|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Kdo ima podobne izkušnje?
20.11.2009 15:22:16   
Morje06
Pozdrav vsem!

Rada bi delila z vami težko izkušnjo, ker me predvsem zanima, kako jo prebroditi, ker verjamem, da, ŽAL, imate podobne izkušnje.

Torej: sama imam družino in otroka starega 3,5 let. Tu vse OK, z vzponi in padci, kot povsod. Zgodilo pa se mi je, da se je moj oče pred 5 meseci odločil spremeniti življenje in je zapustil mamo ter šel živet v drugi kraj (cca. 100 km stran). Zgodba je nekoliko dolga in ne bi rada pisala o vseh podrobnosti. Pišem predvsem zato, ker sem doživela enega največjih šokov v mojem življenju.

Vse je je zgodilo kot strela z jasnega. En dan me pokliče in reče, da se moramo vsi doma dobiti, ker nam mora nekaj povedat. Mama je zvedela isto kot jaz in brat. Si morate predstavljati, kakšen šok. Mislim, da sem tisti dan toliko prejokala, kot že dolgo ne. Pred tem sploh nisem vedela, da se kaj  dogaja z očetom, verjetno tudi zato, ker se z njimi nisem videla vsak dan, sugurno pa vsaj 1x na teden. Saj, zdaj ko pomislim na določene situacije in stvari, ki so se zgodile, si zgodbo sestavljam po koščih.

Zame je to tako težko, ker sem z očetom imela celo življenje super odnos. Dolgo let sem se z njim pogovarjala in ne z mamo, o vsem, ker smo pač imeli določene probleme v družini. On je bil zame tista stalna opora, ki mi je dajala stabilnost in sigurnost v življenju. Ko pa je zdaj šel, se počutim nekoliko drugače. Sreča imam svojo družino, na katero se lahko zanesem in partner mi je stal zelo ob strani. Zdaj, ko pa je oče šel, se mi zdi, kot, da sem ga izgubila.

On zdaj živi z drugo žensko. Saj se slišiva po telefonu, samo meni je zelo hudo. Še vedno ne morem verjeti, da se je tako odločil. Še posebno mi je hudo, ko me sin vpraša, kje je dedek. Razložila sem mu, da ne živi več z babico, ampak ni še dojel. Kar stisne me, ko pomislim, da ne bo poznal svojega vnuka tako, kot bi ga, če mi še bil z nami. Ne me narobe razumeti, še imamo stike, ampak bolj po telefonu kot osebne.

Najhujše mi je tudi za mamo, ker vidim, kako trpi. Brat pa tudi. Njim je po eni strani še hujše, ker živijo v isti hiši in jih vsaka stvar spominja na očeta.

Zdi se mi, da ne glede koliko si star, ločitev staršev je ena izmed najhujših stvari, ki se ti lahko zgodijo. Slišim tudi od drugih podobne zgodbe in včasih se vprašam, ali se moškim (in tudi ženskam) med 50. in 60. letom  starosti malo sfuzla, da morajo to delati. Kot da se jim čas izteka in morajo pod nujno še enkrat doživet ne vem točno kaj. Pa si mislim, ali bomo tudi mi tako končali, ker res ne bi rada kaj takega storila svojemu sinu.

Ta izkušnja mi je tudi v eni meri malo zamajala moje temelje, ker z odhodom očeta iz družine, sedaj ne bo nikoli več kot je bilo. Nikoli več ne bomo sedeli vsi skupaj za mizo ob praznikih, rojstnih dnveih ipd., vsaj ne več tako kot smo do zdaj. Vedno se bo v zraku čutila ta napetnost, razočaranje in žalost.

Sicer opažam, da mi je z vsakim dnem lažje, pridejo pa še dnevi, ko bi najrajši samo jokala, ker mi je tako težko pri srcu. Povejte mi, kako ste vi doživeli tako izkušnjo in ali se je v vas kaj spremenilo.

Hvala, da ste prečitali do konca.

Pa srečno vsem skupaj!  
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
20.11.2009 15:29:48   
tweety83
Vem da ti ni lušno,ampak prej ko to sprejmeš,boljše bo zate. Itak imaš svojo družino in otroke,ki te potrebujejo.
Sama sem doživela že mnogo več v življenju in sem prestala vse,ker na koncu spoznaš da se ne splača sekirati zaradi drugih,ker s tem škoduješ samo sebi.

Drži se in probaj to prebroditi!

(odgovor članu Morje06)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
20.11.2009 15:38:33   
itata
Moram priznat, da nimam take izkušnje, ampak mislim, da moraš tudi očetu pač zaupati, da je tako odločitev sigurno težko sprejel in da sigurno ni bil srečen v situaciji kot je bila. kot ti pa ima tudi on pravico biti srečen in to ne pomeni nujno, da se mu pri 50-ih sfuzla... mogoče ti bo lažje, če boš več z očetom v stiku, šla na obisk, se bosta bolj pogovorila....

_____________________________

www.pravni-nasvet.si

(odgovor članu tweety83)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
20.11.2009 15:50:37   
Kliki
Jast osebno sem to zgodbo doživelana mojo žalost že mnogo prej imela sem 15let.
Ko nas je ati zapustil sem ravno začela hoditi v srednjo šolo. Šlo mi je zelo dobro ko pa se je odselil k drugi ženski pa so moje ocene postale katastrofa. Potem sem se nekako pobrala. Pomagali pa so mi vsakodnevni pogovori z mami in seveda veliko jokain še enkrat joka. Včasih se mi je zgodilo da tudi celo noč nisem spala potem pa je bilo treba zjutraj v šolo. Si po mojem predstavljate kakšna sem bila. Stike takoj ko je odšel sva imela enkrat tedensko. Ko pa sem pri 20 letih začela delat so se pa najini stiki zelo ohromili. Večkrat se nisva slišala tudi po mesec ali dva, s tem da je stike z bratoma imel normalne. To me je bolelo in včasih sem si želela da bi bilo tega že končno konec. V tem času sem postala močno samozavestna in zaradi vsega tega sem veliko žurala da sem pozabila na to. Po nekaj letih  pa sem na srečo spoznala super fanta ki mi je pri teh stvareh znal prisluhniti in mi nuditi oporo( še vedno sva skupaj). Od tega je sedaj minilo 18let pa mi vrjemi da pride dan ko jokam ker mi je hudo. Z to njegovo žensko se pač pozdraviva, spregovoriva kako besedo če je glih zraven ko se srečava z atijem. Želim pa si da mami ne bi ostala sama na stara leta in bi našla nekoga, ki bi ji povrnil ljubezen. Sedaj živim na svojem že štiri leta ati pa je bil pri meni vse skupaj 2krat. Odnose imava še vedno bolj kot ne skrhane, ker si on očitno ne želi imeti drugačnih.
Tako to je moja zgodba!

