3jeMi
|
male debeluške... hmmm ne vem, jaz sem bila žal ena izmed njih... 
z mamo sva imele (žal veliko prepozno) o tem debato... kot dojenček je imela grozne težave z mano, nisem hotela jest (tako kot naš Lovro ne, pa HB sem se s pomočjo mame sprijaznila s tem in se nehala obremenjevat), sem bila kar grinta suha, potem se je pa začelo s tem, ko je moj oče strašno užival, ko je videl, da imam rada tortice, pa baklave (sam je bil za marsikaj prikrajšan v otroštvu, večkrat tepen kot sit, sploh, če je iz špajze zmaknil kakšen kos kruha  )... no, pa je tudi sam (žal precej pozno) dognal, da je delal narobe... ampak, najhuje se je pa začelo pri mojih 8 letih... takrat se je ponesrečil moj brat in ostal na vozičku, svet se je precej vrtel okoli njega, pa ne me napak razumet, tudi jaz sem bila rada veliko z njim, ampak enostavno je bilo vse to dogajanje zame šok in sem samo papcala... pa nisem bila nikoli postavljena na stranski tir, daleč od tega, ampak enostavno psiha je naredila svoje... redno 3x na teden trenirala odbojko, do srednje šole sem bila žogica nogica... potem sem kar lepo izgubila kilograme, potem je bil izpit za avto, in adijo hoja, sem se polenila... najhujši udarec je bila smrt nečakinje, ko so kilogrami spet poleteli v nebo... pa sem se spet malo "nakulirala" in zavestno shujšala... ampak potem pa nosečnost, pa spet hamsi hamsi...  ... samo zaradi tega mi pa ni hudo biti malo debelušna ...
|
Natisni
, almero bomo pa na teraso poslale, če ji bo slabo ratalo. 
... to pa zihr pridem...
