|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 11:07:27   
hedviga
IZVIRNO SPOROČILO: ronja

- V prvem primeru otrok preizkuša ne mejo, ampak varnost. Do kje je še varno. Kdo želi svojemu otroku sporočiti, da ob njem ni varen?

Hm, daj to malo razloži: zakaj bi se otrok počutl ogroženega (pač, da ni varno), če recimo začne pacat s hrano, pa mu jo vzameš (to je tak klasičen primeruser posted image ). Ve, da mu daješ hrano, ve, da jo bo dobil, ko je lačen, vendar če ne je, ampak packa, pač ni več lačen (sicer bi jedel). Tako namreč kaznuješ neprimerno vedenje in postaviš mejo - meje pa vendar morajo imet - zaradi varnosti objektivno in zaradi notranje varnosti... Ne štekam te čisto - v osnovi kot rečeno, se strinjam kar se mojihdveh tiče (ne bi pa rada sodila za druge, ker se to lahko grdo vrne;), ampak en del mi pa zmanjka.


Tudi jaz  ne razumem. Pa bi sicer rada, ker si seveda ne želim vzgojiti čustveno zavrtih otrok. Strinjam se tudi z malo višje napisanim, da so "trme" več vrst. In prepričana sem, da otoci znajo "nagajat" tudi zaradi povsem banalnih vzgibov, ne samo zaradi nekih travm. Za zabavo. Ronjin primer je dober.
Kar se kazni tiče me zanima kako torej konkretno Tehnofil korigira nesprejemljivo vedenje svojih otrok (če je sploh). Samo s pogovorom ?(kaj če ne sliši in ne posluša), z mirnim tihim in ljubečim sedenjem? (kaj če te odriva in tepe, če se meče po tleh, če si v avtu, trgovini)... Če te tepe, nastaviš členke, da ga zaboli? Je to kazen ali?
Se strinjam s Kalbom, čeprav bi rekla drugače: žal te ne razumem in žal ne najdem zase uporabnega nasveta. Za razliko od Ronjinih konkretiziranih primerov.

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009


(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 51
   [Brisano sporočilo]
13.5.2011 12:03:42   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu hedviga)
  Neposredna povezava do sporočila: 52
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 12:27:00   
Petka09
Jaz mislim,da je treba uporabljat takšne prijeme, kot pač določenemu otroku pritičejo oz. "pašejo" k njemu. S tem mislim na to, da so otroci različnih karakterjev in določen vzgojni ukrep, ki je primeren za enega, bo povsem neprimeren za drugega.
Recimo, pri enih pali ohlajanje v drugem prostoru, pri drugem pali že malo bolj stroga beseda, pri tretjem štetje, pri četrtem sedenje na stopnicah.. ne vem, izmišljujem si.

Naša je po naravi nežna, bolj mirna punčka. Stara je 2 leti. In zato hitro dojame pomen, ko sva z možem bolj stroga.
Ima pa seveda tudi izpade trme, jeze, kaj vrže od sebe, zakriči od jeze: "neee!" ali "pusti meee!" pa maha in krili okrog sebe... Bilo je ene dvakrat, ko me je kao iz heca focnila po glavi oz. kr kao tepla bi... pa se je smejala zraven.
Pri tem fockanju oz. kot da bi me hotla tepst, sem ji rekla: pri nas ne tepemo! Rekla sem lepo ampak dosledno in resno. Pa je ponavljala. In ni več zaleglo neko govorjenje ali pogajanje. Enostavno bolj močno sem jo prijela za roko in ji rekla, da tega NE delamo!! Pa se je začela dret kot jesihar... Pa sem stala za svojim in jo pustila dret in vmes parkrat rekla,da se mi božamo in NE tepemo. Ko se je umirila, me je pobožala in se je vidlo, da ji je postalo jasno. Pa tudi rekla sem ji, da tudi ati in mamica se ne tepeta in tudi nje ne tepemo. Zato tudi ona pač ne sme tepst, ker je to grdo in boli. Pa je potem čez nekaj dni spet, pa smo šli čez isto "šolo", potem pa nikoli več.
Če packa s hrano, ji rečem, da če več ne bo jedla, bom odnesla.. Pa packa dalje.. In vzamem krožnik in rečem: "Vidiš, ker packaš, očitno več ne boš jedla in ne rabiš krožnika." Pa začne trmarit, hoče krožnik nazaj, mogoče se začne tudi cmerit... Pa ji dam možnost in rečem: "Boš torej jedla ali odnesem? Ker packati pa ne smeš, ker s hrano se ne igramo." Pa če packa dalje, nepreklicno odnesem krožnik in se lahko dere kolikor se hoče, če pa lepo jé dalje, pol pa pač ok.

Vglavnem, pri nas pali to, da dokler se lepo razumemo, ji dam veliko možnosti, da sama kaj naredi... zato se zna že pri dveh letih zelo lepo sama obut, oblečt jakno, po stopnicah it brez da se drži, popit poln kozarec vode brez, da se polije... Pač, take motorične stvari ji pustim ,da jih trenira, ker to pač vsem dolgoročno koristi. Vzamem si čas, da pač malo več cajta vzamemo preden se odpravimo, da ima tudi ona možnost naredit kaj sama... Ampak vedno ne gre tako: včasih bo trmasto hotela ali ne-hotela nekaj in takrat, se ne morem pogajat, ne morem čakat... Določene stvari so nedopustne in tu se ne pogajam: vzamem, naredim tako kot je v tistem trenutku prav in ne razglabljam.