(odgovor članu tweety83)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
20.11.2009 16:52:42   
Gina
Ja, jaz imam podobne izkušnje. Mislim izkušnje z ločitvijo staršev. Pri nas je bilo drugače. Moj oče in mama se nikdar nista prav kaj ekstra razumela. Mami je ves čas delala, oče ležal pred tv-jem. Dobesedno. Ves čas sem imela občutek, da oče mamo izkorišča na celi črti. Imela sem občutek, da je ona njegov suženj, on pa lord, ki ukazuje, če pa kaj ni ok, popolno, pa se drži na cel svet. Ni bil v redu mož. Bil pa je v redu fotr do mene, vsekakor mnogo boljši, kot povprečen oče. Vendar ni vse skup nič pomagalo, ker je mene bolel njun odnos. Želela sem si, da bi se odselil, tako hudo mi je bilo. In je imel ljubico. Pa sem vedela da jo ima. Čutila sem. Tudi prepričala sem se. Mami ni hotela o tem vedet nič. Minilo je veliko let, po moje skoraj 10. Potem je nekega dne naznanil, da bo šel. Jaz sem si oddahnila. Želela sem imeti srečnega očeta in srečno mater. Oče je ostal enak lord, tudi v drugem zakonu, žal je še zbolel zraven. Mami je bila do konca lajfa nesrečna. Jaz....meni je bilo isti hip, ko se je fotr odselil, kot bi mi skalo odmaknil iz nog, srca in glave. Zadihala sem. KOnčno ni delal mami krivice več. Hudo je živet s spoznanjem, da oba tvoja starša trpita, da nihče ni srečen, pa kot otrok ne moreš nič pomagat, kvečjemu fejst prehitro odrasteš in se odseliš.

Kaj sem ti hotela povedat.... moja mami ni nikdar dojela, da se je njej nehala dogajat krivica. Ni videla sreče v tem, da je šel, jo osvobodil,... iskala je neke trenutke sreče, ki so bili dolgo nazaj nekje zakopani med spomini, pa jih itak že leta ni bilo nikjer več v resnici. Ni spprejela situacije take, kot je bila. Seveda je vse drugače, ampak seveda lahko vse sprejmeš kot blagoslov. Tvoj fotr si zasluži srečo. NJegova ženska nima nič s tem. Tvoja mama si zasluži srečo. Z njim jo, sori, ni imela, če se je odločil iti in obratno. Morala bo iti čez to. Tudi ti boš morala spremeniti svoj odnos do stvari. Imaš srečo, da te ni bolelo celo mladost. Glej pozitivno, vse se spreminja. Nihče ti ni umrl, samo odnosi so se spremenili. Oba še imaš. Vedno bosta tvoj oče in mama. Samo naučit se moraš gledat z bolj pozitivnimi očmi na situacijo in sprejet to, d aimata pravico do svoje sreče na tak način, kot njima paše. Tudi mama si zasluži nekoga, ki jo bo imel toliko rad, da je ne bo zapustil. Ne tolk jokat. Nima smisla. Glej naprej in sprejmi situacijo tako kot je. Privošči jima no, da sta srečna. Skup očitno nista bila. Tole o čemer pišeš, kaj konkretno te boli, so v resnici izrazi ega. Saj je logično, da pomisliš na sebe v tem hipu, ni narobe, je pa vseeno ego - česa ti ne boš več imela - čeprav sama veš, da boš imela pa kaj drugega v zameno, tvoj fotr še vedno živi in te ima rad in še kar se lahko pogovoriš z njim, če bi le on čutil,d a ga ti nisi zapustila, ker je poskrbel zase. Pokaži mu ljubezen, pokaži, da ga razumeš, opvej da ga imaš rada....prepričana sem, da se ti bo odprl in te razumel. No, mene moj je. Dokler je pa mislil, da ga obsojam, pa je držal neko čudno distanco. Čutil je krivdo, čeprav ga nikdar nisem krivila za to, da je šel. To je bilo v njegovi glavi, ker je očitno povprečno razmišljanje tako, da mora biti kriv, če gre. NI bil kriv. Kriv je bil, dokler je vztrajal v odnosu, kjer je druge ljudi delal nesrečne in obratno, dopustil, da so oni njega. To pa ja. Odpusti mu, glej malo drugače na vse skup in živela boš naprej.   

(odgovor članu Kliki)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
20.11.2009 18:22:50   
pelin
Slišim tudi od drugih podobne zgodbe in včasih se vprašam, ali se moškim (in tudi ženskam) med 50. in 60. letom starosti malo sfuzla, da morajo to delati.

Večkrat se verjetno res zgodi kaj podobnega, ker mnogi v teh letih verjetno skušajo ujeti  še kakšen vlakec, ki že odhaja...Vendar  vedno ni tako...mogoče pa se ta zadeva pri tvojem očetu ni začela šele v teh letih, ampak lahko traja že dlje časa. Vem za primer, ko je oče čakal, da so otroci toliko odrasli in se osamosvojili, ter šele takrat odšel živet k drugi ženski. Dolga leta je imel razmerje, vendar svoje družine nikakor ni mogel zapustiti, predvsem svojih nedoraslih otrok. Ko sta oba otroka ustvarila svoji družini, pa je podobno kot pri tebi, odšel. Vsa leta je njegova  žena vedela za razmerje, vendar ga je ves čas prosila, naj jih ne zapusti, ker so otroci premajhni...Skratka, zgodba je dobila epilog, ki se je odlašal že dolga leta. Verjetno je žena iskala vzroke, da bi ga privezala nase in pri tem uporabila otroke. Ko so ti odrasli, pa je vzrokov, da bi ostala skupaj zmanjkalo...žal, vendar ljubezni očitno že dolgo ni bilo več...

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
20.11.2009 20:38:21   
Zanica
IZVIRNO SPOROČILO: Morje06


Vse je je zgodilo kot strela z jasnega. En dan me pokliče in reče, da se moramo vsi doma dobiti, ker nam mora nekaj povedat. Mama je zvedela isto kot jaz in brat. Si morate predstavljati, kakšen šok. Mislim, da sem tisti dan toliko prejokala, kot že dolgo ne.


