|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Občutki po splavu...
17.2.2007 16:24:14   
mala pikica
Pozdravček vsem!
Moram nekje izlit vso jezo, ki jo imam v sebi. Pred tremi tedni sem imela ss. Ko so minili tisti dnevi žalosti, so se pojavili drugačni dnevi... dnevi polni jeze. Se mi zdi, da ko vidim nekje kakšno srečko user posted image , me popade takšna jeza. Niti slučajno, da ne bi privoščila drugim, da so noseče, bog ne daj, jezna pa sem vseeno. Pa sploh ne vem zakaj user posted image ... Kaj se je vam to tudi dogajalo? Spet kakšen drugi trenutek, pa sem jezna zaradi drugi stvari... kar ne morem več poslušat, ko mi kdo razlaga, da to ni nič takšnega. Da bom že še zanosila. Da bo že prišel drugi user posted image ... Groza!!! Ljudje sploh ne razumejo, kako sem si to želela... Uh, kakšna jeza me ima! Ko mi kakšna user posted image  to pravi, si mislim lahko je njej, ki bo pravkar rodila. Prej sem bila jezna, ko so me ljudje iz dneva v dan spraševali, če že je kaj, zdaj pa mi jeza iz ušes piha, ko mi pravijo, da bo že, naj se ne sekiram...
Drugi me jezijo, ve pa tukaj puslušate. Sem se kar preveč razpisala, ne...
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Občutki po splavu...
17.2.2007 16:30:18   
Anonimen
Jaz sem bila ista ko mi je oče umrl. Jezna na ves svet. Ko sem na cesti videla kkšnga starega pijančka mi je kar pritisk dvignil. Sam je minilo. Tudi pri tebi bo. To je pač izguba. Zate je ta otrok obstajal in žaluješ za njim. Kdor tega ni doživel ne more razumet. Jaz sicer nisem splavila, vem pa kako je ko nekoga izgubiš.

Tvoj user posted image vas pa gleda in bo pazil svoje bratce in sestrice k bodo prišli na svet.user posted image

user posted image

(odgovor članu mala pikica)
  Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Občutki po splavu...
17.2.2007 16:43:34   
kada
Vem kako ti je. Tudi jaz sem mela ss pred malo več kot tremi leti. Takrat sem mislila kr vse nekam puslat. Ampak se je potem vse uredil. Zdej mam pa 3 princeske in mi je prov fajnuser posted image , čepreav vseeno pogrešam tisto pikco, k nas zdele od nekje gleda.

Za vsakim dežom posije sonce.

_____________________________

Nina - 18.9.2004,
Lara in Sara - 6.11.2005,
Žiga - 8.10.2007


(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Občutki po splavu...
17.2.2007 16:54:20   
Anonimen
Vem. Poznam te občutke. Ko je par mesecev po mojem ss, moj dragi dobil od kolega sms, da je njegova punca rodila, sem jokala kot dež. Pa ne od sreče, ju sploh ne poznam. Hudo je. Ali bo bolje? Bo, počasi. Vendar povsem dobro ne bo nikoli, še danes mi postane hudo, ko se spomnim, pa imam od sebi najbolj čudovito deklico, ki pa je verjetno ne bi bilo, če se takrat ne bi tako zgodilo. Torej je res, da je vsako gorje za nekaj dobro.
user posted image  Tudi tebe to enkrat čaka, le verjemi!

(odgovor članu kada)
  Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Občutki po splavu...
17.2.2007 16:59:07   
ostrouskaduska
Jeza je normalna faza (2.) v procesu žalovanja. Ko mine, naj bi prišla na vrsto globoka žalost in šele potem pomiritev oz. sprijaznenje z izgubo. Na žalost ljudje ne razumejo, da moraš žalovati tudi za otrokom, ki ga oni niso videli, a je vseeno obstajal in rasel v tebi. In ker mislijo, da ti morajo nekaj reči, govorijo pač neumnosti. Najbolje, da ti ne pridejo do živega, če zmoreš. Drži se!

