|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Siljenje s hrano
1.2.2008 11:55:53   
orhideja
Moram vas vprašat kako je s tem po vaših šolah.
Strašno mi gre na živce, ko na naši šoli ta male (1-4 razred) silijo pri malici s hrano. To sem povedala njihovi razredničarki pa pravi, da nekaj pač morejo pojesti. Jaz se s tem ne strinjam saj se v zadnjem času po malici dogaja tudi bruhanje (ne moj sin ampak ena njegava sošolka). Res ne vem kako povedati učiteljici, da naj s tem prenehajo, saj ima sedaj moj sin že kar strah iti v šolo, pa še zajtrkovat doma je nehal.

Kaj menite?
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Siljenje s hrano
1.2.2008 13:20:52   
anitaz
Ne smeš biti tiho! Tole je pa preveč! Če otroku ne paše jesti, pač ne bo jedel. Bo že jedel, ko bo lačen. Moji sestrični se je zato zameril vrtec, ker so jo za VSAKO hrano, ki jo je maral ali ne, neprestano silili. Hvalabogu to ni trajalo dolgo. In še danes, nekaj let po tem, se spominja, kako je zraven stala in jim govorila, da morajo jesti. user posted image  

(odgovor članu orhideja)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Siljenje s hrano
1.2.2008 18:47:26   
Gina
Zelo čudno mi je to, kar pišeš. Ne poznam niti ene učiteljice na niti eni sami šoli, da bi otroke silila s hrano (na način, ki smo ga kot majhni poznali mi, ki smo danes stari čez 30). Poznam pa polno otrok, ki trdijo, da jih silijo, vendr predvsem zato, ker ne poznajo razlike med spodbujati in siliti. Premalo hudega se jim dogaja, moderni mulariji, zato ne poznajo razlik. Na vseh področjih so zaščiteni kot kočevski medvedi. Vključno z mojimi lastnimi otroki, da ne bo pomote.user posted image

Moje mnenje o prehrani sem napisala kak teden nazaj na eni drugi temi, o neješčnosti, bom kar kopirala:


"Ja, meni se zdi, da je več faktorjev tule prisotnih, pa ne glede na to vidim precej jasno, da bi se stvari lahko tudi rešile s potrpežljivostjo na vseh straneh, pa odločnostjo tudi, brez dvoma.

Pri meni skoraj vsi jedo, vsekakor pa nihče ni lačen. Pa ne zato, ker bi bila jaz tako tečna in zoprna učiteljica, ampak predvsem zato, ker gledam reči iz dveh strani. Razumem izbirčne otroke, ker sem sama tudi zelo izbirčen človek, pa razumem starše, ki so čist fertik, ker njihov otrok ne je, saj je tudi logično, da mu je potem slabo, da je čist zmatran in da posledično zboli. To rešim tako, da svoje otroke precej razvajam, kolikor mi možnosti dopuščajo. Vse zapakirane kose, ki ostanejo, shranim za naslednji dan (korn flekse, tetrapak kakave, mleko, hrustke, vse ostalo, kar je v kosih, zaprto in lahko stoji v taperwaru ali omari, tudi kakšne zapakirane evrokreme za kak dan). Vselej dajemo na kup sadje, ki je vedno dostopno otrokom, pa še grem ga iskat, če je huda potreba. Ko pride zajtrk, se vselej najde otrok, ki mu nekaj ni dobro. Torej gremo zmeraj, čisto vsak dan še po dodatni kruh, ki obstaja vedno tudi v različici brez maka, rozin, semen in podobnega, torej lahko jedo tistega, če ne pa dovolim, da tisto, kar jim ne ustreza spustijo, preskočijo, ostal del kruha pa pojedo. Če je za zajtrk mleko, jim predlagam npr. kornfleks od včeraj, grisine od popoldnaske malice, zapakiran kompot ali kaj podobnega. V vsakem primeru je kje še kaka banana ali jabolko, ki jih pogosto tudi narežem med odmorom, tako da jedo tudi tisti, ki sicer sadja ne jedo. Vendar se mi zdi, da če se jaz tolk potrudim, da imam pravico zahtevat, da nekaj malega dajo v želodček, pri čemer brezpogojno vztrajam. In celo otroci, ki doma zganjajo cirkuse na kvadrat, pri meni nekaj pojedo in nič jim ne gre na bruhanje, ker vedno najdemo nekaj takega, kar jim je sprejemljivo vsaj za silo med vsem skupaj. in oni dobro vedo, da se trudim zanje, zato so čisto sprejeli, da nekaj morajo pojesti in tudi pojejo. Z vsako generacijo je tako, čeprav na začetku poskušajo izsiljevat. V resnici vam moram povedati, da se vsi sodelavci z mano ne strinjajo, češ da razvajam svoje otroke, ampak po moje to ni glih neki, za pretegnit se. To je stvar dobre volje.
Otroci tudi malo drugače gledajo učitelja ali starša, kar se tiče hrane. Doma vedno izsiljujejo bolj in včasih več, kot je treba, tudi to je resnica. "