Enako se je zgodilo nam. Očeta ni bilo 10 dni, prišel je nazaj domov, bile sva mami in jaz doma. Rekel nam je da nam mora nekaj povedat, da se BO LOČIL Z MAMO.

Ne da bi se prej o tem z mamo pogovoril, na samo, ampak kar tko je iznesel svojo odločitev, mami je sedela in ni mogla niti besede spregovorit.
Ja, zakon ni SPLOH funkcioniral, ampak obstajajo drugačni načini da se to pove... Jaz sem takrat bila 18 let stara, povedal je med drugim da je čakal da jaz postanem polnoletna (sestra je že bila, ampak je študirala v drugem mestu, tako da je ni bilo doma). Bila sta 20 let poročena. Mami je takrat padla v globoko depresijo, jaz sem ostala sama z njo, brez podpore ostale družine, ki so živeli vsi nekaj sto kilometrov stran. Bila sem med dvema ognjema. Sestra nič od tega ni čutila, razen ko bi prišla vsak 2. ali 3. vikend domov, vendar mi ni bila nič kaj v oporo.

Da ne omenjam da se je situacija v šoli poslabšala, začela sem se rizično obnašat (alkohol, cigareti, trava), čeprav sem hvala bogu imela prijateljice ki so mi veliko pomagale (kolikor se le dalo), in lahko se svojim puncam zahvalim da nisam padla globlje..

Mami je jemala antidepresive zjutraj, pilule za spanje zvečer, bila je od teh tablet non stop pol-zadeta. Ni delala, bila je na bolniški že dlje časa, vendar se je po nagovoru svojih kolegic iz službe vrnila delat, kar jo je rešilo, počasi je začela hodit na rekreacijo (imela je nekaj odvečnih kg), začela hoditi van z prijateljicami (kar ni že več kot 10 let v zakonu), prek družbenih portalov je spoznala nekaj moških..... V glavnem je šla naprej. Čeprav se je občasno spomnila očeta, je jokala, je bila jezna, je pljuvala po njem (besedno), še dolgo sem jaz bila tista ki je prenašala določena sporočila med njimi...
To je to v kratkem...

Drugače sem se jaz tudi nekaj naučila iz tega.... Ti imaš družino in zdaj veš da nič ni zagotovljeno. Nič. In veš da nekaterih napak ki sta jih delala tvoja starša ne bosta naredila z možem. Pa moraš biti v oporo mami, dati ji kakšen nasvet da se vrne v socialno življenje, in da se oče ne bo vrnil, in da ji je naredil uslugo da je šel.
Nekaj časa ji nič ne bo jasno, potem se bo tudi ona dvignila iz vode, vendar mora imeti oporo, v družini in od prijateljev.



(odgovor članu Morje06)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
21.11.2009 1:31:16   
sanja nk.
To je res, ločitev staršev je huda stvar, v vsakem obdobju življenja..., samo je pa v poznejšem manj kruta...tako da nato da imaš svojo družino, nisi več odvisna od njih imaš partneraj ki te ljubi, potem boš moralo to dati čez, kot dajo otroci čez čas....pusti času čas, tako kot je bilo res več ne bo, bo pa lahko kaj novega iz tega, če prav razumem od takrat stika z očetom, razen prek telefona nimaš....user posted image ...ali imate stik...
Drugače pa jaz im moja sestra o ločitvi staršev poslušava že od 10 leta user posted image , samo je vsako leto bolj smešno, ko je pomlad pa poletje še gre, saj mata delo na kmetiji pa okoli...pa pikniki, pa vnuki pa vse...ko pride jesen vsi že vemo da bo kriza, ker bosta morala biti dlje skup noter v hiši...user posted image in tako se vsako jesen ločujeta, tam nekje novembra, decembra je spet vse v redu...ker so prazniki in smo veliko pri njima, pa ne čutita..spet neke puščobe..., samo januar ponovno prinese ločitev...samo se iskreno za to ne sekiram že od 12 leta, ker je vedno samo vse v oblakih...
kot dva otroka sta...smo pa imeli že vse mogoče...naprimer, ko je oče sam odšel v toplice, pa smo ga vsi iskali, nato smo ga po parih dneh našli, ampak smo čakali da pride domov..., pa se nista pogovarjala 3 tedne nič....pa ko s ta eden drugemu odklapljala elektriko user posted image ....najstniki user posted image ...
zdej sem ju poslala oba mal na počitnice v toplice, da malo uživata...do veselega decembra...

tako da sprijazni se , očeta ne boš nikoli mogla zgubiti......

(odgovor članu Zanica)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
21.11.2009 5:39:37   
4.4.
Mislim, da je dobro da je oce odsel. Bog ve kako dolgo je ze imel novo partnerico in kako dolgo je skripalo v zakonu??? Mama se bo tako hitreje postavila na noge in mogoce prej zazivela. Upam le, da ga kasneje ne bo vzela nazaj. Za otroka ne skrbi naredi vse, da bo vedel da ima dedka vendar vedi, da ti mora na pol poti stopit tudi oce. Jaz osebno bi rada videla, da moja mama zapusti oceta, kot da slepo zivi z nekom, ki ji ljubezni ne vraca in jo vara za hrbtom ona pa ne naredi nicesar, ker se boji biti sama na stara leta. Veliko srece

(odgovor članu sanja nk.)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
21.11.2009 7:07:40   
Anonimen
Moj oče je tudi odšel ko sem bila stara 24 leta imam pa še štiri mlajše brate najmlajši je bil star 15 let.Odšel pa je z 20 let mlajšo žesnko seveda sta še zdaj skupaj.
Mene je mama poklicala in povedala kaj se je zgodlo...nevem nekak nisem bila preveč šokirana pojma nimam zakaj.Vem pa,da se bratje niso nikak mogli sprijaznit in mama tudi ne.
Jaz sem imela svoje življenje že takrat tak,da mi ni bilo nekak tak težko kot tistim,ki so bili še doma.Nikoli res nikoli pa mu nisem rekla žal besede kot ostali,stala sem mu ob strani vedno...z njegovo sva si dobri prijateljici rada pride k meni,mi gremo tja...En brat še vedno noče meti stikov z njim ostali pa tu pa tam gredo k njemu.Nevem zame to ni bilo in še zdaj ni nekaj bau bau,če dva nista za skupaj bolje it narazen,kot pa se večno kregat kajti onadva z mamo sta se skoz kregala kolko se spomnim že od malega.
Bolje,da gre vstran kot jo vara.Moje mnenje pač.

