metuljcek321
|
Jutro!
Zbudila sem se napihnjena kot hruška ... ojej, ojej, upam, da tole kmalu uplahne, ker ni nič prijetno. takoj sem se preselila v dnevno na kavč v horizontalo, malečka je zlezla k meni, se usedla, s hrbtom naslonila na naslonjalo kavča in brala/listala in zraven komentirala knjigico o avtomobilih. Res jo obožuje. Potem je šibnla dol, pa akcija s poganjalčkom. Čim se ji je kam zakantal, pa tak jok, da sva samo gledala - zadnje čase ima izbruhe norega ultrazvočnega rjovenja kar tko iz ljubega dolgčasa al zakaj - pojma nimam. Uf, zna bit glasna. Ko je mož ni hotel vrtet (vrtiljak na tisoč in en način varianta), se je vrgla na vse štiri, iz tega položaja na trebuh in se začela z glavo butat ob tla. Ja, taki izbruhi se zdaj pojavljajo kar precejkrat. Jo ignorirava in odneha. Je pa grozno za videt, pa ušesa tud trpijo. Upam, da tole NE bo trajalo do 3. leta, ker to bi bil pa res odličen test vzdržljivosti in potrpežljivosti staršev
laparoskopija - been there, done that ... v januarju 2006 so mi požgali ciste na jajčnikih (policistični jajčniki). Ni blo hudo, le napihnjenost je sledila, pa rame so me bolele, kot da bi nosila 100 kil gor (od plina, ki ga nafilajo vate, da bolje vidijo, kje so in odstranijo ustrezne reči). Laparoskopijo so mi naredili v upanju, da te požgane ciste ne zrastejo več nazaj & da se mi povrnejo redne menstruacije, vendar se to žal ni zgodilo, kajti cist je spet malo morje in le-te preprečujejo normalne 28-dnevne cikle, ovulacije ni in ni & tako tudi zanosit ne morem Se pa vidi, da kdaj jim pa uspe izboljšati situacijo - kot je včeraj napisala Almera, saj so pri njej ciste izginile - to je resnično fenomenalna novica
hd, populis, z novim zakonom ti pripada celo 6 postopkov na otroka - prej so bili štirje. Kot en postopek se šteje punkcija + kolikor "materiala" pač pridelaš - ene punce eno samo celico, ene nič, jaz 32?! The more, the better.
dr. Reš dela kot po tekočem traku, ja. Moja frendica je bila tam 18x - vsak mesec, takorekoč. Le tu in tam je vzela pavzo. Grozno za telo - fizično in psihično obupno. Rezultat: punčka. Zdaj se amtra v drugo in kar ne odneha. Kapo dol. Je pa res, da pri njem plačaš (od 800 do 1200€ - glede na hormonsko spodbudo in ceno le-te) & si TAKOJ na vrsti, ja. rebeca, tudi ona je na postopku ICSI - tako kot sta bila vidva. Ulala, kolk fajn, da je že kar v prvo ratalo. In še oba sta se prijela. To je pa res 100%-ni izkoristek. Imaš še kakšnega zamrznjenčka maybe? Vaju kaj mika, da bi imela še kakšnega čmrleka?
flower, v naslednji postopek ne moreš prej kot eno leto po rojstvu prejšnjega otroka ... tako da takoj julija sva bila za stvar, šla sem h ginekologu po napotnico. Problem je v tem, da imajo seveda počitnice & julija in avgusta NE delajo (ofkors), septembra sem šla po injekcije, potem pa ni in ni blo  - kot zakleto. Dobila sem jo šele 30. 11., tako da sem potem drugi dan začela s terapijo, ki jo imam (špikanje 10 dni). Sem bila kar žalostna, ker se je vse tako zavleklo, ampak kaj češ.