Evo, takole jaz delam. Če pa je nek otrok ekstremno izbirčen in poleg tega izsiljuje svoje starše, pa obstaja možnost, da doma tarna, da ga silijo s hrano. Skratka, doma laže. Sama smatram, da otrok na noben način ne more biti lačen od takrat, ko vstane, pa do enih popoldne, ker to ni zdravo. Če starš meni, da čisto nič ni dobro za njegovega otroka, naj mu da svojo malico s sabo, al pa kosilo, pa naj ga odjavi od prehrane. V končni fazi a ti misliš, da si bo vsak otrok zmišljeval, da mu popolnoma nič ni dobro? Kakšen zgled za ostale pa je to? A ti tudi prideš v gostilno, ali pa za domačo mizo, ko skuha mož in rečeš bljak, danes si zanič skuhal, niti probala ne bom? To spada v osnovno kulturo hranjenja in vedenja pri mizi, da se tako ne vedeš, da poskusiš hrano, da si vljuden. Vendar je bonton otrokom tuj, ne poznajo ga, ker so ga celo njihovi starši pozabili. A ti ne bo nerodno, če pridete k stari mami na kosilo, pa bo tvoja punčka ksihte delala, pa se stran obračala, ker ona tega že ne bo jedla? Hej halo, osnovna kultura je to, da probaš (ne govorim o tem, da mora vse izginit iz krožnika!, daleč od tega). Matr, majčkeno malo pa se že lahko potrudi. To ne pomeni, da ga silimo s hrano, ampak prav gotovo ne morem vsakemu pustiti, da rata anoreksičen, ker je tolk razvajen, da enega koščka kruha ne more pojest.

Jaz ti skratka zelo težko težko verjamem,da kje v slo. ta hip obstaja kak učitelj, ki bi v resnici silil otroke s hrano. Ajd mogoče, ampak zelo težko mogoče.

(odgovor članu anitaz)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Siljenje s hrano
1.2.2008 19:25:52   
orhideja
Gina, vse kar si napisala je lepo in prav. Toda v šoli mojega tretješola, učiteljica sedi poleg dokler otrok ne poje vsega kar ima v krožniku. Jaz tudi pravim, da mora vsaj poiskusiti, da potem lahko reče, da mu kakšna stvar ni všeč. Toda potem vstrajati, da poje do konca pa je malo hudo ali ne. Ravno danes mi je rekel, da se je en prvošolček že jokal, ker ga je učiteljica silila da poje do konca.
Danes sem govorila z razredničarko, ki mi je tudi govorila nekaj v zvezi kulture prehranjevanja in da jih poleg osnovnih predmetov mora naučiti tudi to. Ampak kje je kultura, če otroci jočejo ob hrani in hodijo bruhat. Bojim se, da to lahko pripelje do pravih traum pred hrano. To sem (tako kot ti) doživljala tudi sama v osnovni šoli. Najbolj grozen čas je bil prav čas malice in kosila. Ne razumem, kako lahko otroku na način siljenja priljubiš neko hrano. Pri meni je bilo ravno nasprotno. Stvari, ki jih takrat nisem spravila vase, jih tudi sedaj ne. Je pa tudi res, da smo bili kot otroci bolj izbirčni kot pa smo sedaj, ko smo odrastli. Mislim, da bo tudi pri naših otrocih tako.
Res pa je tudi, da v današnjem času v razvitem svetu ne umirajo otroci in odrastli od lakote, ampak od debelosti. In prav siljenje je prvi korak k temu, da v otrocih ubijemo tisti prvinski občutek kdaj je lačen oz. kdaj je sit in posledično - debelosti .

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Siljenje s hrano
1.2.2008 20:32:46   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: orhideja

Gina, vse kar si napisala je lepo in prav. Toda v šoli mojega tretješola, učiteljica sedi poleg dokler otrok ne poje vsega kar ima v krožniku. Jaz tudi pravim, da mora vsaj poiskusiti, da potem lahko reče, da mu kakšna stvar ni všeč. Toda potem vstrajati, da poje do konca pa je malo hudo ali ne. Ravno danes mi je rekel, da se je en prvošolček že jokal, ker ga je učiteljica silila da poje do konca.