(odgovor članu mala pikica)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Občutki po splavu...
17.2.2007 17:16:01   
tinaaja
Mala pikica,
Kmalu bo leto dni, od kar sva zvedela, da bo treba prekiniti nosecnost, ampak kmalu bo tudi cas,da se nama pridruzi najina pikica. Tako da ti pisem kot nekdo, ki je dal skozi prekinitev v 14 tednu in kot nosecka.

Obcutki jeze so popolnoma normalni, jaz sem bila jezna na cel svet, tudi na mojega, da se je to moralo zgoditi, da sem morala jaz cez to,  da je ostala praznina, sploh ko sem dojela, da je vsega konec. Prvi teden sem zjutraj samo odprla oci in so mi solze lile v potokih. Drugi teden se sestavljas in pocasi se poberes, ker drugega ti ne preostane. Moras naprej. In scasoma ostane le se slab spomin, ki pa ne bo nikoli izginil. Se vedno ostanejo v glavi datumi, misli,  da bi moral imeti ... Ampak s casom ne boli in ne reze tako globoko v srce. S casom sprejmes bolecino in gres naprej. Edino tako lahko prides do tiste tako zelene pikice. Nosecnost po ss je prepletena s strahom, da se ponovi, upanjem, da rata in zmeraj vecjim trebuhom, ki te opominja, da pikica prihaja user posted image  

Glede ostalih pa je tako ... saj ne vedo, kaj bi rekli, kako reagirali.. Razumejo in vedo reagirati vec ali manj le tisti, ki so to dali skoz. kaksne sem poslusala - "najboljsa" reakcija je bila ta, da pa morda je prislo do ss, ker se nisem pripravljena bit mama user posted image user posted image user posted image  Sem v mislih zenski odbila glavo, ampak zdaj se mi le smili, da je sploh izjavila kaj tazga. Sej bo, saj sta se mlada,..bla bla bla.. naj ti gre v en uses not, druzga ven. Ali pa povej direkt - jaz sem svojim prijatljicam, da tega ne zelim slisat in naj mi za bga ne govorijo takih neumnosti. Reakcije ziher niso take, ker bi nam zeleli skoditi, nas prizdeti, ampak so pokazatelj nihove nemoci in nevedenja, kako cjo reagirat.

Sama pa si tista, ki bos morala prebroditi skozi vse obcutke, zalost in praznino, ki pridejo po ss. Verjamem, da si tok mocna in upam, da imas partnerja, ki ti bo stal ob strani. Meni je zelo pomagal on in moja mami. Definitivno pa smo tukaj tudi me zate, ko ti bo tezko, da se lahko izpoves, vprasas.

Ko bo preteklo dovolj solzic, vedi, da te tam zunaj caka nasmeh, da se vrne na tvoj obraz - ko bos pripravljena. Ne pozabi tega in zelim ti, da se cim prej najdeta user posted image user posted image user posted image
user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Občutki po splavu...
17.2.2007 17:46:19   
andreja2000
 Vem,kako boli in tudi sama sem se počutila natanko tako kot ti.Po moje je to čist normalno.Jaz imam za sabo 4 ss in pred skoraj dvema letoma UPN. Tako zelo sva si želela otročka,pa sem žal morala user posted image  prekiniti v 21t. Tako zelo me je strlo,bilo je tako znenada in moje srce je krvavelo.Moja punčka je imela kromosomsko napako.
Takrat sem se počutila tako samo in nemočno.Težki časi so to,a počasi sem se začela pobirat.Ja,bolečina je nekoliko manjša,a pozabiš tega nikoli.Sedaj nosim vse svoje izgubljene pikice v svojem srcu in tu bodo ostale z mano za vedno .Ko grem v park zvončkov in naši punčki prižgem svečko,jo prižgem tudi vsem ostalim mojim izgubljenim pikicam. Počasi se pobiram in poizkušam zanositi ponovno.Sedaj se trudiva že 21 mesecev,a upanja še nisem izgubila.

