Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: fickofacko
......vse tisto po čem sem leta hrepenela. Mene pa to odbija
Nič več me ne veselijo stvari, ki so me prej zelo veselile. Po domače povedano, nisem več jaz.
Moje mnenje - zgoraj sta dva ključna pasusa! Odgovor na prvi bi bil "najbolj se ustrašimo sanj, ki se začnejo uresničevati". Kot izhodišče za odgovor na drugi bi že zadostovalo vprašanje "kdo pa sem jaz?".
Da te odbija nekaj po čemer si hrepenela v trenutku, ko se isto začne uresničevat je dovolj tehten razlog, da o tem posumiš. Nedvomno ti to počneš tako, da razlog naenkratnega odklonilnega odnosa pripišeš partnerju, njegovo zatiranje je vzrok tvoji otopelosti, tvoji ohlajenosti, tvoji naenkratni brezbrižnosti, še več, odklonilni drži do stvari, ki naj bi jih domnevno ljubila. In sedaj, ko je partner dokončno popustil zavore oz. si ti delno snela okove, ko ti je končno prisluhnil, ko si se s temi stvarmi po katerih si hrepenela, znašla iz oči v oči, sedaj ko bi jih lahko dokončno zaužila s polno žlico od njih bežiš ko vrag od križa. Izvoli maco, hočeš leteti, skoči s prepada...!!! Radi guza ko meduza, ha???
Ko mu omenim, da bom zaživela sama mi začne govorit, da ne bom zmogla, da se bom težko preživljala, da ne mislim prav, da me ima najrajši na svetu.....Nabija mi slabo vest.
V kar si ti nezavedno prepričana, v kar resnično verjameš, pa čeprav ti to vero občasno zamegli iluzija, ki živi v kančku upanja, potrdijo njegove glasne besede. Ni slaba vest tista, ki ti jo ON nabije, ampak, ki se v tebi porodi. Vest je ponotranjena prepoved, notranji policaj, tvoj strogi vendar bojda zelo ljubeči angel varuh, ki vzkipi ko del tebe izkaže "državljansko nepokorščino", ki si želi utrgati z verige, zapustiti kletko, poleteti kot ptica... Če bi bila resnično zrela za to, bi tvoja volja bila neomajna, bi lahko milijon takšnih lepotcev kot je tvoj v en glas vpilo, pa bi edini učinek, ki bi ga bili deležni bil samo blagi odmev njihovega krika.
Dosti "poetike", vračamo se v kruto realnost... Osnova tvojega problema ni nobeden drugi kot TI SAMA. Problem "nisem več jaz" ni nikogaršen drugi temveč tvoj osebni in osnovno vprašanje je - ALI SEM SPOSOBNA ŽIVETI SAMA? To je, ali sem sposobna sprejeti sebe takšno kot sem oziroma nisem ali sem dovolj hrabra in pogumna, da znam sprejeti tudi svojo lastno strahopetnost ali lahko zaživim sama s seboj tako, da si priznam, da brez drugega ne morem, ali so vsi ti poljubčki, objemčki, seksčki, vse te stvari po katerih sem tako dolgo hrepenela pravzaprav samo eno navadno sranje, ki so mašila za kruto realnost, ki nenazadnje sploh ni tako kruta, da bi se jo moralo utapljati v romantiki, temveč bi ravno to romantiko bilo potrebno umakniti, pravzaprav bi bilo potrebno ravno realnost osvoboditi te perverzne, zadušljive, jebene romantike!!! Ker če to ni res, zakaj neki sem se tako pretirano dolgo držala tega navidez racionalnega, krutega, pretirano strogega, preračunljivega de`ca??? In ker če to ni res, zakaj potem zdaj, ko imam možnost, ko imam na razpolago, ko več navidez nobeden ne stoji med menoj in mojo srečo, enostavno ne morem v miru in s popolnim užitkom zaužiti, kar mi je dano???
Svoboda... Svoboda zna bit od najstrašnejših okov težja... Oziroma, bo že držalo, da so verige v primerjavi s svobodo težke kot sveta zemlja po kateri hodimo, vendar smo jih v primerjavi z njo vajeni nosit.
< Sporočilo je popravil Bakfark -- 17.8.2011 11:24:06 >
|
Natisni