Pa še nekaj sem pogruntala. Že v osnovi je treba otroku nudit umirjeno okolje... oba z možem imava miren, razumevajoč odnos, ne deremo se pri bajti, ne kregamo se vse povprek,... Še vedno imamo rutino za enake ure spanja, kosila... nekak trudimo se ohranjat harmonično okolje in to otrok čuti. In mislim, da je tak otrok potem posledično manj trmast ali divji. Ok, mogoče to velja samo za nas, ne bom govorila za druge.. to je pač naše spoznanje.

< Sporočilo je popravil Petka09 -- 13.5.2011 12:28:05 >

(odgovor članu hedviga)
Neposredna povezava do sporočila: 53
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 14:22:13   
pelin
Ko to berm se sprašujem, če nisi ti mama 9 letnika, ki je zanč zbrcal svojega očeta, mamo, govoril ostalim da so kreteni, kazal sredinca...itd. Ker pač otrok se ne vzgaja, se jim ne postavlja mej, se jih ne da sedet na stopnice...itd.

IZVIRNO SPOROČILO: Lianna

IZVIRNO SPOROČILO: pelin

no po 4h minutah koj e kazni konec, ti prideš k njemu, počepneš in ga vprašaš če ve zakaj je sedel na stopnici, aj ti pove zakaj, če ne ve mu šeenkrat razložiš. sledi objem, poljubček in poveš, da smo prijatelji in da ga imaš rada.
IZVIRNO SPOROČILO: ALWAYS LARA

pri nas je za vsekakršne izpade, nagajanja in neuboganja najbolj učinkovito učinkovala metoda varušk - te k so ble po tv in sicer za tok minut kot si star greš sedet na stopnio. no če nimaš stopnic pa lohk določiš pač en prostor, stol v kotu (imajo pri nas v vrtcu) in na ohlajanje.
in po postopku: ko začne težit, trmart, nagajat, neubogat, karkoli..mu poveš enkrat lepo da naj neha in poveš, da če ne bo nemudoma nehal gre na stopnico za 4 minute v tvojem primeru. če ne uboga, ga zagrabiš, ne prosiš!!! in ga posedeš na stopnico, mu razložiš, zakaj je na stopnici in mu poveš, da se stopnice 4 minute ne sme zašuščati, če bo šel dol iz stopnice se kazen podaljša za dodatnih 4 min. poveš mu še, da se medtem ko je na stopnici z njim ne pogovarjaš. od začetka je ta metoda ful mučna - uhajanje s stopnice, dretje, ...ampak ga vsakič neseš nazaj na stopnico! res je treba biz vztrajen, ker ko boš enkrat popustila je konc veselja. no po 4h minutah koj e kazni konec, ti prideš k njemu, počepneš in ga vprašaš če ve zakaj je sedel na stopnici, aj ti pove zakaj, če ne ve mu šeenkrat razložiš. sledi objem, poljubček in poveš, da smo prijatelji in da ga imaš rada.

to je pri nas najbolj palilo!


user posted image user posted image user posted image oprosti, ampak men je pa tole branje grozno...pa kaj si ti mašina ali človek...tisto naštevanje 4min tja, pa 4 min sem pa nevem kaj še, ....smo ja ljudje lepo te prosim...imamo čustva mi in otroci...ne moreš se odzivat na vse to kot stroj oz. kot čustveno mrtev človek... V dostih vrtcih sem že delala, pa tudi nisem videla stola kjer bi sedeli po tolko min. kolikor so stari, čeprav sem ravno tu gor večkrat brala o tem....Res je , da se otroka da včasih sedet k mizi, vendar iz čisto preprostega razloga, da se malo umiri, da malo razmisli, največkrat pa je to iz čiste varnosti, ker so  v svoji ihti radi nevarni sebi in drugim...pa nimamo nikjer napisane razpredelnice koliko časa se sedi za določen prekršek oz. niti pod razno se ne sedi toliko kot so stari...jaz se ponavadi tudi vsedem k otroku in to sedenje ponavadi mine v pogovoru,razlaganju vzrokov in posledic ali pa kar tako v tišini ....Verjamem da je trma in izsiljevanje naporna zadeva, vendar se s temi načini to ne " zdravi" pa čeprav tiste tv varuške še tako prakticirajo....Daj se malo postavi v otrokovo vlogo...kako bi se ti počutila, če te bi nekdo s silo tiščal v nek prostor ali pa na stopnice...Res, da včasih že ne veš kaj bi storil, samo to ni to...še ignoranca je boljša rešitev, čeprav tudi ne najbolj idealna...
Za moje pojme se starš v takšnih primerih spusti na nivo otroka, kar definitivno ni dobro...tu gre za boj med dvema trmama ...ali bo zmagala tista, ki se dere in meče ob tla, ali druga, ki hladno sili drugo osebo sedeti na stopnicah ali kjer koli že...
In še to ...za moje pojme je to nasilje...res...delno fizično in delno psihično...zakaj? Otrok ne bo dal miru zaradi tega, ker je razumel svojo napako, temveč, ker je bil fizično prešibak da bi vstal iz stopnic, po drugi strani pa preplašen zaradi osamitve, groženj in opozoril...
In ne definitivno ne bi bila moj prijatelj, če bi z menoj počela te stvari...poljubček bi si pa lahko tudi narisala...Odrasla bi z mislijo, da  bom, ko bom   dovolj velika in močna tebe sredi januarja postavila na balkon, če mi bi težila.



Ko to berm se sprašujem, če nisi ti mama 9 letnika, ki je zanč zbrcal svojega očeta, mamo, govoril ostalim da so kreteni, kazal sredinca...itd. Ker pač otrok se ne vzgaja, se jim ne postavlja mej, se jih ne da sedet na stopnice...itd.

