Anonimen
|
Težko ti karkoli svetujem, ker je tudi pri nas podobna situacija. Le da mi živimo skupaj. Vem, da pogovor ne koristi (vsaj pri nas ne), in hudo mi je, ko ga gledam, kako propada.
Ko je pijan grozi in se neprenehoma dere, obtožuje in maltretira vse okrog sebe. Ko pa je trezen, bi pa tudi "hlače slekel". In ko pogovor napeljemo na to, da tako pač ne gre več, in bi bila potrebna strokovna pomoč, se od užaljenosti, češ jaz pa že nisem alkoholik, usede v avto in že je na stari, vsakodnevni (včasih tudi po dvakrat na dan) poti.
Težko je, zato ti žal ne znam povedati, kako se obnašaj in kaj naredi. Tudi zase ne vem, kako naj ukrepam. Pri nas, kot sem že napisala, strokovna pomoč ne pride v poštev. In vsi, vključno z njegovim zdravnikom, pravijo, da se mora za zdravljenje odločiti sam, da ga v nekaj prisiliti ne moremo. Upam, da pride dan, ko bo sam rekel, da bi iz svojega zavoženega življenja naredil, spet naredil življenje.
Upanje navsezadnje umre zadnje.
Draga anonimna, vem, da ti s tem nisem kaj dosti pomagala, lahko pa ti rečem samo, da se drži.
Pa ne zameri moji anonimnosti.
|
Natisni
