allysa
|
Lep pozdrav vsem!
Upam, da nisem načela že kakšne oguljene teme, a sem v stiski in ne vem kaj naredit.
Sem v sedmem tednu nosečnosti in situacija ni nič kaj rožnata.
Julija 2006 sem nenačrtovano zanosila in ker so mi obljubljali dobro zaposlitev sva se s fantom odločila, da je verjetno bolje da splavim. No, kasneje se pač je zgodilo da sem kljub obljubam ostala brez službe in izgubila status študenta zaradi enega neopravljenega izpita. Življenje se mi je kar zakompliciralo, kajti kljub pet letnemu delu preko študenta na firmi in poslušanjem obljub iz tega ni bilo nič.
No, februarja je fant začel navijat za otroka; seveda sem bila nekoliko nesigurna, saj imam še za dokončat faks in si poiskat službo, a po tehtnem razmisleku sem sama pri sebi ugotovila, da si to želim. Pa tudi fant ima že svoja leta 38 (ločen, dva otroka 12,14 let) in prav prisrčen se mi je zdel, ko mi je obljubljal, da bo delal z mano kot s princesko, da me bo pazil, razvajal...Seveda sem 16 maja naredila test in bil je pozitiven . Partner je bil ves iz sebe in res iz srca vesel. Sama sem bila poplavljena dobrih in tistih "strah me je" misli, a sem bila vesela.
Kmalu po tem se je začelo - ko sem ga prosila, naj kadi zunaj, ko sem mu kaj postokala, ko mi je delalo slabo. Danes pa so stvari presegle svoje meje - ko sem ustala je zakadil celo dnevno - rekla sem, da če ne more malo paziti name, je znorel mi vrgel kufre in rekel naj izginem seveda vse sočno začinjeno z žalivkami. Potem me je zaprl na balkon in ker mu nisem hotela dati ključev od avta še stresel,da sem se sesedla. Ko je izginil v neznano sem ugotovila, da je mogoče res najbolje da zbežim domov. A on me ni nič poklical, me je le ozmerjal pred prijatelji. NIsem zdržala in sem se odločila, da je bolje da poskušam rešiti situacijo, tako sem šla zvečer nazaj, da bi se pogovorila. Pogovor je bil totalno nemogoč; žalil me je tako, da mi še zdaj tečejo solze in ko sem mu rekla, povej kaj hočeš mi je rekel da mene in otroka
Sama sem zelo v strahu kaj naj naredim. Nisem ga še videla takega, pa čeprav sva že dolgo skupaj. Od kar sem noseča, me napada, žali, se tako razjezi, da je popolnoma nekontroliran. Ko ga vprašam, če je nosečnost razlog za to odgovori da ne.
Ne vem kaj naj naredim. Ali naj grem, ali naj vztrajam. Sama otroka ne morem imet ker sem pavzer, oče je brezposelen, mama ima zelo nizko plačo. Na splavu sem že bila in v tako kratkem času si ne predstavljam it na še enega. Otroka bi iz srca rada imela, a ne vem kako. Ne vem, če bi bilo to okolje sploh primerno za otroka.
Kaj naj naredim??? Pomagajte mi prosim, sama ne vidim več izhoda.
|
Natisni
in bo on jokal in mu dvignil živec. 
.
