Shani
|
najprej vas bi rada vse lepo pozdravila in sicer vas redno berem od mojega SS ko sem bila čisto na tleh in ko sem vaše zgodbe brala ter tudi vaše spodbujanje eno z drugo ste tudi meni pomagale. Nisem si mislila, ampak ko sem brala vas je tudi meni pomagalo - zato se vam zahvaljujem za to. Zdej počasi prihajam k sebi in lažje tudi govorim o tem. Sicer sem o sebi takoj po SS pisala na temi spontani splav, ker mi ni bilo nič jasno in so mi punce tudi lepo odpisale. Z možem imava sina starega 6 let in sva si želela še enega otroka - želja je bila velika tudi s strani mojega sina. Znanosila sem takoj prvi mesec ampak končalo se je v 14 t in sicer se je zgodilo od enkrat - samo voda mi je odtekla - zamene je bil to šok . Bilo smo nekaj časa čisto na tleh in po parih tednih žaživeli po starem. Sedaj je od tega 2 meseca in pol in danes sem dobila M, kako sem jo bila vesela - mogoče je tudi to razlog, da se ravno danes javljam. Po splavu sem imela same probleme, vnetja takoj potem rjavi izcedki skoz, potem kar od enkrat sem krvavela in nekaj je ven iz mene padel, potem sem imela pregled pri dr. Pušenjaku ravno ta teden in je v maternici videl spet nekaj in mi predlagal ponovno abrazijo ampak sva se zmenila, da počakava če bo prišla M in res je hvala bogu prišla in upam, da bo končno šlo vse ven, da bova lahko začela na novo. Naslenji teden grem zopet k njemu na pregled, da mi pove kakšno stanje je pri meni in potem upam, da bova lahko zopet začela misliti o dojenčku. Ker sem od vseh dobila odgovor, da se je to zgodilo, zato ker imam slab materični vrat ali pa da je prišlo do kakšne infekcije se seveda nove nosečnosti tudi bojim. Rada bi imela še enega otroka, po drugi pa se bojim SS. Vem, da ne smem misliti na to ampak vseeno me je strah, ker nikoli več nočem doživeti to kar sem - je bilo preveč grozno. Ravno zato sem vas tako z veseljem brala, ker ste tako pozitivne. Želja po otroku je velika in si ga vsi trije tudi želimo, zato bom poskusila ko dobim potrdilo da lahko začneva delati na tem. No tudi ko nama bo uspelo zagledati , bom rabila veliko energije, da bom pozitivno razmišljala. Pri meni je pa tako, da nekako prebolevam splav ampak čist pozabit pa ne morem, ker sem izgubila otroka in vem, da ga bom imela skoz v sebi. Hudo mi je ko se spomnim kako je bil lep na NS in ko sem dobila prvo slikico. No moram it naprej in ponovno upati, da naslednjič bo pa vse ok in bova dobila . Punce, tako kot za sebe tudi za vas upam, da boste čimprej zagledale in tudi donosile zdravega . Ker ste take pozitivke se vam bi rada pridružila v upanju do našega cilja. LP
|