lillchy123
|
ena cvetka iz mojega življenja, ki je, dokler nisem postala mami, nisem povsem dojela. Zdaj pa samo molim in upam, da tega ne bom nioli doživela....
stara sem bila deset let, bili smo s starši v avtokampu, že zjutraj smo dobili obisk, eno družino, ki so meli fanta, malo mlajšega od mene, ki me je vedno neki zezu. Ob dvanajstih smo se mulci igrali na našem čolnu, da smo metali vesla v jate ribic. seveda se je enkrat veslo zlomilo. i ker sem vedela, da me bo oči kregal, in me bo pol tist mulc zezu še naslednjih sto let, sem sklenila, da se potuhnem, da bodo ti prijatelji odšli in potem povem, kaj se je zgodilo. Skrila sem se torej v gozdiček za našo prikolico in čakala...vsake toliko sem se pretihotapila v bližino prikolice in preverila, če je zrak čist...začelo se je temniti, obisk pa še vedo ni odšel....ob enajstih zvečer me je že pošteno zeblo, saj sem bila oblečena samo v kopalke in postalo me je strah, saj je v gozdu bila tema. odplazila sem se med prikolice...nič.. obiski še vedno tu... potem pa vidim ene ljudi, ki pridejo do najbližje prikolice in prosio, če si lahko sposodijo baterije... Zanimivo in gledam, kajse dogaja? In grejo v tisti gozd, kjer sem bila jaz... In meni še kar nič jasno? Potem pa vidim mojega starega ata (ki je bil z nami na morju), ki gre prav tako z baterijo v tisti gozd in začne klicati moje ime????!!!! In takrat mi postane jasno, da vsi tisti ljudje iščejo mene... In tudi, da naš obisk očitno ne misli odit, ampak je prišel vsaj za par dni.. In vem, da sem naredila še večjo traparijo, ker nisem takoj povedala za veslo, a se odločim, da mam dost in da grem domov in bo kar pač bo. Tisti moment ko sem stopila iza prikolice, sem stopila direktno pred mojega očija in NIKOLI ne bom pozabila izraza na njegovem obrazu... Mislim, da sploh ni verjel, da sem res jaz.... Da sem živa in zdrava in da stojim pred njim.... Prijel me je in letel z mano v prikolico. Ko me je vidla mami, je začela jokat....
Naslednji dan sem zvedela, da me je iskalo pol avtokampa in da so me prijavili na policijo kot pogrešano osebo...Mami je hodila po avtokampu z mojo sliko in spraševala, če me je kdo videl (pa je takrat že zelo težko hodila zaradi težav s hrbtenico)
No, to se podi po malih glavicah...
Upam, da moj sinko ne bo nikoli razmišljal tako oz. da jaz nikoli ne bom občutila, kako sta se počutila moja starša. Čeprav moja mami pravi vse vrača, vse se plača...
Zdej grem pa spit še en kozarček z mojo mami. A sem vam že povedala, kako krasna je? 
_____________________________
moje sanje so se uresničile 6.2.2008
_____________________________
moje sanje so se uresničile dvakrat- 6.2.2008, in 7.9.2010
|
Natisni