Tebi,želim res veliko,veliko moči in objem zate.user posted image user posted image user posted image

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

(odgovor članu tinaaja)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Občutki po splavu...
17.2.2007 17:52:06   
Shani
hoj,

mala pikica poznam tvoj občutek saj sem tudi jaz imela SS in sicer 31.1. v 14 td, mislim da bo to moj najbolj žalostni dan. Ko se je to zgodilo sploh nisem mogla verjeti, da je res kar nekako se mi je zdelo, da vse skupaj sanjam. Tudi jaz sem bila prve dni jezna na cel svet oziroma mislim da je jeza v meni še prisotna, ampak se borim, da vse skupaj prebolim in da grem naprej. Bil je šok saj ni nič kazalo, da bi bilo kaj narobe samo puf in vsega je bilo konec. Tudi sama dobivam taka spročila iz okolice, da sej bo, da če je moralo tako biti je pač moralo, sej bosta imela še otročke bla bla. Najhuje mi je bilo ko je soseda oziroma "prijatejica" dva dni po mojem SS, veselo se pod mojim oknom smejala, zganjala cirkus(ko sem jaz v svoji sobi jokala) - spomnim se občutka, da ni manjkalo veliko pa bi šla ven in jo ...(toliko jeze sem imela v sebi).

Trenutno jeza pri meni popušča, vem, da ni noben kriv za to ampak teško je- teško.

Meni trenutno najbolj pomaga, da berem podobne izkušnje oziroma punce katere so imele tudi SS. Njihove zgodbe so prav tako žalostne kot moja. Najbolj me pa veseli ko  prebiram njihov optimizem in voljo do user posted image . Od njih tudi dobijam novo energijo katero res potrebujem. Sej z možem imava veliko pogovorov ampak ni isto je drugače.

Upam za obe, da bo jeza pošla....



(odgovor članu mala pikica)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Občutki po splavu...
18.2.2007 12:32:21   
piia
Tudi jaz sem doživljala oz. doživljam podobno kot vse ostale punce. Po UPN v 20. tednu se mi je sesul ves svet, prva dva tedna sem samo jokala, cele noči in dneve sem prejokala. Potem pa pride ta faza, ko si jezen na cel svet. Ne prenesem pogleda na nosečke, na dojenčke, ob vsakem filmu se zjokam in še bi lahko naštevala...

In nato je prišel dan, ko sem morala v službo. Saj slišiš vse sorte besed, ampak lahko povem, da je mene doletelo nekaj zelo, zelo hudega. Ko sem srečala enega sodelavca, mi je rekel: "Hja, ti si se pa hitro tega rešila!". Si predstavljate, kako mi je bilo... Ampak potem sem se sama sebi rekla, da tudi taki, bolani ljudje obstajajo in to je njihov problem in ne moj. Večina jih sicer ne misli slabega, vsi bi te nekako radi potolažili, ampak na žalost v večini primerov uporabijo napačne besede, ki te prizadanejo.










(odgovor članu Shani)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   [Brisano sporočilo]
18.2.2007 12:40:43   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu piia)
  Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Občutki po splavu...
18.2.2007 20:02:50   
mala pikica
Punce, hvala vam, predvsem za to, da me razumete. Ste verjetno edine, ki veste, kako mi je. Res ne vem, kam naj z vso to jezo. Jaz upam, da bo čimprej minila in da nama bo čimprej uspelo zagledatiuser posted image . Tudi za vse vas podobno upam in vam pošiljam user posted image user posted image user posted image user posted image . Pa za srečo še user posted image user posted image user posted image .

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Občutki po splavu...
19.2.2007 9:36:27   
t*e*j*k*a
Zdravo!!