A si ti čist zihr, da sedi čisto pri vsakem, da poje celo malico??? Ma ne morem verjet no, res ne. Niso več taki časi, ma govorim z veliko učiteljicami, pa nobena mi ne zgleda tako mimo, poleg tega se modernim učitlejicam ne ljubi ukvarjati z malico, pa še manj s tem, koliko kdo poje, ker imajo res ogromno drugega dela. A ni mogoče tako, da od dveh reči izbere eno in tisto poje do konca? Tukaj jaz vidim bistveno razliko. Saj za malico so skoraj redno namazi za na kruh ali kaj podobnega? Zakaj pa ne vzame en kos kruha, če namaza ne mara ali česarkoli pač? Ne vem, daj povprašaj otroka še dodatno o vseh podrobnostih....mora vzeti vse? Mora pojesti vse od tistega, kar vzame ali čisto vse od vsega, kar je za malico? Če mora vzeti vse in vse pojesti, je to čisto mimo, vendar resnično težko verjamem, da bi bilo to sploh možno, če pa mora vzeti vsaj nekaj od malice, pa tisto pojesti, se mi pa ne zdi isto kot prej.

(odgovor članu orhideja)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Siljenje s hrano
1.2.2008 21:32:30   
orhideja
Gina, pri nas imajo na voljo samo eno vrsto malice. Kadar je namaz na kruhu lahko vzamejo tudi sam kruh brez namaza, če pa je za malico jota, ričet, pasulj in take raznovrstne enolončnice, pa nimajo druge izbire. Na mizo dobijo porcijo in jo morjo pojesti. Nimam nič proti enolončnicam, saj jih tudi starejša hči v šoli obožuje, sin jih niti doma ne je in na kraj pameti mi ne pride, da bi zaradi tega nad njim zganjala teror. 

Gina zanima me kako ti rešiš problem, če otrok določene stvari noče jesti - mislim doma.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Siljenje s hrano
2.2.2008 0:12:58   
Gina
Točno tako, kot v šoli. Nikdar nima samo ene možnosti. In nekaj malega od kosila bo pa že zmogel pojesti. Da bi pa čokolino namesto kosila jedel, pa ni variante.

Kar se tiče enolončnic v šoli, jih pa pri nas nikdar ne dobimo za malico, nisem vedela, da malice kuhajo? Če sem pa kdaj pri kosilu z otroki, pa je enolončnica, se pa zmenim tako, da ven pojedo, zberejo  tisto, kar jim je bolj ok, pa če je to krompir, ali grah, ali korenček ali meso....kar pač jim bolj sede, ali pa morda zgolj kruh notri namakajo, mi je vseeno. Stran odrinit pa ne moreš glih. Ne vem no. Poglej, jaz sem straaašno izbirčna in verjemi mi, da ne glede na to čisto dobro vem, da bi tako obliko lahko tudi jaz v majčkeni dozi pojedla, pa kakršnakoli enolončnica že (od katere prav nobene ne maram, niti pod razno že od majhnega), da to ne pomeni nek psihični ali fizični teror nad otrokom. Teror bi bil zahtevati, naj vse poje in pika. Poskusit in 5 žlic nečesa pojest, lepo te prosim, pa ni ravno nekaj neznosnega.

Aja, še to. moj ta velik otrok ni jedel nič. Nič. No ja, jedel je kruh in jabolka, pa še po moje 3 reči poleg. In jaz sem menila, da ga ne smem silit in sem se matrala z njegovo izbirčnostjo toliko časa, da mi je prešlo vse prage (otrok je bil non stop bolan). In sem zahtevala pri kakih 5. letih, ne vem več točno kdaj, da vsaj poskusi vsakega malo ali vsaj eno stvar od treh poje. In veš kaj.....otrok je ugotovil, da vsi okusi niso tolk zanič, kot je mislil. In je začel jesti. in ni bil več ves čas bolan. Ja, priznam, imela sem čisto napačne predstave o tem, kaj pomeni siljenje s hrano. Zgrešene. Šla sem prej v skrajnost. zdaj pa ne grem v skrajnost. Menim, da je taka varianta, kot se jo grem precej liberalna, pa da hkrati otrok zna s hrano ravnat. Jo spoštuje. Pa da ve, da je treba spoštovat tudi tistega, ki hrano skuha, pa tistega, ki ti jo je kupil.

(odgovor članu orhideja)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Siljenje s hrano
4.2.2008 7:32:57   
Suzy.
Kako povedati? Greš tja in znoriš, če te na lep način nočejo poslušat.

(odgovor članu orhideja)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Siljenje s hrano
4.2.2008 17:19:04   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: Suzy.

Kako povedati? Greš tja in znoriš, če te na lep način nočejo poslušat.