(odgovor članu 4.4.)
  Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
21.11.2009 9:20:27   
fionca
Ja, te razumem, da te je prizadelo ne glede na to koliko si stara. Pa vendar si lahko srečna, da imaš moža, otroka, skratka svojo družino, kjer se imate radi in lepo funkcionirate.
Moja starša sta se tudi ločila, ko sem bila jaz še v osnovni šoli. Saj še danes ne vem točno kdaj je to bilo, ker je ta njegova fizična ločitev od nas potekala kar precej časa. Res je ,da sem imela stike vsak dan z njim- saj je imel svoj s. p. v hiši v kateri smo me z mamo še naprej živele v njej. Torej moja mami se je še dnevno srečevala z njim, razen ob vikendih...In še danes živi v tej hiši. Pa je preživela. Pa je tudi grdo naredil z njo - prevaral jo je.
Sicer se pa nikoli nista zmerjala ali poniževala. Še danes se normalno pogovarjata, včasih mu celo skuha še kosilo... Vem,da ga še ima vedno rada na nek način, čeprav ji je jasno, da ima on svoje življenje.
Si je pa tudi moj oče  s to svojo izbranko, ki pa ni bila vzrok za ločitev, prej so bile še druge, ustvaril življenje tudi daleč stran od našega kraja - 45 km. Res je, da stiki so zelo zelo skromni, čeprav ga imam zelo rada. A nikoli v življenju mu tega ne oprostim, čeprav se sliši otročje. ker vidim, da so moški tako, dokler se cedita med in mleko, so za, ko pa ni vse o.k., pa če imajo denar stisnejo rep med noge in gredo drugam...
Torej moj otrok nima ravno pogostih stikov z dedkom, da pa o očetu raje ne govorim. On naju je pa tudi pred kratkim zapustil, čeprav je bilo že prej obupno. Pa mi je bilo zelo hudo im mi je še ob določenih trenutkih. Pač tako je življenje.
Želim ti povedati, da bodi kljub vsemu zadovoljna.  Pa pojdi večkrat k mami na obisk in jo odpelji kam s svojim otrokom oz. njenim vnukom - kakšen krajši izlet.

(odgovor članu Morje06)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
21.11.2009 9:59:07   
ronja
Tudi mojadva sta se ločila, ko nisem bila več otrok, ne pa še čisto odrasla - nekje začetek 20ih (in še nisem imela otrok). Tudi moj oče zdaj živi 100 km stran, tudi sama sem z njim vedno imela boljši odnos kot z mamo (ne vem za prva leta, takrat ni bilo tako, samo se tega ne spomnim) samo mi se še vedno kar vidimo, ne samo slišimo - pridemo mi k njemu dostikrat za podaljšan vikend, on pa se tudi vedno oglasi, kadar se mudi v LJ. Samo da pri nas je bilo vse malo obrnjeno (pri nas je tako vse malo obrnjenouser posted image ) - mami je našla nekoga, ona se je na koncu odločila za ločitev. Se pa seveda vidimo tudi z mami, ki živi tu, noben od njiju pa na našem starem naslovu.

Kar se mene tiče, vsaka jima čast, da sta se pri teh letih tako odločila in na novo zastavila življnje - po 33letih in 3 otrocih! Vedno sta bila precej nekompatibilna karaktreja, čeprav sta se imela rada in se mi zdi, da sta zdaj oba srečnejša in da sta se oba tudi spremenila na boljše, ne lovita se več ves čas v milijon istih vzorcev. Saj kakšnega se ne znebiš tako hitro, samo sta pa oba naredila nekaj radikalnih sprememb - velika sprememba te pač v to prisili...
Še večja jima čast zato, da sta se uspela tako lepo ločiti. Res mislim, da ni veliko takih ločitev - ko smo šli k notarju urejat premoženjske zadeve in smo se vsi skup tam hecali (cela familija, torej onadva in 3je otroci), se je še njemu čudno zdelo in ju je kar vprašal, če sta ziher, da ne bi skup ostala, da ne zgleda, da se pa ne bi razumelauser posted image . Se mi zdi, da ju je oba pri tem kar malo stisnilo...
Najbolj pa ju spoštujem zato, ker se še vedno dobimo za praznike, za vse rdje (tudi njune), za novo leto,... in se imamo fajn. Evo, ravno zdaj pečem torto, ker se jutri se dobimo, ker gre sestra spet malo po svetu. ostali del se bomo gotovo dobili tudi za novo leto, pa kolikor mami poznam še za božič...

Ta izkušnja mi je tudi v eni meri malo zamajala moje temelje, ker z odhodom očeta iz družine, sedaj ne bo nikoli več kot je bilo. Nikoli več ne bomo sedeli vsi skupaj za mizo ob praznikih, rojstnih dnveih ipd., vsaj ne več tako kot smo do zdaj. Vedno se bo v zraku čutila ta napetnost, razočaranje in žalost.

To ni nujno res! Razočaranje in žalost sta bila že prej, samo ti ju nisi opazila, ker nisi hotela videt - če bi bilo vse ok, se ne bi ločila, niti se on ne bi nikoli odločil živet z drugo žensko! Zato bojo zdaj samo karte na mizi, ambient bo pa isti! Vendar je to dobro! Tako lahko greste naprej!
Kot sem že napisala: mi se še vedno dobimo za vse praznike, včasih pa tudi kar tako. mojadva se še vedno čisto iskreno objameta, ko kateri pride na obisk, imata čisto lep odnos, za moje pojme. Rajši imam tako, kot pa da sta skup, pa se non stop kregata! Kako se bosta ločila, je pa predvsem odvisno od tvoje mame - ker je ona zdaj bolj prizadeta, ker je šok. Ampak če bo pametna, bo pozabila na zamere in neprimernost njegove najave in obdržala dostojanstvo in se boste lahko imeli prav fino, ko boste skup. verjemi, izkušnjeuser posted image Samo ne smete vsi trmarit, kako je to grozno in kako je on sebičen. mislim, da ni. Želel si je bit srečen, s tvojo mamo ni bil. In je poizkusil drugače. Tudi tvoja mama ima zdaj več šans, da bo srečna, če želi to vse skup vzet za pozitivno.
Mojadva imata zdaj oba nove partnerje. Oče nekaj časa ni imel nobene, potem ga je mal metalo, zdaj je pa že nekaj časa z eno fajn punco. Se vidimo, kadar pridemo k njemu (ker še ne živita skoz skup), mami je mela že takrat enega, pa potem drugega, s katerim sta bila kar nekaj časa skup, vendar sta se "zaradi okoliščin", ki res niso za na forum, razšla in zdaj je ravnokar sveže zaljubljenauser posted image . Veš, kako je to simpatično videt - svojo skorj 60letno mamo vso zatreskano?user posted image
Mama in oče se v teh novih vezah včasih res malo otročje obnašata, ampak očitno so ljudje na začetku vez pač otročji, ne glede na to, kdaj jih sklenejo. Saj se vse pošlihta.