Tudi jaz se srečujem z nekakšno jezo. Ko vidim kako nosečnico postanem slabe volje, ko vidim kakšno mamico z vozekom se raje stran obrnem.
Tudi od mojega fanta sodelavec je dobil otroka (ki sta ga čakala cela 4 leta).
In sem mu jaz jasno povedala da ne grem gledat malega, kr bom potem še celi mesec slabe volje in ni vredno tega.
Tako pač je ko izgubimo nekaj kar smo si tako želeli dobiti.

Sicer pa sem jaz optimistka in vem da bom kmalu spet zanosila in upam lahko samo na to da se zdaj srečno konča. Kar verjamem da se bo.
V današnjih časih splav sploh ni nič nenavadnega. Pri G to ne povzroča nobenih skrbi. Se pač zgodi in je drugič bolje.

Upam za vse ki pričakujete user posted image  da se vam to čimprej zgodi!!!

(odgovor članu mala pikica)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Občutki po splavu...
19.2.2007 15:56:22   
nemrak
user posted image user posted image
Se vam pridružujem.
Žal mi je, da ste tudi ve morale dati skozi to.
Jaz sem lani konec januarja imela UPN v 20tednu, potem pa konec novembra še ss v 8 tednu.
Dabes pa izvem, da je sodelavka noseča. Verjemite mi, SKORAJ ME JE KAP.
Pa še dve sta na porodniški.user posted image
Saj sem vesela za njih, ampak....
Ko je ena rodila (imela je rok 2 meseca za mano)

(odgovor članu t*e*j*k*a)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: Občutki po splavu...
19.2.2007 16:01:36   
nemrak
Se opravičujem. Bila sem prehitra.

user posted image sploh nisem mogla pogledat.
Drugim sem se zdela čudna kako se ne morem veselit z njo.
Mene je pa to tako bolelo.
Ne niste čudne, ker ne prenašate nosečnič.
To boli. Tisti, ki da to skozi bo vedel. Za druge sem se pa jaz nehala sekirati.
Jih vzamem bolj tako, tako.
Pa vso srečo in držite se.
Niste same!!!

(odgovor članu nemrak)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Občutki po splavu...
20.2.2007 9:02:36   
zanika
Tudi jaz te razumem. Nikoli nisem zanosila in tudi nikoli ne bom (sterilizacija iz zdravstvenih razlogov). Tudi mene večkrat popadejo občutki jeze.

Zelo sem vesela ko vidim kakšno mamico v pričakovanju ali pa z malo štručko - ampak samo na daleč.
Občutek jeze se pojavi vedno, kadar mi kakšna nosečka dobesedno moli trebuh pod nos ali pa otroka v naročje. Nisem pripravljena na takšne stvari. Dovolj težav imam sama s sabo in z dojemanjem tega, da sama ne bom nikoli v njeni koži. user posted image  

(odgovor članu mala pikica)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Občutki po splavu...
20.2.2007 9:46:43   
tintin
ja, res je, to kar občutiš je čisto normalna faza v procesu žalovanja. Tudi sama sem po IMN občutila podobno. Najprej žalost in praznino, nato jezo na dojenčke in nosečke (prav prepričevala sem se, kako jaz tega nočem, ne rabim...da bom raje prej naredila magisterij do konca...), sedaj po skoraj 1 letu pa se počutim kolikortoliko okej.
Pripravljeno na novo user posted image (če mi bo uspelo kaj kmalu). Bolj sem sprejemljiva do nosečnic in dojenčkov, vem, da jim moram privoščit da so vesele. In seveda tudi jim.

