 |
RE: Ločitev,otroci in čustva
20.10.2011 12:20:47
|
|
|
|
ronja
|
zamep a nikol ni blo časa kaj šele za otroke,vse sem poštimala sama.
Lej, otrokom se splača, da ne gledajo tega vzorca - to ni fajn občutek.
dal je na mesec cerka 100,200e..
Če je toliko prispeval v skupno gospodinjstvo, ko ste skupaj živeli, boš tudi finančno zdaj na boljšem, saj preživnina za 2 otroka skoraj ne more biti manjša od tega zneska.
Šli nsmo nikamor ne na morje ,ne na izlet,nikamor cele poletne počitnice smo bili doma...
celo otrokovih rojstnih dni se ni praznovalo in kupovalo daril You can do better than that. In veš to, zato si pa šla stran.
Tik pred začetkom novega šolskega leta pa je udaril starejšega otroka,to je bilo v kopalnici da ko je padel bi se v banji lahko poškodoval ali še kaj drugega :( in potem sem začela tuhtati zakaj mi je tega sranja treba,če mama doma zastonj svoje stanovanje in mir...
kadar se ti bo tožilo po dobrih starih cajtih, si ta dogodek prikliči v spomin... Ker tudi to je spadalo zraven...
Službo boš prej ali slej dobila, verjemi v to. Lahko da bo trajalo, res jih ni na pretek, vendar jo slej ko prej tisti, ki se zanjo res trudijo, tudi dobijo. Do takrat pa ti stojijo starši ob strani, streho nad glavo imate, mir pa tudi. In to je najvažnejše.
za njim neutolažljivo jokam,ne psim,teško mi je,pogrešam ga takega kot ga poznam kot veselega in dobrega,pogrešam čase ko se nam je posvetil pa čeprav malo,vem da sem zmešana,a kako naj ukrepam proti čustvom..moja čustva do njega so kljub vsemu kar se je dogajalo bila čista,rada sem ga imela in ga imam še vedno,v intimnosti je bil omed nama vse super,priznam zelo mi manjka pa čeprav je bilo teh trenutkov zelo premalo. Zvečer je ponavadi bil vedno doma in zdaj k osem sama,sploh ne vem kaj naj delam,ker ni nikogar
Seveda ga ne moreš prebolet v 1 mesecu, kljub vsemu, kar ti je naredil. To pač traja. To, da še vedno nekaj čutiš do njega, ne pomeni, da si na napačni poti. Samo da rabiš čas. To, da ga zvečer pogrešaš, je normalno, saj si navajena, da se zvečer stisneš k nekomu, da imaš nekje nek občutek, da te ima nekdo rad. Vendar ta občutek ni pristen, če se on tako do tebe obnaša. Je boljše it stran in najt nekoga, pri katerem bo lahko ta občutek iskren, iz obeh strani. Ni treba prenašat teroriziranja, če hočeš imet občutek bit ljubljena. Noben ni popoln, vsak ima svoje male napake, ampak tole ni bila mala napaka, nekaj, kar pač spregledaš, kot štumfe na sredi sobe.
pogrešaš ga, ker se še nisi čisto navadila biti sama, kar je logično, saj sta bila dolgo skupaj. Pogrešaš lepe trenutke, ker so seveda bili. Vendar poglej trend - šlo je na dol, ne na gor. Mariskaj se splača potrpet, če veš, da se vsi trudite zato, da bi se stvar popravila. Če pa grejo stvari samo na slabše, pa je v določenem trenutku boljše vse skup pustit za sabo in it. Pri tebi je ta trenutek prišel že 2x in je to nek znak, da je nekaj na tem. Ne boš do konca življenja osamljena samo zato, ker si zapustila moža. Našla boš nekoga drugega, ki te bo imel rad. Ne takoj, jasno, da ne prvi mesec, saj rabiš čas, da ga preboliš.
Daj si čas, najdi si hobije, zamoti se s čim ob večerih, da ne boš non stop razmišljala o njem. Nekaj, kar ti je tako všeč, da boš občutila tisto strast, ki jo pogrešaš. Saj nismo strastni samo v odnosih, marsikaj lahko delaš z vsem svojim bitjem, ker te pač stvar potegne. Samo ne se utapljat v žalosti, to ne bo nikomur koristilo, sploh če nisi v službi in imaš ves ljubi čas zato, da razmišljaš... Najdi si nekaj za počet, mogoče boš iz tega naredila celo poklic .