Draga Lianna , oprosti ker si se morala tako dolgo spraševati o tem, vendar žal nisem bila nekaj dni na forumu, ker me je sine zaprl na balkonuser posted image user posted image user posted image ...
Veš, če bi malo bolj podrobno prebrala kar sem napisala, bi videla, da sem pristaš postavljanja mej in podobnih zadev, ter seveda vzgajanja otrok v odgovorne, samozavestne, bla,bla...odrasle osebe, kar pa zame definitivno ne dosežeš s tako vzgojo, ki jo voziš ti, ali pa se zdi tebi ustrezna...in ja tisti otroci, ki jih takole nasilno tlačiš na stopnice, pa na stol in ne vem kam še vse, so potencialni kazalci sredincev in nasilneži nad starši in ostalimi ljudjmi, ki se mu bodo postavili po robu ....Mogoče ti pri devetih tega še ne pokaže in to iz preprostega razloga, ker se te boji in ne zato ker bi te spoštoval...zagotovo ti pa kakšno sočno stisne  za hrbtom...tudi jaz bi jo, če bi z mano tako ravnali...
No, nekaj pa si uganila...sem mati devetletnika, vendar ne takšnega kot ga opisuješ ti...takšnega s katerim res včasih stojima na nasprotnih bregovih reke, vendar skušava s pogovorom, s podajanjem argumentov itd...postaviti nek most čez. Do sedaj sva vedno uspela....mogoče zato, ker se da z njim kar dobro dogovoriti, mogoče zato, ker vsako svojo prepoved, prepričanje in zahtevo podkrepim z argumenti in razlago,hkrati pa dovolim, da tudi on pove svoje....zagotovo pa zato, ker mu ne dam čutiti tega da sem odrasla na tak način da sem močnejša, temveč, da sem odgovornejša in zrelejša. Vedno mu pokažem če sem zaradi kakšnega njegovega dejanja žalostna, razočarana, prizadeta, ker se ne želim skrivati za neko hladno masko in kontrolirano pljuvati kazni in prepovedi .Imam občutek, da je tako največja kazen zanj, če me vidi prizadeto, kot je zame največje opozorilo , da ne ravnam prav, ko on požira solze. 


< Sporočilo je popravil pelin -- 13.5.2011 14:24:15 >

(odgovor članu Lianna)
Neposredna povezava do sporočila: 54
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 14:40:40   
pelin
pri nas je za vsekakršne izpade, nagajanja in neuboganja najbolj učinkovito učinkovala metoda varušk - te k so ble po tv in sicer za tok minut kot si star greš sedet na stopnio. no če nimaš stopnic pa lohk določiš pač en prostor, stol v kotu (imajo pri nas v vrtcu) in na ohlajanje.
in po postopku: ko začne težit, trmart, nagajat, neubogat, karkoli..mu poveš enkrat lepo da naj neha in poveš, da če ne bo nemudoma nehal gre na stopnico za 4 minute v tvojem primeru. če ne uboga, ga zagrabiš, ne prosiš!!! in ga posedeš na stopnico, mu razložiš, zakaj je na stopnici in mu poveš, da se stopnice 4 minute ne sme zašuščati, če bo šel dol iz stopnice se kazen podaljša za dodatnih 4 min. poveš mu še, da se medtem ko je na stopnici z njim ne pogovarjaš. od začetka je ta metoda ful mučna - uhajanje s stopnice, dretje, ...ampak ga vsakič neseš nazaj na stopnico! res je treba biz vztrajen, ker ko boš enkrat popustila je konc veselja. no po 4h minutah koj e kazni konec, ti prideš k njemu, počepneš in ga vprašaš če ve zakaj je sedel na stopnici, aj ti pove zakaj, če ne ve mu šeenkrat razložiš. sledi objem, poljubček in poveš, da smo prijatelji in da ga imaš rada.

to je pri nas najbolj palilo!
IZVIRNO SPOROČILO: ALWAYS LARA

pri nas je za vsekakršne izpade, nagajanja in neuboganja najbolj učinkovito učinkovala metoda varušk - te k so ble po tv in sicer za tok minut kot si star greš sedet na stopnio. no če nimaš stopnic pa lohk določiš pač en prostor, stol v kotu (imajo pri nas v vrtcu) in na ohlajanje.
in po postopku: ko začne težit, trmart, nagajat, neubogat, karkoli..mu poveš enkrat lepo da naj neha in poveš, da če ne bo nemudoma nehal gre na stopnico za 4 minute v tvojem primeru. če ne uboga, ga zagrabiš, ne prosiš!!! in ga posedeš na stopnico, mu razložiš, zakaj je na stopnici in mu poveš, da se stopnice 4 minute ne sme zašuščati, če bo šel dol iz stopnice se kazen podaljša za dodatnih 4 min. poveš mu še, da se medtem ko je na stopnici z njim ne pogovarjaš. od začetka je ta metoda ful mučna - uhajanje s stopnice, dretje, ...ampak ga vsakič neseš nazaj na stopnico! res je treba biz vztrajen, ker ko boš enkrat popustila je konc veselja. no po 4h minutah koj e kazni konec, ti prideš k njemu, počepneš in ga vprašaš če ve zakaj je sedel na stopnici, aj ti pove zakaj, če ne ve mu šeenkrat razložiš. sledi objem, poljubček in poveš, da smo prijatelji in da ga imaš rada.

to je pri nas najbolj palilo!


