pety78
|
Evo, da vam napišem še svojo porodno zgodbo.
Okoli 8:30 sem prispela v porodnišnico, kjer sem imela najprej CTG. Neprestano sem gledala na monitor, če bo ja pokazal kakšen popadek, vendar nič kaj presenetljivega, razen enega. Se mi je zdelo, da me bodo poslali domov. Razočarana in prestrašena sem se napotila na amnioskopijo.
Tam sem bila res čisto prestrašena, spraševala sestre, če bo kmalu, če bo bolelo, ...Skratka, kot en otrok.  So bile pa prijazne, zdravnica pa ob pregledu reče: To je pa za v porodno. 
Se mi je kar nasmejalo. Juhuhu, danes bomo rodili. 
Še vedno so me imele na stolu, pa pregledovale plodovno vodo, mene je pa bolelo. Ko so končale, mi je postalo slabo, da sem še malo poležala na stolu, potem me je pa ene sestra peljala na porodni oddelek, da ne bi kje sama čmoknila po tleh.
Tam pa zopet na CTG, ki je kazal kar fajne popadke, ki jih jaz nisem čutila. Aja, vmes sem že parkrat opomnila sestro, da bom vzela Epiduralno. Da ja ne bi kdo pozabil. 
No, potem pa čas za klistiranje, zaradi epiduralne so mi pa morali vzeti kri. Čakanje na izvide je bilo mučno, ker je trajalo več kot eno uro. Tako da se je okoli 13. ure šele dobro začelo vse konkretno dogajati.
Prišel je zdravnik, me pregledal, predrl mehur, popadki so se začeli. Sem se mu hotela zahvaliti, ker je bil tako nežen, kot buldožer...
Dobila sem tudi umetne. Nato je prišla anestezistka, mi vstavila kateter in vse za EA, ko sem že komaj čakala, da prime, ker je bilo nekaj konkretnih popadkov, ki sem jih mirno predihala.
Potem pa pravljica...Uf, kako je odleglo, ko je EA prijela. Saj sem čutila, kdaj je bil popadek, ampak ni nič kaj bolelo. Z Matjažem sva skoz opazovala monitor za srčni utrip otročka in popadke, ko doživiva šok.... Utrip je začel padati...Matjaž leti po babico, ki je bila malo prestrašena. Smo opazovali...Zopet utrip pade. Babica mi zapre umetne popadke, nato je ok. Malo je bilo panike, klicali so zdravnika, ugotovili smo, da umetni popadki sprožijo, da otročku utrip pade. Kaj sedaj? Jaz sem bila takoj za CR, nisem hotela tvegati. Zdravnik je predlagal, da še malo počakamo, potem pa naredimo preiskavo za PH, da vidimo, kako se otroku godi in se na podlagi tega odločimo, ali bo CR ali ne.
Midva z Matjažem sva bila prestrašena. Prav tako je babica rekla, da ne more reči, da je vse vredu, če ni. Čakamo in spremljamo popadke.
Medtem ugotovimo, da se sploh ne odpiram vredu, da je MV trd. Razlog je konizacija, ki sem jo imela. Moji popadki so prešibki...Babica mi non stop preverja stanje MV, mene je že vse tako bolelo, da mi je nekajkrat kar slabo postalo.
Naredijo mi pregled za PH, kjer ugotovijo, da naj bi bilo z otrokom vse vredu. Preiskava me je zopet bolela, saj so skozi nožnico z iglo rahlo zabodli v glavico otročka, da so dobili vzorec krvi. Spet slabost... Ajej.
Nato pa začnem čutiti fajn močne popadke. Jih milo opozorim, da EA popušča, pa svetuje babica, če probava brez. Se strinjam, seveda, ampak kmalu mi postane žal. Jih prosim, če mi vseeno lahko dajo še malo EA, pa se z anestezistko pogovarjata, da bi mi dali polovično dozo. Ampak mene že takoooooo zeloooo tiščiiiiiiii in boooooli. Rečem, da moram pritisniti, babica pogleda in reče, da bomo probali roditi. Potem pa nekaj močnih popadkov, pa je bila naša Kaja zunaj.
Nisem bila nič šivana , po porodu mi je bilo sicer slabo in sem parkrat bruhala, pa celo noč me je sestra spremljala na WC, naslednji dan pa je že bilo ok.
Sem pa zelo pozitivno presenečena nad kranjsko porodnišnico. Vso osebje je bilo res super prijazno. V porodni sem srečala vse tri smene in res so bili vsi za pohvalit. Pa hrana ja bila njami, sploh roladice in pecivo, ki je bilo dnevno na meniju.
Da ne govorim o EA. Če je ne bi vzela, bi me po moje pobralo. Sploh zato, ker smo imeli kar malo frke vmes s tem utripom in ker se je lani skoraj isto zgodilo z eno sorodnico, kjer ni bil tako zelo srečen konec, kot pri nas. Ima fantek malo posledic zaradi tega in samo srčno upamo, da bo z njim vse ok.
Me je pa iztis veliko bolj bolel, kot pri Vidu. Takrat se mi sploh ni zdelo, da je hudo, ampak se čutila olajšanje, ko sem pritiskala. Verjetno zato, ker je bila bolečina minimalna v primerjavi s popadki. Tokrat je bilo pa glih obratno.
Evo, pa jo mamo, malo Kajo. Sedaj pridno spančka, Vid in Matjaž pa berete knjigice.
Lepo se imejte, grem spit eno rahlo kavico.
_____________________________
|
Natisni
. Do petka je bilo vse ok (sicer se mi je kolostrum začel delati že pri 15 tednih), ven je sicer teklo ampak v mejah normale. Potem pridem včeraj domov in katastrofa. Začele so me bolet, povečale za 2 košarici, začutila sem podkožne bulice in vozle, ven pa teče v potokih. Benika mi je dala črpalko in sedaj pridno pumpam ven. Pomaga že, ampak bojim se, da ne bom imela vedno več mleka. Ven sčrpam vsakič od 60-80. Kakšen nasvet kako ustaviti mleko in kako preprečiti bulice in vozle? V bolnici so mi rekli ledene obkladke, tu berem tople obkladke in masaža....
POMAGAJTE! 
srečna, čeprav obremenjena s preteklimi izkušnjami. Ko sem razmišljala kaj vse si doživela, sem pomislila, da se niti ne zavedam kakšno srečo sem imela. 
Zdaj jo slači, češe, dela čopke, tudi plavala je z njo v bazenu (ker je v kopalkah). Jaz sem svojo prvo Barbiko dobila pri 18. letu starosti. No, ja... 
