natasarobi
|
Sama sem tudi izgubila otroka oz. sem morala na umetno prekinitev zaradi nepravilnosti ploda in sicer dvakrat zaporedoma - prvič v 21t in drugič v 18t. Obakrat, ko sem zanosila, sem imela službo za nedoločen čas, stara sem bila pa 31 let, ko sem v prvo zanosila.
Kar se tiče partnerja: nekako bi rekla, da oni to dojemajo drugače kot me: to se je zgodilo in sedaj moram naprej (saj tako je to meni moj razložil) in tudi kadar sem jokala je bilo vedno vprašanje: ja, kaj je narobe?, kot, da bi padel z marsa. Mogoče tudi zato, ker oni otroka ne čutijo, ne doživljajo sprememb v telesu - ne vem, predvidevam plus navajeni so bolečino ne kazat, ker morajo biti močni za nas.
Od ss je minilo pri temi dva meseca, tako, da so stvari, ki jih čutiš normalno - moraš pač čez proces žalovanja, zato ni dobro, da zatiraš svoja čustva oz. jih partnerju skrivaš. To ni dobro ne zate, ne zanj in ne za vajino zvezo; ne da rineš vanj, ampak, da mu razložiš kaj te tare.
Sama sem po prvi prekinitvi naredila isto - nisem si pustila, da žalujem, ker pač otrok ni bil dovolj razvit, da bi sam lahko živel, nisem želela ljudi obremenjevat, ker se to pač zgodi, bla, bla, bla. Zakopala sem svoja obbčutenja in se vrgla v delo (v službi sem bila čim dlje,samo, da ni bilo treba domov) in tudi doma sem počela vse, da sem na koncu padla v posteljo, da ni bilo treba razmišljat. Čez eno leto se je zgodba ponovila, ponovno sem zatrla čustva, nisem si pustila žalovati in spet sem se vrgla v delo. Toda čez nekaj časa je vse udarlo ven - mislila sem, da se mi bo dejansko zmešalo, družba me ni veselila, služba še manj, zapirala sem se vase,.. Najbolj sem bila vesela, če sem doma. V službi sem imela norišnico in vse skupaj mi je šlo na živce, skupaj s sodelavci in pritisov nisem mogla več prenašat trezno. Odločila sem se, da pobegnem od okolice: zamenjala sem službo, toda bilo je vse narobe,...
Dala sem odpoved, tako, da sem danes brez zaposlitve (na svojo željo). Sedaj aktivno iščem novo službo, v prvem mesecu sem si pustila dihat in stvari začela šlihtati v svoji glavi. Ni bilo dneva, da ne bi prejokala (jokam tudi sedaj, kar pomeni, da še vedno ni vse zamano), razlog in krivdo sem iskala v sami službi, dokler me dohtrar ni postavil pred dejstvo, da moram preboleti izgube obeh nerojenih otrok in šele nato bom lahko zaživela in bila zadovoljna z življenjem. So dnevi, ko sem pozitivna, pride pa še vedno dan, ko me podre,...
Pusti času čas, prvo preboli izgubo, žaluj, ne zapiraj se in ne poskusi prehitevati dogodkov, da ne bo prišlo za tabo. Ko boš izgubo prebolela, boš lažje vedela kaj želiš - kariere in otroka na enkrat ne moreš imeti. Če sem razumela prav si stara 30 let, jaz imam 33 - verjemi do 40 imava čas in ne smeva obupati, da otrok ne bova imeli.
Vsaka nosečnost je drugačna, tako, da ne moreš nikoli vedeti kaj se bo zgodilo oz. kako bo le ta potekala.
Srečno!!!
|
Natisni