Aja pa še tole Lianna....moje  govorjenje o prijateljstvu med otrokom in starši je letelo na tole zgoraj, kar sem podčrtala...vse tisto kar si naložila spodaj je splošno znano in se strinjam s tabo....niti pod razno pa ni res tisto, da se otrok počuti varno in ljubljeno, če ga daš za kazen sedet na stopnice ali na stol....To ni postavljanje mej otroku, ki so zdrav način vzgoje, to je nasilje nad otrokom, ki se ga ti poslužuješ, ker ne veš kako bi reagirala, ne vidiš pametnega izhoda, izgubljaš živce....skratka ko odpoveš kot starš....Pa še enkrat ponavljam, ker je očitno to potrebno: postavljanje mej naj bi vodilo k dobri vzgoji...fizično in psihično nasilje ( in to je to!)pa le stran od nje...

(odgovor članu ALWAYS LARA)
Neposredna povezava do sporočila: 55
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 14:56:03   
pelin
O jezus....in ti si strokovna oseba usposobljena za vzgojo otrok?
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo

IZVIRNO SPOROČILO: pelin

In še to ...za moje pojme je to nasilje...res...delno fizično in delno psihično...zakaj? Otrok ne bo dal miru zaradi tega, ker je razumel svojo napako, temveč, ker je bil fizično prešibak da bi vstal iz stopnic, po drugi strani pa preplašen zaradi osamitve, groženj in opozoril...
In ne definitivno ne bi bila moj prijatelj, če bi z menoj počela te stvari...poljubček bi si pa lahko tudi narisala...Odrasla bi z mislijo, da  bom, ko bom   dovolj velika in močna tebe sredi januarja postavila na balkon, če mi bi težila.



O jezus....in ti si strokovna oseba usposobljena za vzgojo otrok?


Ja, to sem jaz user posted image ....in vesela sem, da dobimo v vrtec tudi take otroke, ki jim doma trmo "zdravijo" na tak način kot ga očitno zagovarjaš ti. Pa veš zakaj? Zato, da otroci pri nas vidijo, da se da takrat , ko jim kaj ne paše tudi čisto normalno pogovoriti, da ni nič narobe, če so kdaj slabe volje in jezni, le da se da to drugače pokazati, kot metati po tleh in kričati. Da imajo pravico povedati svoje mnenje pred drugimi in ne le sami sebi za zaprtimi vrati kopalnice ali svoje sobe, kamor  jih doma velikokrat stlačijo...Ter končno , da razumejo, da imajo pravico pokazati, če jim kaj ni všeč, pa jim vseeno ne bo treba sedet kazensko za mizo ali na stopnice...Lahko tudi tvoje tri škrate pripelješ...jih z veseljem vzamem...
In ja...strupena sem ne?...se zavedam...žal si me zadel tja kjer me najbolj boli... Lahko bi brez nakladanja napisala le tole:
O Jezus.... in ti si oče treh otrok pa zagovarjaš psihično in fizično nasilje nad njimi?

(odgovor članu kalbo)
Neposredna povezava do sporočila: 56
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 15:01:52   
pelin
No, pa še pika na i...podpis pod Petko 09 user posted image

(odgovor članu pelin)
Neposredna povezava do sporočila: 57
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 15:07:14   
ronja
pelin, napisala si, da tudi v vrtcu date otroke sedet na stolček - kako to pri vas izvajate (tudi pri nas v vrtcu imajo baje to metodo), da se otrok ne počuti nesrečen zraven? (sploh ne provociram, upam, da ne boš narobe razumela, sej veš, da se glede vzgoje zelo strinjava - s to razliko, da si jaz upam trdit samo za svojidve, ker pač nimam toliko izkušenj z drugimi otroki). Ne bi rada zafrustrirala svojih otrok ali jim ubila volje do upora, ker je fajn gonilo - vseeno pa sem za meje - kot ti. Ampak ker sebe ne vidimo ravno objektivno (čeprav včasih definitivno vemo, ko ga serjemo - jaz navadno takrat, kadar sem bolana in mi je slabo in mi gre vse na živce, samo mir bi rada - tega pa jasno otroci ne dajo, hehe), zato vsak nasvet prav pride.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

(odgovor članu pelin)
Neposredna povezava do sporočila: 58
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 15:31:45   
tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
v osnovi kot rečeno, se strinjam kar se mojih dveh tiče (ne bi pa rada sodila za druge, ...

Vsi otroci "so narejeni" enako. In potem mi in širše okolje na njegovo rahločutnost vplivamo, včasih do te mere da postanejo vedno manj občutljivi t.j. vedno bolj podobni nam (ki imamo te stvari  več ali manj v okvari").

Recimo da so tvoji otroci imeli možnost to, "kar jim je bilo dano od začetka", ohraniti. In seveda, tisti pa ki so že zdavnaj izgubili občutljivost, pa sedaj tu govorijo, da takšne rahločutnosti pri otroku ni in je najbolje otroka "poslati v kot" ali pa na stopnice.

IZVIRNO SPOROČILO: ronja
.., če recimo začne pacat s hrano, pa mu jo vzameš .....namreč kaznuješ neprimerno vedenje in postaviš mejo - meje pa vendar morajo imet - zaradi varnosti objektivno in zaradi notranje varnosti...
...., ampak en del mi pa zmanjka.

Noben del ti ne zmanjka. Ne govorim o kakšni permisivni vzgoji, ki kaj jaz vem, vedno vse dovoli. To je točno tako, kot praviš. Meje morajo biti vprašanje je le ali je za meje potrebna kazen oz. bolje rečeno kaj kazen sploh je. Preprečiti pacanje s hrano ni kazen. Pospraviti nož ni kazen. Kazen bi bila, če bi otroka zaradi pacanja s hrano poslal sedet na stopnice. Ampak če otrok paca s hrano npr. ker ima odpor do hrane ker ga vedno z njo silimo, potem ni odgovor v kazni na stopnicah ampak v spremembi našega odnosa do hranjenja otroka. Razumeš sedaj? Saj verjamem da itak "že naravno" tako delaš. Govorim o vzgoji z rahločutnostjo.

da se vrneva k trmi:
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
1) ali je trma zaradi probavanja mej, čisto tako, da vidimo, do kod lahko gremo, takrat se otrok tudi reži, ko nagaja, vse skup se mu fajn zdi in v bistvu uživa v tej igrici
2) ali je pa trma iz obupa, frustracije, ko je otrok glih tako nesrečen

Torej če prav razumem je problem 1). ker verjamem da nihče ne bi rad kaznoval otroka, ki je nesrečen.