Torej: očeta ne izgubiš zaradi ločitve. To se lahko zgodi, če na ločitev oba slabo reagirata in pustita, da to preveč vpliva na vajin odnos.
Saj praviš, da že prej ni bilo vse ravno ok v družini, pa to ni vplivalo na tvoj odnos do njega - zakaj bi torej ločitev? To je samo nadaljevanje istih problomov. Veš, koliko poguma je potrebno, da človek to izpelje? Vsi tisti "kaj bojo drugi rekli" - in to ne kar eni drugi, ampak tvoji otroci! Že to je veliko! To lahko spoštuješ, vsaj meni se zdi to dobra lastnost...

IZVIRNO SPOROČILO: Morje06
Zdi se mi, da ne glede koliko si star, ločitev staršev je ena izmed najhujših stvari, ki se ti lahko zgodijo.

Luštno ni, ampak če se lepo ločita je lahko čisto ok. Seveda te prizadane, pa njiju seveda še milijonkrat bolj (oba!), vendar pa ni to konec sveta in ni razloga, da bi to zamajalo tvojo vero v ljubezen,... Meni jo je recimo dvignilo! Sem pa seveda jokala, ko sta se odločila živet narazen oz. se ločit neuradno (ločila uradno sta se šele čez eno leto, to ni bilo tako hudo, smo že vsi vedeli, na čem smo). Ampak tudi meni je pomagal lubi (evo, pa spet nisem mogla, da ga ne omenimuser posted image , samo tu je res več kot omembe vreden!), kot je in še bo tebi mož.

IZVIRNO SPOROČILO: Morje06
Slišim tudi od drugih podobne zgodbe in včasih se vprašam, ali se moškim (in tudi ženskam) med 50. in 60. letom  starosti malo sfuzla, da morajo to delati. Kot da se jim čas izteka in morajo pod nujno še enkrat doživet ne vem točno kaj. Pa si mislim, ali bomo tudi mi tako končali, ker res ne bi rada kaj takega storila svojemu sinu.

Nič se jim ne sfuzla, samo ni več otrok, zaradi katerih so skup. Ti otroci so zdaj odrasli in naši starši imajo končno čas in energijo mislit tudi nase. vejo, da odrasli otroci bojo že nekak prebavili ločitev staršev, kar je za otroke težje. Ker vidijo, da življenje ne bo večno, so tudi pripravljeni malo več tvegat, zato, da bi bili tisti preostanek srečni. Hvalabogu, da je tako. Zakaj bi se matrali skup, če pa niso srečni? Jaz sem na svojadva ponosna, da sta se tako odločila, pa da sta nekaj naredila na sebi in da sta zdaj bolj srečna, vsekakor pa bolj mirna v sebi. Meni se zdi vse skup pozitivno... (jasno sem pa tudi jaz najprej jokala, ker ni bilo druge rešitve - smo se vsi strinjali, da je to najboljše, ampak pač boli dokler res ne sprejmeš, da je to najboljšeuser posted image ).

Skratka: vseeno ni nobenemu, je pa to vseeno dostikrat najboljša možna pot. Oba bosta zdaj lahko počela stvari, ki jih prej nista mogla in sta si jih želela. To pa tudi privoščiš svojim staršem, ne?user posted image

ne vem, mogoče je res stvar perspektive (ker meni se je tudi moj ss, ko sem bila prvič noseča, zdel pozitivna izkušnja, ker sem ugotovila, da sva res pripravljena na otroka, česar sicer ne bi mogla preverit), ampak meni se tudi ločitev staršev zdi pozitivna. boš videla, čez čas bosta oba srečnejša in bosta rekla, da je bilo dobro, da sta to naredila, da pa če bi bila še enkrat z današnjo pametjo v isti koži ne bi in bi se spremenila že kar v zakonu in ga rešila. Vsaj tako je pri nas. Moram it dalje pečt torto, se je spodnji del lih spekeluser posted image .

(odgovor članu Morje06)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
21.11.2009 22:25:40   
mayflower
Jaz pa mojemu očetu ne bom nikoli odpustila. Saj- razumem, da je poiskal srečo drugje, vsak ima pravico biti srečen. Ampak ne glih po tem, ko je mama prestala zdravljenje raka. Tega mu ne bom nikoli odpustila- res je, da sem bila še otrok (7 let),. Ampak,da je pustil mamo s prvošolko in najstnico, z diagnozo, ki so ji napovedovali smrt. Mama je bila brez službe.. Dobro, da je imela precej privarčevanega (kar ni on uspel porabit za ljubico). Moja mama je preživela, na čustvenem področju pa te zavrnitve ni nikoli prebolela. Če gledam danes je bila v najboljših letih (40) in so se moški metali za njo,ker je bila lepotica in borka. Sestra je večinoma živela stran, tako, da sem bila jaz edina opora mami. Kar me je globoko zaznamovalo na čustvenem področju. Na srečo sem spoznala partnerja, sina ločenke, ki pa je dobila novega partnerja in ustvarila trdno družino.
zelo pa me je prizadelo to, da je očetova družino z odprtimi rokami sprejela njegovo žensko, naju s sestro pa popolnoma ignorirala. Razen, ko so potrebovali kako pomoč, so se znali narisati na vratih. Čeprav je že 20 let tega, je zamera ostala in ima m zelo skrhane odnose tako z očetom in njegovo družino (stric, tete)


