sarazan
|
Tako, drage moje, naj vam napišem mojo porodno izkušnjo.
Za začetek naj napišem, da sem celo nosečnost preživela brez težav, na koncu malo zatekala, pa skoz mislila, da bom šla čez rok.
Pa me je prehitelo. Rodila sem 29.1. ob 17.18 (če sem čist natančna  ), kar je bilo 37 tednov in 6/7 moje nosečnosti.
Začelo pa se je takole:
V soboto sem bila popoldne na rojstnem dnevu pri babici - 3. nadstropje, brez dvigala - res podvig za moje obilno telo. Ampak sem prisopihala, dobro jedla in pila, potem pa pri tortici začutim, kako trebuh postaja trd in še v spodnjem delu me je stisnil krč, kot pri menstruaciji. Hitro je minilo in se ni ponovilo. Sem mislila, da so se začeli popadki, ampak potem ni bilo nič in sem na to pozabila.
Potem sem šla pa ob 5.45 na wc lulat. Pa, ko se že obrišem in oblečem, se mi zazdi, da sem spet spustila kapljico. Grem nazaj v posteljo in se uležem, pa sem spet začutila kapljico. Zdaj je pa začela glava delat. Hm, kaj pa če mi odteka plodovnica. Takoj sem se spomnila Tinketonke in njene teme. Pa letim na RR brat, kaj ste ji svetovale. Še v knjige sem pogledala, kaj piše, ter poiskala številko porodnišnice, da pokličem, kaj naj naredim. Malo sm zapaničarila, saj nisem hotela roditi na datum samih praštevil  .
Nato sem si dala VIR 80 med noge in nazaj v posteljo. Moj možek je spal kot angelček in ga še nisem hotela vznemirjat. Ko se je zbudil malo čez 7h, sem mu povedala, kaj se mi je dogajalo in vpraša, ja kaj pa zdaj? Ja, ne vem, dajva še malo počakat, da bo šla megla zunaj gor, pa se greva pokazat v porodnišnico.
Zmenila sva se in vstanem iz postelje. Punce moje, jaz sem se začela smejat k zmešana  . Iz mene se je kar usula plodovnica. Ni in ni nehalo tečt. Mož je porabil 3 brisače, da je pobrisal parket. Hja, to zdaj ni več delalo dvoma. Oba sva se stuširala, oblekla, pograbila torbo in šla "v Rim".
Prideva do sprejemne pisarne, me pregledajo in popišejo. Popadkov nisem imela nobenih. Prvič sem bila na CTG in spraševala same traparije . Potem sem šla naprej proti porodnim sobam. Tam sta me babica in zdravnica spet pregledali, ugotovili, da sem odprta slabe tri prste in nimam nič popadkov. MV je bil zrel, plodovnica še bistra. Naj omenim, da je bil mož malo živčen, jaz pa še precej neobremenjena, saj ni nič bolelo  . Opravila sem klistiranje, britje in tuširanje.
Z babico sem se zmenila, da me kar nafila z umetnimi popadki, sicer bi lahko "rojevala" še 24 ur. Tako sva se zmenili in ob 11h sem začela dobivat oksitocin. Do enih se ni še nič dogajalo, odprta sem bila za 4 cm. Pregledi, koliko si odprt, niso bili prav nič prijetni. Hkrati so me začeli drogirat z analgetiki. Jao, kolk je bilo to fajn. Res, da nisem dojemala celotnega dogajanja, ampak bolelo pa sploh ni tako hudo. Čas je mineval in kar naenkrat me rukajo (bila sem čist zadeta), naj pogledam babico. Vmes je mož pridno asistiral babici, ki me je pripravljala na finale. Res pohvala mojmu srčku  , ker se je tako hrabro držal. Torej, pogledam babico, ki pove, kako naj diham zadnje popadke in smo začel pritiskat. Spomnim se, da sem lulala in kakala, držala noge k sebi in stiskala trebušne mišice, pa lulala in kakala .
Potem pa zaslišim najlepše besede tisti dan. Za mojo glavo je stal in mi na uho rekel: "joj, čist črne laske ima, kolk je lepa". To so edine besede, ki se jih spomnim iz finala mojega poroda. Z naslednjimi dvemi popadki se je rodila naša Sara, težka 3330g in velika 52 cm, obseg glavice pa 34,5 cm. Mož je prerezal popkovnico, mene so še malo zašili. Žal brez prereza presredka ni šlo. Potem sem pa gledala mojo ljubico, ki se je tako jokala, ko so jo čistili in oblačili. Moža sem napodila, da jo je slikal, jaz pa sem poklicala - mojo mami seveda, ki jo je skoraj kap, ko sem jo vprašala, če pride pogledat vnukinjo. Potem je pa mami jokala, pa je jokala še tašča, mi smo se začeli pa cartati in lupčkati. Bila sva presrečna starša, res neverjeten občutek, ko gledaš svoj zaklad.
No tako, ene 4 ure je trajalo, da sem rodila. Prej sem pa bolj bluzila v porodni sobi in podila moža, da je šel jest, pa malo se sprehodit,... Res prav super izkušnja in z veseljem jo ponovim, čeprav se je začela z narobnega konca (brez popadkov).
Zdaj smo doma, samo spimo, se budimo, da se sploh kaj dojimo, skratka uživamo in se imamo zelo radi.
Vsem nosečkam rečem, da brez strahu ne gre, se ga pa da obvladati in potem je vse lažje. Srečno vsem, ki še čakate svoj veliki dan.
|
Natisni
,tudi jaz sem dobila solzne oči in se spomnila kako je bilo pri meni cca 1l nazaj ko sem rodila mojega sončka 
. naša Anja je danes stara komaj dva tedna, pa se mi zdi že cela večnost od poroda 
