Anonimen
|
Najprej se že vnaprej opravičujem, da sem anonimna in da pišem na tale forum, ampak resnično potrebujem kakšen dober nasvet, ker enostavno ne vem več kako naprej.
Če boste moderatorji temo premaknili, vas prosim, da ne razkrijete kdo sem. Saj me določene osebe poznajo. Hvala.
No situacija je takšna.
Sem mamica 18 mesečnega otroka. Z očetom otroka ne živiva skupaj. (V razloge se ne bom poglabljala, saj bi zgodba bila predolga. Napišem lahko le to, da je pod prevelikim vplivom svoje družine, ki pa mene ne mara.)
Preden se je otrok rodil sva bila skupaj 4 leta, ampak se je še pred porodom odselil. Ko se je otrok rodil, je podpisal očetovtsvo, uredila sva tudi preživnino, 50Eur, saj ravno takrat ni bil zaposlen. Dobro leto sva imela kar dober odnos, z otroka je res dobro skrbel, dnevno je imel kontakt z njim, velikokrat je pri nama tudi prespal. Seveda jaz trapa nisem v tem videla nič napačnega, ker ga pač imam še vedno rada. In mi je ves ta čas govoril kako naju ima rad, da ne more brez naju, da naj samo malo potrpim in bo vse uredil, da bomo normalna družina, da bomo skupaj.
Povedati moram, da sva z otrokom tudi veliko v bolnišnici. Pred 3 meseci ko sem bila z otrokom v bolnišnici pa se je čez noč vse spremenilo. On se je spremenil, oče otroka, če lahko napišem bivši, saj sama ne vem..
K njim domov se je nazaj preselil brat od njega, ki pa očitno še slabše vpliva nanj kot sem mislila.
Otroka v bolnišnici ni prišel obiskat niti enkrat, ničkolikokrat sem ga klicala in prosila v solzah naj pride, saj je otrok res navezan nanj in bi bil takrat v veliko pomoč, ker je bil otroček res v slabem stanju…ampak on enostavno ni prišel…enostavno je čez noč pozabil na otroka in mene.
Zdaj je tega že 3 mesece. Še vedno zavrača kontakt, za otroka sploh ne vpraša, kolikokrat sem trapa spet klicala in prosila naj pride, ker ga otrok pogreša..ampak on je enostavno to ignoriral. Brez kakršnekoli razlage…zakaj je to tak! Dobro, sem to nekako potlačila vase in skušam skrbeti za otroka po najboljših močeh. Se trudim zanj, da ne bi čutil da mu oči manjka, ampak otrok ga kliče, sprašuje po njem…
Ker pa vidim, da tako enostavno ne more več naprej. Če naju kar ignorira, moram zavoljo otroka svoje življenje spraviti v red. Verjemite, da mi je težko,…ni dneva da nebi zvečer potočila kakšne solze, saj sem bila taka trapa in sem mu verjela, da bomo res skupaj, da me ima rad…pol pa takšen preobrat čez noč!
V bistvu sem se odločila, da moram s tem zaključit in otroku nudit neko organizirano okolje.
Sedaj pa pridem k bistvu. Finančno mi ne gre ravno dobro. Ker sem imela podaljšano porodniško mi v službi kasneje niso podaljšali pogodbe. Sem postala brezposelna. Od tega meseca dalje sem prijavljena na socialno in prejemam socialno pomoč. Oče otroka mi do sedaj ni plačal niti ene preživnine. (Včasih je prinesel kakšne plenice in podobno.)
Kako naj dosežem to, da bo začel plačevati preživnino?
Naj povem tudi tole, da denar ima, vem da ga ima, saj dela na črno, njegova družina se povsod hvali kako na teden zasluži tudi do 400 Eur, se vozi v dobrem avtu, ki je pa pisan na mamo, za otroka pa ne more plačati niti tistih 50 Eur preživnine. Res žalostno! Prej o tem nisem niti kaj dosti razmišljala, saj mi je moja porodniška zadostovala. Sedaj pri socialni pomoči mi pa kar pošteno škripa. Še sploh se obremenjujem, ker otroku ne morem nudit tega kar sem mu prej. Se trudim dobiti novo službo, ampak je enostavno ne najdem. Mi ne uspe. Sem bila že na parih razgovorih, ampak so me v večini med vrsticami zavrnili, ker imam pač majhnega otroka.
Prejšnji teden sem srečala tudi brata od bivšega, ki me je pa pred vsemi ponižal. Grozno sem se počutila. Pohvalil se je, kako je moj bivši dobil sedaj še zraven eno fajn službo, da ima še več denarja…midva z otrokom pa sma lahko v mizeriji, in da nama je tako tudi prav. Te besede so me tako prizadele, da so mi kar solze pritekle na obraz. Dobro leto je hodil k meni se ukvarjal z otrokom, ga imel rad, govoril kako bo prišel nazaj, da bomo vsi skupaj, pol pa kar naenkrat čez noč vse drugače! Kot da je drug človek! Ni mi jasno zakaj! Ko bi imela vsaj kakšno razlago! Ampak ne..
Hvala bogu da imam vsaj nekaj takšnih prijateljev, ki mi stojijo ob strani. Eden od njih je bil takrat ravno prisoten, ko sem srečala brata od bivšega in ga je kasneje tudi pregnal, naj se ne izživlja nad mano in me še bolj prizadane. Od bivšega pa nikakršnega sluha, kot da ne obstaja več. Kličejo me le člani njegove družine, mi težijo, me ponižujejo, včeri sem dobila ravno servirano na pladnju, kako mi bodo otroka vzeli, ko bo star 12 let, saj se bo takrat lahko sam odločil, kje bo živel in bo sigurno pri njih saj mu bodo lahko več nudili…..groza!! Enostavno vam ne morem opisat kako mi je pri srcu in kako se prebijam skozi tole…
Sedaj sem odločena, da od njega zahtevam preživnino, ki mi pripada! Nenazadnje je za otroka in ne zame! Kako se naj tega lotim? Kako naj dokažem, da ima denar, ampak ga noče dat? Že 3 mesece ni niti poklical in vprašal kako je z njegovim otrokom….
Enostavno moram spraviti svoje življenje v red in pozabiti nanj. Nočem, da mi kasneje res kdo vzame otroka, saj mi pomeni vse….nočem, da me njegova družina žali in nadleguje po tel in tudi veni..moji živci so že čisto načeti..nočem, da moj otrok zaradi vsega tega trpi..in moram nekako to urediti….
Upam, da bo vsaj katera razumela kaj iz tega zmedenega pisanja, ampak sem čisto raztresena in sem morala nekako to dati iz sebe.
Prosim ne me obsojat, raje mi dajte kak pameten nasvet kako skozi to!
Hvala
|
Natisni
,srce se mi kar para od žalosti,vem kako je če otrok nima očeta,tko da te mal razumem. 
. Fokusiraj se nanj in nase. Vidva sta najpomembnejša zate! 
! 
, ki ima vso tvojo ljubezen. Ne skrbi, verjamem da je nekje nekdo, ki te bo imel res rad. 