"Otrok skače, se reži, nagaja." Kaj otrok s tem dela? in kaj nam govori? Otrok nas vabi k igri. Kako? Tako da nam s tem dejanjem naravnost govori: "Ob tebi se počutim tako varnega, da se počutim da lahko tudi tole delam, in tole, in tole. Ob tebi se počutim zelo varnega." In buum, ga mama znervirana zaradi službe, kaznuje, ker se nima časa z njim ukvarjati.

Torej prvo moramo ozavestiti svoje počutje in se spomniti, da otrok ne skače ker nas s tem nervira ampak ker ima svoj razlog za to. Pa še to, ste opazili da skače in se smeji ravno takrat ko ste znervirani? Kaj pa če je to njegovo vabilo k igri, da bi se ti sprostila, ker on ve' da je mamica bila vedno sproščena kadar se je z njim igrala. In dobi buuum, kazen. ??? WT_? Sploh mu ni jasno, kaj se je zgodilo in zakaj, edino to mu je jasno, da če je nekdo slabe volje ga pusti pri miru.

To je pa že resno nezdrav vzorec. Namreč otroka bi radi naučili, da ko si v težavah nisi sam, da se lahko na osebe okrog sebe obrneš in pričakuješ njihovo pomoč. Ampak njegova prva izkušnja pa je, da ko je on hotel nuditi pomoč (vabil v igro za sprostitev) je dobil kazen. user posted image

Ker če ste opazili, je otrok najbolj "nagajiv", ko ste v največji stiski (s časom) - znervirani, pa tudi ko ste samo slabe volje. Takrat šele skače okrog vas. Zakaj le?!

A meni to uspeva? Za vzgojo sem bil vedno malo lesen oz. bolj po moško - tako bo in pika. Lahko pa povem to, da se je otrok, odkar sem se jaz umiril, otrok neverjetno umiril in kadar mi uspe to, kar vam poskušam povedati (in ti verjetno že itak delaš), je rezultat v odzivu otroka neprimerljiv.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 59
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 15:49:08   
tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: hedviga
.... kako torej konkretno Tehnofil korigira nesprejemljivo vedenje svojih otrok (če je sploh). Samo s pogovorom ?(kaj če ne sliši in ne posluša), z mirnim tihim in ljubečim sedenjem? (kaj če te odriva in tepe, če se meče po tleh, če si v avtu, trgovini)... Če te tepe, nastaviš členke, da ga zaboli? Je to kazen ali?

Se strinjam s Kalbom, čeprav bi rekla drugače: žal te ne razumem in žal ne najdem zase uporabnega nasveta. Za razliko od Ronjinih konkretiziranih primerov.

Poglej, bo treba prebrati temo od začetka, kjer obupana mamica išče KAZEN s katero bo vplivala na otrokovo obnašanje. Torej nasvet ni splošen, čeprav je povsod uporaben, ampak je konkreten za konkretno mamico in otroka.

Torej otrok čuti problem med mamico in očetom. Njemu se sesuva svet, on to čuti. In otrok reagira kot pač pri svojih 4 letih zmore.

In sedaj se išče KAZEN ki bo otroka PRISILILA v sprejemljivo obnašanje. NOBENA KAZEN NE MORE PREGLASITI BOLEČINE IZGUBE VARNOSTI otroka pri mamici in očku. Vse kazni bodo zaman, ker ni odstranjen vzrok in ker je bolečina otroka (pa čeprav ne zmore tega povedati, ubesediti, opredeliti) močnejša.

IZVIRNO SPOROČILO: biga
...otrok odraža stanje v družini. Če je problematičen, je to tudi (ali predvsem) zaradi odnosov v družini. In pri nas otrok dejansko čuti, da imata mamica in ati težave, ki se že dolgo vlečejo med njima, ....


In za nameček so malčku (v skladu z naveti tipa "pošlji ga na stopnice") odvzeli še tisto malo varnosti, ki jo je imel, kot je branje knjigice zvečer preden zaspi. Pa če te srce ob tem ne stisne je s tabo res nekaj narobe.

Torej v tem konkretnem primeru se lahko vsi strinjamo (ali morda še kdo misli, da je treba tega otročka pretepst), da ta otrok potrebuje edino objem (v vseh odtenkih), najbolj pa objem mamice z očkom.

Če vam to ni dovolj konkretno, user posted image .