So stvari na katere lahko v življenju vplivaš...in stvari na katere ne moreš.
SS je definitnivo ena od stvari na katere NIMAŠ vpliva. Zgodi se mnogim (že sam RR je dokaz)- je pač igra narave. Meni še všeč Pušenjakova prispodoba, da je tudi pri SS podobno kot v naravi: jablana ima spomladi 100.000 cvetov, ampak jeseni je pa gor samo 100 jabolk.
Meni je v vmesnem času pomagalo, da sem dala negativno energijo ven iz sebe: s telovadbo, usmerila sem se v magisterij (po 1,5 leta po vpisu sem skoraj konec) pocartala sem se z dobro knjigo, čajčkom, sladkarijo, revijo, filmom, kakšno cunjico ali kozmetiko...Res moraš naredit kaj zase, si pomagat, da se rana zaceli. In si dati vellliko časa. Meni je pomagalo, da sem se izogibala situacij in dogodkov, kjer so bili mali dojenčki in nosečnice (prav mučno mi je bilo hodit na kakšne takšne stvari). ampak mi je res pomagalo, da sem prišla iz "najhujših" trenutkov.
Res je, da nihče, ki se mu to ni zgodilo, ne more vedeti kako hudo ti je lahko. Ko zanosiš je tudi tista mala mini pikica zate že otrok (za moške običajno še ne...) in žaluješ za njo kot bi za vsakim otrokom.
Rekla ti bom: srečno. Vzemi si čas.


(odgovor članu mala pikica)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Občutki po splavu...
26.3.2007 14:55:06   
lin
Jaz te popolnoma razumem.
Imam punčko ki bo čez dobre 3 mes imela 3 leta in je moj zakladek.
Sem pa imela prejšnji teden SS v 4/5 tednu.
Tako da ti govorim kot mamica in kot sotrpinka.
Čeprav sploh nisem vedela da sem noseča,sem po končaniuser posted image ,čez teden dni dobila rjav izcedek in krče ,šla k ginek.in ta je ugotovila da sem noseča ampak da plod odmira tako da je šlo za propadlo nosečnost.Niso me čistli ker je rekla g.da bo šlo najbrž samo,tako da sem čez par  dni dobila  zelo močnouser posted image  .Zdaj je konec in jutri grem na pregled in ultrazvok da se prepričajo če je šlo vse ven.user posted image Čeprav nisva še načrtovala drugega user posted image in nisem vedla da sem noseča me je ful prizadelo.
Prvi dan je še šlo pol pa ko veš da si v sebi imel pikico ki bi čez 9 mes.ratalauser posted image je hudo.
Tudi mene prizadane ko vidim kakšno user posted image ,pa še svakinja je noseča tako da ko pride na obisk in veselo govori samo o user posted image  inuser posted image  bi najraje zginla.
Čeprav sem ponavadi za vsakouser posted image vesela zdaj trenutno tega neprenesem in te popolnoma razumem.
Tako kot si rekla najprej žalost pol jeza in zdaj kriza ker me čaka služba.
Službe se veselim ker mi bo normalen ritem življenja pripomogel da se prej skuliram.
Bojim se pa prvega dne ravno zaradi sodelavcev ki te z raznimi izjavami hočejo potolažit te pa spravijo v še slabšo voljo
Srečno

(odgovor članu tintin)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: Občutki po splavu...
26.3.2007 17:56:57   
naja2
se strinjam s povedanim in čisto razumem. Sama sem bila najprej ob pogledih na vse mamice z vozički malo nevoščljiva že takrat ko nama po 1 letu ni ratalo.

Sama sem imela IMN in moram reči, da je ne glede na težavnost na mene delovala bolj pozitivno v tem smislu (se malo tolažim na svoj način)
- kakšna sreča, da se ni zgodilo najhujše (notranje krvavitve)
- sreča v nesreči, da mi dr. ni odrstranil jajcevoda
- hkrati so mi pri operaciji odstranili nešteto zaraslin, ki so nastale zaradi hudij vnetij (mogoče pa je bil to vzrok da nama ni uspelo,....)