čakanje na postopek - v prvo res dolgo traja, ja, ker je treba opraviti miljavžnt preiskav. Januarja '06 sem imela laparoskopijo, novembra '06 sva bila z možem na vrsti za pogovor pri ginekologu in preglede take in onake, januarja '07 pa sem se začela špikat (tako kot zdaj) - vau, se pravi, da bo že 3 leta od takrat
flower, pri Anji je ratalo znotraj prvega postopka: se pravi špikanje, UZ-ji, odvzemi krvi, potem punkcija in vstavitev ene blastociste (sem cvikala, da bi bila dvojčka, ki sem se ju bala glede na predhodne izkušnje, ko sem imela SS v 20. tednu in nisem hotela oteževat stvari svojemu telesu) ... anyway - neuspešno. Potem moraš počakati tri cikluse, da greš ponovno. Spet injekcije, a precej manj (toliko, da se spodbudi ovulacija), pa so mi maja vstavili 2 zamrznjenčka - niente again. Potem sem (spet zaradi poletnih počitnic) prišla na vrsto šele oktobra '07, spet špikanje, vstavili so mi še zadnja 2 zamrznjenčka & ekola eden je zdajle v vrtcu Se pravi, da je uspelo v 1. postopku, z zamrznjenčki. Not bad, čeprav takrat se mi je vleklo kot jara kača. Tisto, ko iz meseca v mesec čakaš, pa ni nič, je res božjastno. Vse frendice imajo otročke, zanosijo takoj, ko jih mož lepo pogleda, ti se pa matraš in matraš in matraš, pa nič No, potem je uspelo in kar nisem in nisem mogla verjet ... je pa psihično fajn naporno - meni je blo še veliko bolj kot fizično. Itak sem bla iz dneva v dan na trnih, če bo z nosečnostjo vse OK, 2x krvavela in podobne zdrahe, a smo preživeli & uspeli
hruška, čist vse folikle so mi punktirali - v soboto 13, ki so jih zavrgli, ker je blo vse skupaj too much materiala, v nedeljo pa preostale - kot sem že napisala, jih je blo 32 celic, kar pomeni, da je blo zihr toliko foliklov, lahko je bil pa še kakšen prazen. Ja, nedvomno ni bil hec in sem bla rekorderka vseh rekorderk. Občutek pri punkciji je res zoprn, saj čutiš kot bi ti v živo ščipali nekaj v tvoji notranjosti. Ampak se da zdržat, saj nimaš izbire. Za frenda pa čudno, da se nista odločila za umetno oploditev - če eno leto ne rata naravno, imaš namreč pravico pri ginekologu prositi za napotnico in greš naprej na obravnavo, kjer oba pregledajo & ugotovijo, kaj in kako ukrepati. V javnem zdravstvu čakaš skoraj eno leto, pri Rešu, npr., pa si 1, 2, 3 na vrsti, samo solde pokažeš Se pa spomnim, da je frendica pri Rešu hodila tako, da je en postopek plačala, naslednji je bil brezplačen, pa spet enega plačala, pa brezplačno, itd. Je pa zelo neetično šopati človeka s hormoni iz meseca v mesec & izvajati punkcije eno za drugo, saj se telo zelo uniči, reproduktivni organi pa tudi. Vem, da mi je že dolgo nazaj povedala, kako se manjša njena reakcija na hormone in kako pridela vedno manj jajčnih celic, saj se je vse skupaj že konkretno zmatralo, upehalo in iztrošilo En malček je pa le treba poslušati telo in ne riniti z glavo skozi zid, se mi zdi.
_____________________________
Families are like fudge - mostly sweet with a few nuts.
(author unknown)
|
Natisni
mislim, da je vzrok v tem, kr je zelo polulan in mu je potrebno menjat planico, pol pa ful težko zaspi nazaj in mu še dam flašo mleka da zaspi nazaj. čez dan je in pije ko velik, zvečer večerja čez kakšno urco pa še obvezno flaša mleka in posledično ponoči ful lula. poskušam, da bi pred spanjem lulal, pa mi ne rata tak, da nebi ponoči bil tak fejst moker. kaj naj nardim ne vem? saj majn mu ne morm dat za pit če je žejn? pije vodo, čaj isto kot prej, prevroče nimamo v stanovanju, žejen pa je kr je skoz v pogunu. ima katera podobne težave? čudn mi je če je otrok pol leta spal celo noč, zdaj pa kr naenkrat ne? mami prav da je mogoče tud psihično povezano s privajnajem na prihod dojenčka-aljaž je dosti z drugimi in majn z mano, ampak mislim, da to ni vzrok. nikoli ne joka za mano, prav rad ostane pri babiju in dediju in ostalih. 
... da vaju ne bom čez rit, grinti... jaz imam 170 cm in pred nosečnostjo mi je uspelo imet 66 kg, pa sem bila srečna k radio, zdaj imam pa okoli 75 kg pa poleg še 11 kg... samo za teh 11 kg, ki okol dirkajo, se je splačal zredit... 
