nejcko
|
Se podpišem pod vse, kar je napisala Albina.
Res je, da se fantki igrajo drugače kot deklice, in dejstvo je, da fantki nekje pri 4, 5 letih doživijo pravo "razsvetlenje" v "nasilništvu". Takrat postanejo fizično močni in stabilni, energije imajo za izvoz, aktivno spremljajo dogajanje po svetu in rezultat je, da postanejo pravi mali divjaki. Nič več jim ne zadostujejo igre z lopatko in kanglico, ampak morajo noreti, noreti in še enkrat noreti. V tem času se pojavijo v njihovem življenju povsem nove igre, kot so lovljenje, ravsanje, kdo bo močnejši, preizkušajo svoje fizične lastnosti do skrajnih meja in seveda opomanšajo različne filmske oz. risane like.
Tudi deklice v tem obdobju postanejo bolj fizično aktivne - plezajo, se spuščajo po toboganu, se guncajo, le redko jih vidiš že pri nekih "organiziranih" igrah s punčkami, le po naravi so bolj mirne in nežne.
V tem obdobju otroci začnejo aktivno zapuščati varen objem staršev in mislim, da je to tisto, kar nas starše najbolj šokira. Otroci postajajo samostojni osebki, indentificirajo se z liki oz. osebami, ki ne izhajajo več (samo) iz družinskega kroga, želijo ugajati prijateljem, utirajo si pot v širšo skupnost, kar pa hkrati pomeni, da morajo postati del nje. Del nje pa postajajo tako, da začno govoriti tako, kot govori večina vrstnikov, se obnašajo in igrajo tako, kot to počne večina vrstnikov.
Tudi mene vsakič znova šokira, ko poslušam sina in njegove prijateljčke, kako se zmerjajo med sabo, s kakšnimi izrazi se obkladajo, kako si grozijo, se ravsajo. Za nas starše je to realiteta, za otroke pa samo igra, igra sveta odraslih, igra risanih junakov, igra merjenja moči - ker merjenje moči je vendarle prisotno vse naše življenje, kajne?
Čeprav se tudi jaz velikokrat sprašujem, kam vse to vodi, pa vendarle skušam na stvari gledati bolj pozitivno. Današnji otroci se igrajo svojemu času primerno, mi pa smo se svojemu. Kar spomni se ravbarjev in žandarjev, pa Nemcev in partizanov, koliko enega streljanja in ubijanja je bilo ... in merili smo drug v drugega in tisti, ki je bil zadet, je moral mrtev obležati ... enako kakor danes smo iz vej in palic delali meče, se kepali z ledenkami, se mavžali, tunkali, se porivali ... ma ni bilo, da ni bilo in ja, tudi zmerjali smo se, pa še kako. Danes mislimo, da so zmerljivke, ki smo jih mi uporabljali, bolj mile, ampak verjetno so se naši starši tudi zgražali.
Pa smo vsi zrastli in večina nas je postala povsem ok.
Torej, otroku je treba razložiti, kaj je igra, kaj resnica, do kod gre lahko v svoji igri in to je to. Tudi grdih besed se bo s časom odvadil, sploh če jih doma ne boste uporabljali. Žal je današnji svet res nasilen preko vseh meja ... ampak to je svet naših otrok. Oni bodo živeli v njem, zato je prav, da jim ga pustimo doživljati na njihov način (kakor so nam pustili naši starši), naša nalogta pa je, da jih pri vsem skupaj le pozitivno usmerjamo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
tudi rač. igro ima, v kateri dobro premaguje zlo 
na svojstven način. Ampak mislim, da se je temu res težko izogniti, ker četudi mu braniš doma, se borijo v vrtcu ali na igrišču, če ni pištole je dobra tudi palica ali žemlja 
, prav tako je za meč uporabna vsaka palica. 