_____________________________

Ko se mi nasmehneš, s soncem napolniš moj dan.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
21.11.2009 23:53:56   
Gina
Mayflower, saj to kar se vam je zgodilo je resnično bila krivica prve sorte in nesramno do konca, vendar.... kaj imaš zdaj ti od tega, da visiš na nekih starih rečeh, ki so se zgodile? To je isto, kot da bi se dahauski vojni ujetnik, ki je prestal vse sorte grozljivke in krivice, kasneje namesto za življenje odločil za visenje na tem, kako je bilo grozno in zanič in hudo. Ničesar ne bi s tem poboljšal, kvečjemu še dodatno bi se kaznoval za vse grdo, kar mu je lajf naprtil. Čist enako je s tvojo mamo in tabo. Lahko rečeš, ok, zgodila se mi (nam) je krivica, svinjarija, grozljivka, ampak lahko se kaznujem sama sebe še naprej zaradi tega vsakič, ko pomislim na fotra, ali pa si dovolim normalno živet, ne da me misel na fotra spravi v slabo voljo. Matr, zakaj si ne vzameš tistega, kar ti od njega pripada? Razumem, doživljala si preko mame vse skup, jezna si nanj zaradi tega, ker je bil slab mož tvoji materi, pa posledično slab oče, vse to je res. Ampak vzami že nazaj, kar ti pripada. Zdaj njega prav nič ne boli, ker se ti sekiraš. Boli samo tebe. Niso najhujše krivice, veš, najhujše je, ko se okrog krivic prepiraš sama s sabo in jih vlečeš skoz lajf. To pa je hudo. IN če se je lahko moj stari stric, ki je preživel dachau odločil, da ne bo visel več ne na mučenjih ne na stradanju, pa je postal daleč najprijaznejše in odpuščajoče bitje na tem svetu, kar sem jih kdaj poznala, ki je kljub temu, da nihče v familiji ni hotel več brati nemško, zaradi sovraštva do nemcev, čeprav so vsi znali, no on se je odločil,d a sebi pa tistega, kar mu pripada ne bo jemal - bral je nemške cajtnge. Če je bil on to sposoben, si vzet, kar mu pripada, pa lahko tudi ti vzameš, kar ti od fotra pripada - fotr. Sebi na ljubo, ne njemu. Sebi.

btw, moj oče je zapustil mojo mami, ko je doživel infarkt. Ni bilo tako hudo, kot pri tvoji, razumem pa poanto. Vendar ne glede na to, če se moja mama ni čustveno nikdar pobrala, pa tvoja mama nikdar čustveno pobrala, sta oprosti, krivi čist sami. Ne ti, ne jaz, nihče drug, kot oni dve. Viseti na nekom, se boriti za njegovo ljubezen, četudi te zapusti v hudi stiski, je že skor mal bolno. Če ga isti hip ne vidiš kot eno govno, sebe pa kot največjega heroja, ker si zmogel čez bolezen iti, je pa nekaj narobe s tvojim razmišljanjem o sebi. In ne ti ne jaz nisva za to odgovorni, a veš. Pa ti pišem tole nekdo, ki ga je tudi mož zapustil zaradi ljubice, pa če bi zaradi tega ne prišla k sebi, bi bil to tudi moj problem, ne problem moje hčerke. In nikakor si ne bi želela, da zaradi tega moja hči trpi. In tudi ne trpi. Ker je moja globoka želja, da se z očetom super razume. Hvala bogu je bila to tudi želja moje matere. Morda sem pa zato očetu lahko odpustila. Predvsem sem mu pa oprostila zaradi sebe. Samo zaradi sebe. Ker živet z eno hudo mržnjo, jezo in žalostjo se enostavno ne da. Niti nima smisla se kaznovat vsakodnevno. Nima. Vsaj jaz to tako vidim.

(odgovor članu mayflower)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
23.11.2009 9:56:57   
ronja
Mayflower, se strinjam z Gino. Mu boš pa verjetno lažje oprostil, ča ga boš poizkusila razumet: kadar je en od partnerjev hudo bolan, navadno drugi ves čas skrbi zanj, vsa pozornost vseh sorodnikov in prijateljev, vse usmiljenje itd... je usmerjeno na bolanega, v resnici je pa je vsaj tako bogi tudi "skrbnik". Vendar vsi - vključno z bolanim - radi pozabijo nanj. Kot da njemu pa ni hudo, ko vidi ljubo osebo tako bogo, kot da njega pa ni strah, on se ne sme zlomit, ker pač potem ne bi bilo nikogar, ki bi skrbel. IN tako dostikrat ljudje najdejo oporo drugje - in se navežejo. Imaš milijon scenarijev in knjig na to temo... Ni vse črnobelo. Tudi njemu je bilo hudo...
Ne vem, zakaj so vaju sorodniki odrinili - mogoče tudi zato, ker nista hoteli sprejet njegove nove parnterke? Jim pa dam prav, da so oni jo - ni pa prav, da so vaju ignorirali. Ampak to ni njegova krivda, ampak njihova. Je pa res, da bi bilo prav, da se on postavi za vaju, če je bil kdaj zraven oz. če je to vedel.

(odgovor članu mayflower)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
23.11.2009 10:05:23   
uwaga
Ronja mnogokrat je tako, ne pa vedno.
Mayflower zavestno se večkrat potrudi gledat naprej, ne nazaj. Imata Gina in Ronja prav. Preveč energije gre če ujčkaš zamere, preveč sončnih dni zamudiš.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
6.12.2009 21:51:31   
Majuska
Mene čudi predvsem to, da se starša nista nič pomenila na samem - žena si pa ja zasluži vsaj to, da prva izve resnico o očetovem odhodu.

Morje06, verjamem da te je šokiralo in prizadelo, ampak sčasoma bodo prišli tudi drugi občutki. Take situacije sicer nisem izkusila, ampak čas ti bo prinesel še kakšna nova spoznanja in morda boš lahko očetu odpustila. Kako se pa drži mama? Po mojem bo vas, otroke, zelo potrebovala. Ponudi ji svojo ramo, pogovorita se ... po mojem bo tudi pogovor prinesel olajšanje.

