneve - ne vem, če ni bilo potem še bolj zoprno...
Lahko bi šla na IVF, v bistvu je bilo priporočeno. Amapak se jaz še en upam, ravno zaradi tega, ker se po eni strani sprašujem, če je tak odnos, ki ga imava OK, čeprav očitno obema ustreza tako. Kaj npr. če zdravniku poveš, da je težava v pogostosti odnosov, ker pač očitno obema ni do tega, ampak da drugače čisto Ok živiva, a te bo zdravnik silil, da pa moraš nujno poskusit delat na tem 3x na teden? se to se sprašujem zaradi stvari, ki jih lahko prebereš v medijih itd. in si potem misliš, da ker ti ne spadaš med te ljudi, ap nisi normalen...
|
Natisni