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 13.5.2011 15:50:37 >

(odgovor članu hedviga)
Neposredna povezava do sporočila: 60
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 16:11:53   
pelin
Ja, saj razumem kaj hočeš reči...tudi pri nas kakšnega pač damo sedet na stol iz čisto preprostega razloga, ker so otroci v tistem afektu trme dostikrat s svojim obnašanjem nevarni sebi in drugim. Vendar se  vedno vsede kdo k njemu in se poskuša pogovoriti z otrokom...dobro se pri nas tudi obnese, če dovolimo, da sede k otroku kakšen od vrstnikov in se skuša z njim pogovarjati o zadevi, ki ga je razjezila oz. ga moti. Otroci neverjetno veliko stvari lažje zaupajo sovrstnikom, kot odrasli osebi...Nikoli pa takih otrok ne pošiljamo ven, ali v osamo ( če je res hudo in škrat res zganja hrup na kvadrat, potem grem jaz ali pomočnica skupaj z otrokom ven, da se zunaj umiri in se da z njim kaj dogovoriti)...Po eni strani zato, ker se mi zdi,da s tem, ko ga izoliraš nihče nič ne pridobi oz. problem in slabo voljo samo odložiš za kasneje, ko bo pri kakšnem drugem dogodku spet izbruhnila stara slaba volja) ,po drugi strani pa se bojimo, da bi nam jo kdo res kam pocvirnaluser posted image . Vendar pa se zavedam, da je vzgajanje v vrtcu nekaj drugega kot doma. V vrtcu imamo zaposleni,  kljub temu, da se z otroci dobro razumemo in imamo radi, večjo avtoriteto kot starši doma.To je pač čisto normalno in nima veliko veze z vzgojo. Nekaj na posameznike  naredi skupinski zgled, nekaj pa verjetno zavedanje, da so starši eno in so čisto njihovi, zaposleni v vrtcu pa pač drugo, nekdo, ki gre ob dveh domov in ga ni več.
Tudi sama sem dostikrat precej drugačen človek v službi kot doma. Prav zato sama nikoli nisem dobro funkcionirala v službi, če sem imela v skupini svojega škrata. K sreči ni to nikoli dolgo trajalo.
Glede tega , da ga starši serjemo pa....hvala Bogu da ga...Saj smo vendar čustvena bitja, ki se dostikrat počutimo prizadete, žalostne, razočarane. Mene osebno nikoli ne zmoti, če slišim, da se v garderobi npr. mami in škrat kregata oz. izmenjujeta mnenje bolj na višji frekvenci....Sama se osebno zgrozim, ko vidim otroka, ki nečemu nasprotuje, se meče dol, skuša nekaj razložiti, vendar mamica ( ali očka, da ne bo pomote)gleda  s kamnitim, zaprtim obrazom mimo njega, mu ne odgovarja, ga ignorira ali pa mu zabrusi...se bova že doma zmenila...Sama pač zagovarjam to, da če ljudem nekaj razložimo jim pokažemo svoja čustva, lažje razumejo naša dejanja in prepričanja. Tudi otroci. Pa seveda treba je znati tudi priznati kdaj ga kaj pihneš...opravičilo je pri  otrokih ponavadi tako lepo sprejeto kot čisto zlato...In če smo ga mi sposobni izreči, se ga bodo naučili izreči tudi otroci...
Pa še to...niti slučajno nisem starš, ki vse dela prav....na splošno je marsikdo mnenja, da sem preveč demokratična in da otrokom prevečkrat pustim da razlagajo svoje argumente ( to se mi sedaj včasih  obrestuje pri jezikavi najstnici user posted image ...vendar so to le drobni konflikti, dobro ve, da  pri življenjsko pomembnih zadevah ne popuščam). Moj je (mogoče k sreči) nekoliko manj človek besed kot jaz in o zadevah ne razpreda toliko...vseeno pa ga nisem še nikoli  slišala reči tako kot žal večkrat slišim kje  zunaj ali v garderobi vrtca : "Ati (ali mami), zakaj moram to tako narediti, če mi ni všeč....?...Zato, ker sem jaz tako rekel!!!"....Izjava, vredna "zlate" medalje in ob kateri mi postane slabo...

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 61
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 16:13:14   
tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
.....date otroke sedet na stolček - kako to pri vas izvajate

... navadno takrat, kadar sem bolana in mi je slabo in mi gre vse na živce, samo mir bi rada - tega pa jasno otroci ne dajo...

Če se postaviš v položaj otroka - mamica, ki mu pomeni vse je bolna, ji je slabo, ji gre vse na živce. Otrok se naravno ustraši za mamico in ji začne "težit". Ampak ta teženje je najmanj preverjanje, kako hudo je, če že ni poskus mamico spraviti v boljšo voljo z vabili v igro. Torej kazen tu ni primerna ker je otrokova rekacija v resnici pravilna, jo pa izvedemo zaradi svoje "utrujenosti".

Tu bi naprimer imel blagodejen učinek že samo zavedanje te otrokove "mini stiske" in z njim ostati v stiku (dotik, besede,....), ker v resnici ko se slabo počutimo v bistvu zapremo svoj stik z zunanjim svetom oz. ga zmanjšamo na minimum. Ma, normalno da to otroka "prestraši".

Sedenje na stolčku.
Zadnjič enkrat je žena kaznovala malega s sedenjem na stolčku (menda da je bil to eden od trnutkov utrujenosti, nerviranosti,...). Takrat sem se usedel zraven njega (ker sem vedel da je vzrok kazni razpoloženje žene in ne otrokovo obnašanje) in sva skupaj presedela teh nekaj minut. Ne v igri ampak v pogovoru. (pa je pri nas mamica tista, ki ima zelo razvito rahločutnost)

Problem stolčka ali vrha stopnic ni kazen ampak LOČENOST, OSAMITEV. Osamitev uporabljajo v zaporih za najtežje prestopke (samice), zato osamitve (pa čeprav vzorčno) ne morejo otroku narediti prav posebne koristi.

In z njim bi se usedel tudi če bi bila kazen stolčka "pravična". Ker otrok je s tem ko je na stolčku, v stiski. Osamitev pa mu daje sporočilo, da kadar si v stisiki, SI SAM. NA DRUGE NE MOREŠ RAČUNATI. Pa ni tako. Tudi, ko ti je hudo, tudi "ko te jaz pošljem na stolček" ne boš sam, ampak bom s tabo. Ne da nama bo lepo ampak da ne boš sam, ker bom s tabo sedaj ob stolčku in kasneje ves čas v življenju.