_____________________________

Aleksander "the great" is here :)
08.08.2008


(odgovor članu uwaga)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
9.12.2009 11:17:37   
baguSka
joj joj joj... men je pa hudo ko berem take stvari! ker se tolk smislte sami sebi ... ce bi na take stvari gledal malenkost drugace, pa bi svet bil lepsi!!! ce je locitev dveh ljudi za vas neki tooook sokantnega in groznega, da se za vas svet ustavi, pol pa res ne vem kaj bi sele bilo, ce bi nekdo ki ga imate radi umrl!!?? zakaj ne morete bit veseli za nekoga, ki ga imate radi!? zakaj vidite samo svojo nesreco v tem? vsako bitje na tem svetu se samostojno odloca o svoje zivljenju!!! in ravo tako je tudi s tvojim ocetom! in ce se je on odlocil da hoce drugacno zivljenje, v katerem bo bolj srecen, bi vi vsi morali bit veseli za njega! ne pa da se s tem obremenjujete... res ne razumem tega. verjamem da ti vseeno ni, ampak zacni na stvari koncno gledat drugace! in ce ze zdej dajes tak zgled tvojemu sinu, potem ja, mu bo sigurno hudo, ce bos ti kdaj na tem, da bos zelela stran! ali bos pac samo zaradi njega cel life priklenjenga na moza oz njegovega oceta nesrecna!? ne razumem... res ne. in res mi je hudo, ko berem tako 'nesreco' ljudi. ki se sploh ne zavedajo, da nimajo bit kej nesrecni.. kvecjemu srecni. In prav tako tvoja mati! Sej pa ni konec sveta zdej, ce je on odsel! Verjamem da ji je zelo hudo.. da ga se vedno ljubi. Ampak to ne pomeni da mora nehat zivet! Pomagaj ji rajse, kot da z njo trpis, ker ji je na tak nacin samo se slabse! Namesto da bi se se naprej imeli vsi radi, ne glede na odlocitev tvojega oceta, vsi neki trpite in se smilite en drugemu... se nimate radi? Nimate radi svojega zivljenja? Nic??

(odgovor članu Morje06)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
9.12.2009 16:55:21   
kaya2007
meni se tudi ločitev ne zdi tako zelo šokantna, sploh pa ne, ko so otroci že praktično odrasli. je pa očitno to res težko za ljudi, ki so odraščali v prepričanju, da je zakon neka večna entiteta, ki nikoli ne razpade user posted image pravzaprav mi je zanimivo, da je to še vedno tako, saj se je zakon sam po sebi že drastično spremenil, strokovnjaki pravijo, da se pač poročiš zaradi ljubezni in če te več ni, potem tudi razloga za zakon ni več. se mi zdi kar logično.

(odgovor članu baguSka)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
9.12.2009 17:27:27   
viroza
Verjamem da je to totalen šok.Nažalost pa poznam kar nekaj ljudi ki so šli narazen ko so postali penzjonisti .Še posebej moški.Sej veš mlada pa te fore.Mu bo že "narava" pokazala da je naredil velik kiks.Upam da bo takrat zanj že prepozno.

(odgovor članu kaya2007)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
10.12.2009 10:29:52   
baguSka
IZVIRNO SPOROČILO: viroza

Verjamem da je to totalen šok.Nažalost pa poznam kar nekaj ljudi ki so šli narazen ko so postali penzjonisti .Še posebej moški.Sej veš mlada pa te fore.Mu bo že "narava" pokazala da je naredil velik kiks.Upam da bo takrat zanj že prepozno.



o fak kera skodozeljnost user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu viroza)
Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
11.12.2009 7:52:33   
mika
IZVIRNO SPOROČILO: baguSka

joj joj joj... men je pa hudo ko berem take stvari! ker se tolk smislte sami sebi ... ce bi na take stvari gledal malenkost drugace, pa bi svet bil lepsi!!! ce je locitev dveh ljudi za vas neki tooook sokantnega in groznega, da se za vas svet ustavi, pol pa res ne vem kaj bi sele bilo, ce bi nekdo ki ga imate radi umrl!!?? zakaj ne morete bit veseli za nekoga, ki ga imate radi!? zakaj vidite samo svojo nesreco v tem? vsako bitje na tem svetu se samostojno odloca o svoje zivljenju!!! in ravo tako je tudi s tvojim ocetom! in ce se je on odlocil da hoce drugacno zivljenje, v katerem bo bolj srecen, bi vi vsi morali bit veseli za njega! ne pa da se s tem obremenjujete... res ne razumem tega. verjamem da ti vseeno ni, ampak zacni na stvari koncno gledat drugace! in ce ze zdej dajes tak zgled tvojemu sinu, potem ja, mu bo sigurno hudo, ce bos ti kdaj na tem, da bos zelela stran! ali bos pac samo zaradi njega cel life priklenjenga na moza oz njegovega oceta nesrecna!? ne razumem... res ne. in res mi je hudo, ko berem tako 'nesreco' ljudi. ki se sploh ne zavedajo, da nimajo bit kej nesrecni.. kvecjemu srecni. In prav tako tvoja mati! Sej pa ni konec sveta zdej, ce je on odsel! Verjamem da ji je zelo hudo.. da ga se vedno ljubi. Ampak to ne pomeni da mora nehat zivet! Pomagaj ji rajse, kot da z njo trpis, ker ji je na tak nacin samo se slabse! Namesto da bi se se naprej imeli vsi radi, ne glede na odlocitev tvojega oceta, vsi neki trpite in se smilite en drugemu... se nimate radi? Nimate radi svojega zivljenja? Nic??


No zapet od veselja, si ravno ne more, a ne? Kako je lahko vesela, če pa njena mama trpi? Sej bodo vsi kupaj s časoma ugotovili, da je tako najbolje. Sam prej morajo skozi faze žalosti in jeze...na nek način morajo prit do spoznanja. Na kakšen način? na čist človeški način,kot je vatorica posta in to zato, ker ločitve niso pričakovali. in to ni kr neki.
In če bi mene mož lepega dne tako šokiral, bi si najprej morala opomoči od šoka, potem pa začela sestavljati življenje skupaj. tud avtoričina mama si ga bo.

(odgovor članu baguSka)
Neposredna povezava do sporočila: 22
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
11.12.2009 8:09:22   
mika
Drugače pa ima izkušnje moj mož, star pa je bil 25let.
Morje,  kljub temu, da je bil šok(vedno je, ker je velika življenska sprememba), je oče bil fer.

pri možu je bilo vse prej kot to. danes s  svojo mamo stikov nima,pa ne iz gole zamere, ampak dejanj, ki jih je počela, kljub temu, da ji je dal še eno priložnost. Odločil se je, da gre svoje življenje naprej, brez nje.
Verjamem da ona danes trpi, ne more mu pa oprostit, da je  stopil na stran očeta, zato je naredila marsikaj. Njena edina vnukinja je ne pozna. Mene ji zarad tega hudo in včasih pravim možu, da bi se dobili, sploh sedaj, ko so prazniki. Pa me vedno spomni na to, česa je sposobna in da tega najina pupa ne sme čutit na svoji koži. Prav ima.