A veš, moderni starši dostikrat menijo, da je prav znoret, nadirat učitelja. Praviš, da poveš na lep način prej? A veš, žal je zadnja leta tako, da se vzgojni princip posameznikov ne strinja vedno z mnenjem širše družbe. Ugodje njihovega otroka jim je pred pravicami vseh ostalih. V bistvu so splošne moralne norme nekaj tujega vsaj četrtini staršev. Moralne norme niso zato, da bi se zaj.... posameznike, otroke, ampak zato, da zaščitijo širšo družbo, da ohranijo neke obče sprejete vrednote. Učitelji smo pri nekem procentu otrok še skoraj edini, ki sploh zahtevamo od njih neko kulturno vedenje - nekateri starši so izgubili občutek za normalno vedenje med ljudmi. Zato bi te jaz, če bi znorela name, iz razreda vrgla. To ni način starša za uveljavljanje nečesa čez trupla. In v končni fazi bi me lahko ne vem kam prijavljala, ne bi dosegla prav ničesar. Ker za nekaj odgovarjaš zgolj takrat, kadar narediš nekaj narobe. Aja, če bi bila pa jaz zelo zamerljiv človek, pa občutljiv in zakompleksan, bi te pa lahko šla celo jaz tožit zasebno, zaradi žaljitve. Tukaj bi pa skoraj gotovo tožbo dobila. Tako da.... znoret v teh časih ni ravno varno.
V bistvu pa je kot prvo za razmislit, ali smo pozabili na vrednote, ali smo overprotective ali pa je stvar resna? Ali gremo v skrajnosti mi, ali gre učitelj? Samo to.

(odgovor članu Suzy.)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Siljenje s hrano
4.2.2008 17:52:54   
JABOLKO3
Gina - lahko rečem le, bravo, da se tako trudiš, da otroci vsaj nekaj pojedo. In imaš popolnoma prav, da so otroci razvajeni in izbirčni - vidim doma pri svojih dveh. Vendar doma vztrajam, da se morata pri mizi lepo vesti in vsako hrano vsaj pokusiti - kako pa naj ve, kaj je dobro in kaj ne, če niti ne proba. In nikoli ne vztrajam, da mora vse pojesti, če po nekaj žlicah, grižljajih reče, da mu zadeva res ni všeč.

Sem pa kot mama prvošolčka prav nezadovoljna z načinom prehranjevanja na njegovi šoli - otroci si namreč gredo sami po hrano na 'šalter' in tam si zmišljujejo, česa naj jim kuharica ne da na krožnik. Torej, če jim nekaj vizuelno ni všeč, lahko zavrnejo. In pri mojem, ki je zelo 'občutljiv', kako hrana izgleda, to pomeni, da pri kosilu, ki stane 2 evra, npr. poje žlico kuhane zelenjave in popije sok ('ker meso je bilo ene take drugačne barve, pire krompir pa je imel notri ene kupčke'). In učitelji jih pri tem prav nič ne nadzirajo - jaz osebno bi bila zelo vesela, če bi kdo malo pogledal, kaj jedo in ali sploh kaj pojedo. Saj ga vsak dan opozarjam, da mora vzeti vse, kar je tisti dan na jedilniku in vse pokusiti, vendar je potem tam čisto brez nadzora in naredi po svoje. In velikokrat pride domov sestradan.

Lep pozdrav.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Siljenje s hrano
4.2.2008 18:31:14   
Gina
Jabolko, učitelji so zaradi totalno norih pritiskov staršev, ki se jim zdi normalno, da otrok vsaki hrani reče fuj, bljak, ne bom jedel, pa ki se jim zdi normalno, da med hrano klepeta(al pa pred tv-jem skače okrog s hrano), okrog skače in je nevljuden, obupali. Ubrali so njihovo pot. Enostavno je lažje pristat na to, da se ne ukvarjajo več s starši, oz. njihovimi otroki, ker ni vredno se vsakodnevno spopadat z njihovimi izbruhi, zakaj so si drznili njihovemu otroku ponudit malo kruhka. Ker so moderni starši zelo nasilni, vsaj tisti, ki so tolk ego, da hočejo za svojega otroka samo ego variante, je najlažje dati roke stran in si mislit svoje. Zato so seveda trezni starši, ki jih skrbi za njihove otroke, da bodo lačni, da jih bo glava bolela od nič hrane, veliko na slabšem. Vendar niso tolk nasilni, kot oni drugi. Zato so oni tisti, ki so daleč na slabšem. V bistvu je celotna družba na slabšem, ker producira otroke, ki so navajeni, da moralnih in družbenih norm ni. Ne obstajajo zanje. Žal.

(odgovor članu JABOLKO3)
Neposredna povezava do sporočila: 11
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





BLOG: Prvo leto nič čokolade in smokijev!
V svojih povsem dobronamernih vzgojnih odločitvah starši pogosto pozabimo na najpomembnejše - otroka. Tudi, ko gre za uv...
BLOG: Ljubki kaos velike družine
Preden sem postala mama, sem v mislih vedno imela dva otroka, hišo in psa. No, plani so šli "po svoje".




Dudica.
пеперутка16

Do kdaj je imel vaš otrok dudico?