To je moj cilj. Naučiti otroka, da ko bo v stiski, da se lahko zanese na ljubljene osebe kot so žena, starši in na koncu tudi otroci. Ker če bo to čutil, si bo tudi izbral takšno ženo, ki mu bo to nudila in on njej.

Tako je to, o stolčkih in stopnicah.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 62
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 16:14:11   
tehnofil
 
IZVIRNO SPOROČILO: pelin
...se  vedno vsede kdo k njemu in se poskuša pogovoriti z otrokom...

Ma vidim, da sva enako odgovorila user posted image

(odgovor članu pelin)
Neposredna povezava do sporočila: 63
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 16:25:51   
Lantea
Trenutno nimam časa vse nazaj brat, rada bi pa nekaj povedala, pa četudi je že kdo tako napisal...
Moje mnenje je, da je v prvi vrsti absolutno narobe, da otroka pri trmi ignoriraš (ne rečem kdaj pa kdaj, ampak vedno pa sigurno ne, ker na začetku bo vrgel kakšno igračo po tleh in se drl 15 minut, čez leto al pa dve ti bo pa po tleh krožnike metal in se drl 1 uro - poznam primer). Drugo pa....to presneto preusmerjanje pozornosti. Pa kako se vam da...od kod vsa energija, da vsakič ko se otroku nekaj sprdne (oprostite izrazu)...da ja ne bo užaljen in prizadet, mu hitro nekaj drugega pod nos tiščite in ponujate drugačeno rešitev. Halo, določenih stvari se ne da naredit tako kot si naši dragi otroci zamislijo in fertik! Torej. Ko začne trmarit, trmo ustavit. Saj ga ni treba udarit, moral bi zadostovati strog glas (čeprav je to verjetno po nekaj letih popuščanja težko, sploh pa ne bo v prvo zaleglo). In pa...če je ne, je ne in pika. Pri določenih stvareh ni treba otroku nič razlagati in ga podkupovati al pa mu groziti. Npr. ne, pljuval ne boš. In pika.

(odgovor članu tehnofil)
Neposredna povezava do sporočila: 64
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
13.5.2011 17:20:09   
ronja
Meje morajo biti vprašanje je le ali je za meje potrebna kazen oz. bolje rečeno kaj kazen sploh je. Preprečiti pacanje s hrano ni kazen. Pospraviti nož ni kazen. Kazen bi bila, če bi otroka zaradi pacanja s hrano poslal sedet na stopnice.

Aha, vidim, kje se mi je zataknilo - kot po navadi - pri definiciji beseduser posted image . Jaz se govorila o teh stvareh kot kazni - pač če bosta nekaj vztrajno narobe počeli, bom to početje prekinila - lahko s tem, da vzamem dotični predmet spotike (aka hrano v tem primeru) in to sem pojmovala kot kazen (zato sem pa rekla, da mora bit kazen takoj in povezana z nezaželjenim dejanjem).

Ampak če otrok paca s hrano npr. ker ima odpor do hrane ker ga vedno z njo silimo, potem ni odgovor v kazni na stopnicah ampak v spremembi našega odnosa do hranjenja otroka. Razumeš sedaj?

Zdaj pa popolnoma. To je to, kar sem jaz mislila pod "včasih je dobro pogledat širši kontekst, zunanje dejavnike".

"Otrok skače, se reži, nagaja." Kaj otrok s tem dela? in kaj nam govori? Otrok nas vabi k igri. Kako? Tako da nam s tem dejanjem naravnost govori: "Ob tebi se počutim tako varnega, da se počutim da lahko tudi tole delam, in tole, in tole. Ob tebi se počutim zelo varnega." In buum, ga mama znervirana zaradi službe, kaznuje, ker se nima časa z njim ukvarjati.

hehe, mama se boji, da se bosta treščili in zahteva drugačno igrouser posted image , če ne nehata, recimo "kaznuje" tako, da se gremo igrat v drugo sobo, ker je skakanje po postelji dostikrat rezultiralo s kako buško. Recimo Ronja se je hotela igrat s kabli - meni se ni bilo problem igrat z njo, ker itak ni dala mira, da bi človek lahko počel kaj svojegauser posted image (zdaj se lepo zaigra, samo res ni bila ravno zgodnja v tem;). Samo nisem pa hotela igre s kabli - grizenja kablov sploh ne. Tam sva se prerekali non stop. Lejla ni imela kablov, hvalabogu. Prižiga pa razdelilce, ki jih imamo montirane na steni.user posted image

Pri meni ful pomaga to, da jima direkt povem: vem, da sta fajn punčki in mi dobro hočeta in vaju mam ful rada, ampak zdajle res rabim malo mira, ker mi je slabo/ker sem živčna, ker moram nujno nekaj za službo naredit, pa ne vem, če mi bo ratalo itd... Pustita me 5 min., potem pa pridem k vama (ali pa jima dam neko zaposlitev za 5 min). Težko je, kadar si sam tako zdelan, da še zase nimaš energije.
Kadar sem zdrava, se mi zdi vzgoja mačji kašelj, kadar sem pa čisto bolna, bi pa rada, da mi data mir... Ronja to že čisto šteka (pač če ji prej razložim), Lejli še mal manjkauser posted image , ampak jo včasih Ronja animira oz. se kaj skup zaigrata, pa je.