Po drugi strani pa ne morem, da ne bi razmišljala o tem, kaj bi bilo če bi bila pikica na pravem mestu. Danes bi bila še srečka user posted image . Tudi v trgovinah ko gledam mamice in mlade družinice, si mislim, pa ravno nama se to dogaja, večini takim in drugačnim, starim in mladim, hecnim in malo manj hecnim, sosedom, sodelavkam,... pa kar rata. Razmišljam zakaj se to dogaja ravno meni oziroma nama? Saj vem da enkrat bo, ko bo ampak do takrat bomo pač malo čudne za nekoga, ki nikakor ne razume, da je to problem - ki ga ne moreš kar odmisliti. 
Velikokrat si tudi očitam, zakaj se za user posted image  nisem odločila prej (sem že čez 30), saj se mi niti sanjalo ni, da bi to lahko bil problem. Včasih sem mislila, najprej faks, potem služba pa prostor pa še kaj - zdaj bi pa vse to zamenjala za eno user posted image  - na koncu je vse skupaj že malo smešno. Pri tem nas seveda naša boljša polovica niti ne razume, kaj šele, da bi se o tem pogovarjali, saj me itak vse "preveč zares jemljemo".

in zato
imamo takšne forume user posted image , da se malo izlijemo in vse hitreje mine.
Vsem želim, da bosta čimprej mimo tisti dve user posted image  in bomo kmalu spet srečke user posted image  in nam ne bo treba čudno gledat naokoli.


p.s. Pa še nekaj malo za šalo: imela sem IMN in sedaj mi ßhCG počasi pada (ohranili so mi namreč jajcevod), dobila pa sem že tri inekcije metotreksata. Danes sem zelo srečna ker mi je ßhCG padel na 42,3. Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj tako zelo vesela zelo nizkega ßhCG oziroma negativnega testa.  Se malo hecam in pravim, da skoraj nisem več nosečka he he user posted image .

(odgovor članu lin)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: Občutki po splavu...
29.3.2007 12:13:46   
Motoristka
Pri meni se je tako hitro odvijalo, da na začetku sploh nisem dojela...ponoči me je zbudila topa bolečina, sem šla na wc in videla rjav izcedek, malo me je ratalo strah ampak sem si rekla da bo vse o.k.Čez dan je bil izcedek vse hujši, takrat pa me je stisnilo...zvečer sem šla na urgenco(na poti so se mi ulile solze, ker sem nekako pričakovala kaj bo), pridem tja in pove da ni utripa,me pošlje domov, prej vzame kri-beta hcg in reče, da naj pridem čez 2 dni...tiste 2 dni sem strogo ležala, ker sem nekako upala le, da se bo vse v redu izteklo.Takrat je bilo malo izcedka-sem mislila, da se počasi umirja.Čez 2 dni grem spet na urgenco, rekla je da je še vedno brez utripa in da se bom lahko sama sčistila.Mi spet vzame kri in beta hcg je bil malo višji in takrat sem imela veliko upanje da bo vse v redu..pridem domov, se mi ornk ulije in seveda je bilo počasi vsega konec...vendar nisem mogla verjeti kakšno veliko upanje ostaja, pa kar misliš da bo vse v redu...res to me je nabolj prevzelo...zdaj vem da je mogl biti tako, lahko pa da bi bilo kaj narobe-bolj prej kot pa kasneje...zdaj samo še čakam tistih par menstruacij, potem pa počasi v akcijo. 

(odgovor članu naja2)
Neposredna povezava do sporočila: 19
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Utrujeni? Preverite ali imate pomanjkanje ...
Pri pomanjkanju železa pride do utrujenosti, vrtoglavice, razdražljivosti, težav s koncentracijo, slabših fizičnih in um...
Kaj vzeti s seboj v porodnišnico?
Da česa ne bi pozabili, smo vam pripravili spisek stvari, ki jih vzemite s seboj v porodnišnico.




Nos.
пеперутка16

Kako majhnim otrokom čistite nos?