(odgovor članu mika)
Neposredna povezava do sporočila: 23
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
11.12.2009 9:02:34   
picola1

IZVIRNO SPOROČILO: baguSka

joj joj joj... men je pa hudo ko berem take stvari! ker se tolk smislte sami sebi ... ce bi na take stvari gledal malenkost drugace, pa bi svet bil lepsi!!! ce je locitev dveh ljudi za vas neki tooook sokantnega in groznega, da se za vas svet ustavi, pol pa res ne vem kaj bi sele bilo, ce bi nekdo ki ga imate radi umrl!!?? zakaj ne morete bit veseli za nekoga, ki ga imate radi!? zakaj vidite samo svojo nesreco v tem? vsako bitje na tem svetu se samostojno odloca o svoje zivljenju!!! in ravo tako je tudi s tvojim ocetom! in ce se je on odlocil da hoce drugacno zivljenje, v katerem bo bolj srecen, bi vi vsi morali bit veseli za njega! ne pa da se s tem obremenjujete... res ne razumem tega. verjamem da ti vseeno ni, ampak zacni na stvari koncno gledat drugace! in ce ze zdej dajes tak zgled tvojemu sinu, potem ja, mu bo sigurno hudo, ce bos ti kdaj na tem, da bos zelela stran! ali bos pac samo zaradi njega cel life priklenjenga na moza oz njegovega oceta nesrecna!? ne razumem... res ne. in res mi je hudo, ko berem tako 'nesreco' ljudi. ki se sploh ne zavedajo, da nimajo bit kej nesrecni.. kvecjemu srecni. In prav tako tvoja mati! Sej pa ni konec sveta zdej, ce je on odsel! Verjamem da ji je zelo hudo.. da ga se vedno ljubi. Ampak to ne pomeni da mora nehat zivet! Pomagaj ji rajse, kot da z njo trpis, ker ji je na tak nacin samo se slabse! Namesto da bi se se naprej imeli vsi radi, ne glede na odlocitev tvojega oceta, vsi neki trpite in se smilite en drugemu... se nimate radi? Nimate radi svojega zivljenja? Nic??


Tole moram malo pokomentirat...Predvidevam, da ti v vsaki situaciji najprej pomisliš na to, kako si lahko srečna, ker imaš moža, si zdrava in oh in sploh. Nikoli se ne smiliš sama sebi in nikoli ne žaluješ, ker je to pač egoistično.
Odhod nekoga sproži v nas občutke žalosti, kar pomeni, da moramo ravno tako kot pri smrti nekoga, odžalovati svoje. Pa naj bo to oče, mama, sin, prijateljica, mož. Pa naj umre, zapusti ali pa se samo odseli. In žalovanje zahteva svoj čas. In žalovanje je sestavni del nas. Tako lahko gremo naprej. Če gremo čez vse faze žalovanja. Problem nastane sicer, če se nekje zataknemo in žalujemo v nedogled.
Druga skrajnost pa je tvoje skakanje od sreče v takih trenutkih, ker itak moramo bit za druge srečni, ker ne smemo bit žalostni, ker ne smemo bit egoistični.
Ne, hvala. Raje se nekaj časa smilim sama sebi in jokam, kot pa da skačem od sreče, ker me je zapustil mož. (zanalašč malo pretiravam) Ljudje pač nismo roboti brez čustev.

Tebi morje06 pa lahko rečem samo to, kar so ti že ostale povedale. Verjamem, da je težko in da ste vsi sesuti. Sploh pa če ste dolga leta živeli v iluziji, da je vse ok. Sicer so pa tvoja čustva itak nekoliko drugačna kot mamina, ker je bil tebi oče, njej pa mož. Ok, obe se počutita zapuščeno...vendar ona kot žena, ti kot hči in kot mama njegovih vnukov. Dovoli si žalovati. Bodi jezna, bodi žalostna, izjoči se. In potem počasi ugotovi to, kar je sicer povedala že baguska...(sam ona je mal vrstni red pobrkljala) Pojdi dalje in bodi srečna zanj. Vmes pa se veliko pogovarjajte o vsem tem. Z mamo, z možem, brati, morda tudi z očetom...z vsemi, ki so vpleteni in ki se želijo o tem pogovarjat. Lažje vam bo, če boste dali ven vsa ta negativna čustva, prej boste preboleli, kot pa če tiščite to v sebi.

(odgovor članu baguSka)
Neposredna povezava do sporočila: 24
   RE: Kdo ima podobne izkušnje?
11.12.2009 10:09:59   
baguSka
Sploh pa če ste dolga leta živeli v iluziji, da je vse ok.


Mogoce je pa ravno to najvecji problem. Ker si ljudje delam(j)o neke iluzije.

In jaz ne govorim o tem, da ne smes zalovati sploh! Itak vsak potrebuje nekaj casa, da iz sebe da ven zalost in breme, ki ga nosi v sebi. Sej tud sama nisem robot. Vendar bolj kot se sam sebi smilis v taki situaciji, slabse je... samo podaljsujes si neko zalost, ki sploh ni potrebna. Zato sem pa omenila: zacnite si govort in razmisljat drugace cimprej in zacnite gledat na take situacije z drugacnimi ocmi cimprej in cimprej vam bo boljse!

Vsak pa trpi le toliko kot sam hoce... to je dejstvo. Prej si reces STOP, boljse je zate in lazje.

In sem tip cloveka, ki zeli nekoga spravit na realna tla. Sevede socustvujem in mi je hudo, ko gledam ljudi v nesreci. Ampak jih zelim cimprej postavit pred dejstvo, da nic ni tako hudega, da se nebi dalo nehat zalovat in trpet, ker ni nic tok groznega, da bi se lahko brez tega imeli cist fajn! Zivljenje pac tece dalje.. in nase je!! In sami zivimo svoje zivljenje in tocno taksno bo, kot si ga bomo sami nardili.


_____________________________

Poslušaj svoje srce in življenje bo poslušalo tebe.

(odgovor članu picola1)
Neposredna povezava do sporočila: 25
Stran:   [1] 2   Naslednja stran >   >>
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Smo po 35. letu res prestari za nosečnost?
Ne želite otroka po 35. letu? V redu, ampak ne recite, da ste stari! Razlogov, zakaj imeti otroke po petintridesetem, je...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
V naročju je otrok večinoma v nepravilnem ...
Ali veš, da večina staršev zelo pogosto nosi otroka v naročju v nepravilnem položaju? Ali veš, da je lahko ta zelo škodl...
BLOG: Prvo leto nič čokolade in smokijev!
V svojih povsem dobronamernih vzgojnih odločitvah starši pogosto pozabimo na najpomembnejše - otroka. Tudi, ko gre za uv...
Otroški dodatek v letu 2024: izplačila in ...
Otroški dodatek je dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Pravico do dodatka imajo družine...




Dudica.
пеперутка16

Do kdaj je imel vaš otrok dudico?