Za grožnje se ne zmeni - vsi okoli vejo resnico, če bi že prišlo do kake tožbe, bodo vsi pričali zate in povedali, koliko je on v resnici vlagal vate. Tudi če bi res - takrat sta živela skup in je bil to po zakonu dolžan (če zakonec ostane brez prihodkov ne po svoji krivdi, ga je drugi dolžan preživljat, nekaj takega). Tako da bodi glede tega mirna. Tudi kar se otrok tiče, jih verjetno niti noče, pa tudi če bi jih hotel, jih noben pameten sodnik ne bo dal očetu, ki se zanje ni zmenil, ne plačuje zanje, jih ne hodi obiskovat in je enega še grobo udaril, če ima na razpolago mamo, ki je ves čas skrbela zanje, pa čeprav je brez službe.
Možgani so pač že vsega siti, ves čas premlevajo eno in isto in zdaj se jim že kisa od vsega tega. povedali so že svoje -da je prav, da si šla, seveda pa čutiš praznino, ki je ostala, ker bi rada bila ljubljena in bi rada nekoga ljubila. Zdaj rabiš čas, da ugotoviš, da ta nekdo ni on in medtem rabiš nekaj, da se zaposliš. Kaj znaš, kaj te zanima, v čem uživaš?
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
|
|
|
Natisni
rola se mi,nisem si všeč,obupna sem,potrta,depresivna in sploh adijo..a on ne pokliče nič,neda nič denarja narazen smo že mesec dni..samo pokliče se zdele,grozi in vpije,zadnje 2 minuti pogovora pa vpraša kje so otroc in jih zahteva na telefon..sedaj je začel že tuhtati s čim bi mene tožil in mi škodoval ker 9 let vlagal vame in mi vse v "rit utaknil" a kdor koli to sliši reče,navadna reva si bila,nič ti ni dal,vse si sama uredila. Ne vem sploh kva nej delam ker nisem več pametna,mojim možganom se skratka že kisa,vse je ena brozga in sama sem kup nesrečne razvaline,čez dan sicer normalno funkcjoniram in to zelo dobro skrivam,samo v meni pa je vse narobe...prosim dajte mi malo nasvetov,namigov,povejte kaj si mislite,kakšen spodbuden komentar,karkoli samo da vidim da nisem sama ker sem čist na tleh... :) 
za tvojo odločitev, si dovolj samozavestna, da si zbrala pogum in odšla, ker ko je mera polna je polna. Zdaj pa vztrajaj, z vsakim dnem boš bolj pogumna, bolj odločna. To je čisto razumljivo, da se sedaj počutiš tako kot se, ampak vsakič ko te spreletavajo črne misli se spomni kako pa je bilo hudo, ko je bil grob do tebe in otrok in spomnila se boš zakaj si odšla in zakaj ne morete biti skupaj. Sploh pa ko praviš, da te kliče in te še zmerja in grozi po telefonu, mislim, da bo res v tebi ubil vso ljubezen do njega. Mislim, da ko praviš, da si osamljena in ti je hudo za njim ti v bistvu ni res hudo za njim ampak pogrešeš, da bi imela ob sebi nekoga, ki te ima rad...to pa verjetno res ni on. Tudi ni prevzel nobene odgovornosti nase, krivi tebe, da nisi dovolj dobra, seveda da bi sebi olajšal vest a ne...in bodi pripravljena tudi na to, kot so že rekle predhodnice, da te bo poskušal očrniti tudi na sodišču. 
In sedaj čez nekaj let je prišlo tako, da se meni ne da več ukvarjati z njim, resnično mi dol visi, preveč energije sem že potrošila in se ubadala z njim, polno grdih in čudnih stvari se je medtem dogajalo, on pa je ostal tak ko je bil pred toliko in toliko leti - in se velikokrat spomnim na tisti čas, ko sva bila skoraj zares narazen in si mislim, da škoda, da nisem bila takrat bolj pametna... ampak tako je življenje, vse se zgodi z razlogom, iz takih izkušenj se lahko marsikaj naučimo in predvsem poskrbimo ZASE!