Mi je pa neverjetno, kako jim je pomemben čas skupaj - pa tudi če se sploh ne igram z njima. V sredo sem mela take alergije in še slabo mi je bilo in drisko sem imela, pa tamalidve doma, (ker sem imela potem neka predavanja celo pop (lubi pa na terenu) in ju je babi pazila in je želela, da ji pripeljem otroke, ne da hodi ponje v vrtec, tako da sem ju prej pač imela doma) in sem se sama sebi zdela grozna mama. Ampak tamalidve pa čist srečniuser posted image . Prej sta že nekaj časa (odkar sem veliko delala) malo težili za v vrtec (da ne bi šli), v čet. noben problem. Danes me cel dan sploh nista rabili in sta se kar sami zaigrali. Vmes smo seveda tudi kaj skup počele, vendar ni nobena nič težila ali karkoli. Včeraj popoldne tudi vse super. Mi ni bilo nič jasno - kako jima je lahko tisti dan, ko sem bila totalno blesava, težila itd..., toliko pomenil??user posted image

edino to mu je jasno, da če je nekdo slabe volje ga pusti pri miru.

no, saj to na splošno je fajn, da se naučijo - mislim, je praktično vedet. Se pa strinjam s tvojim pointom.

tehnofil, samo eno vpr. še: ali si to, da se mama in oče ne razumeta sklepal samo iz tega, da se otrok tako obnaša ali poznaš avtorico po kakih drugih postih (sama sem debil za imena in obraze in si ne zapomnim, kaj je kdo kdaj pisal...). Ker če je prvo, a se ti ne zdi, da je lahko še kak drug razlog, da se otrok ne počuti varnega kot to, da se onadva ne razumeta? Samo razmišljam...

tudi pri nas kakšnega pač damo sedet na stol iz čisto preprostega razloga, ker so otroci v tistem afektu trme dostikrat s svojim obnašanjem nevarni sebi in drugim. Vendar se vedno vsede kdo k njemu in se poskuša pogovoriti z otrokom...

pelin, aha štekam, hvala za razlago - meni je bilo to nekak samoposebi umevno - valjda ne moreš dat otroka sedet na stol pa it stran - saj ne bo gor ostal, če ne drugegauser posted image .

dobro se pri nas tudi obnese, če dovolimo, da sede k otroku kakšen od vrstnikov in se skuša z njim pogovarjati o zadevi, ki ga je razjezila oz. ga moti.

Dobra ideja, bom pozorna, če tudi mojidve kdaj to počneta oz. bom probala. Sicer ju nikoli ne ločujem, da bi rekla, da ne smeta bit skup za kazen, to mi je mimo. Če pa Lejla recimo noče pospravljat in se šlepa na Ronjo, ki pospravlja, potem pa Lejlo najprej poizkušam prepričat, zakaj naj tudi ona pospravlja, če pa ne začne, jo pa odnesem recimo  na hodnik in se tam hočem pogovorit z njo. Navadno že takoj oddirja nazaj in začne pospravljat (ker dejansko se je ful šlepala na Ronjo in to ni prav - za nobeno to ni dober zgled). Če ne, se pač pogovarjava in na koncu razume in pomaga. Če vem, da nimam živcev za to tisti dan, pa rajši sama zraven pospravljam, da je hitreje gotovo, hehe.

Vendar pa se zavedam, da je vzgajanje v vrtcu nekaj drugega kot doma. V vrtcu imamo zaposleni, kljub temu, da se z otroci dobro razumemo in imamo radi, večjo avtoriteto kot starši doma.

Hehe, joj, to sem pa enkrat občudovala Ronjino vzg. oz. pomočnico vzg. in ji rečem, da svaka čast, da jih tako poštima in to toliko tamalih, pa da meni to ne rata tako, pa mam samo 2. Pa pravi ona, da to je čisto drugače, doma je drugače, da ona tudi svojih doma ne more tako zrihtat - da majo one večjo avtoriteto že apriori, pa ker je skupina, ki vleče itd... Me je malo potolažila, hehe.

opravičilo je pri otrokih ponavadi tako lepo sprejeto kot čisto zlato...In če smo ga mi sposobni izreči, se ga bodo naučili izreči tudi otroci...

To je pa ful res! Otroci so strašno nezamerljiva bitja. Recimo ravno to sredo, ko sem se jima seveda opravičila, ker sem bila tako tečna in zoprna in se je stinila k meni (Ronja, Lejla je takoj zaspala,pa itak sem se morala bolj Ronji opravičit), ko da nikoli nisem nič slabega naredila.

Zato, ker sem jaz tako rekel!!!

Joj, to sem pa jaz precej poslušala, ko sem bila mala (sem pač vedno imela precej argumentov in ko je mami zmanjkalo argumentov za nazaj ali se ji ni več dalo, je bil to argument čez vse) - in sem ga sovražila v dno duše in si prisegla, da tega pa ne bom nikoli rekla. Zaenkrat še nisem jedla teh žemljicuser posted image .

hehe, tehnofil, saj če sem bolna, ju ne kaznujem zato, ker težita - samo ne da se mi igrat in delat raznih projektov z njim in sem sitna - kar je verjetno glih tako slabo, samo enostavno mi ne znese vse. Samo jaz rabim nekaj drugega takrat. Mi je kristalno jasno, da mi hočeta dobro, ker se to vidi/čuti, dostikrat me tudi pobožata ali kaj takega, tako da to zelo težko tolmačiš kot neko teženje - samo prijetno pa vedno ni (včasih bi šel pač rajši sam na wc). Kako to razložit 2 letni bučki pa še nisem ugotovila, se priporočam.

Problem stolčka ali vrha stopnic ni kazen ampak LOČENOST, OSAMITEV.

Aha, štekam. Pri nas ko smo rekli, da bo šla na stolček, si je Lejla prinesla svoj stol (tisti mali) na sredi njune sobe, se usedla gor in potem sta se z Ronjo igrali in režali ko pečena mačka. Ampak ni pa več nagajala, tako da sva rekla, da metoda deluje, čeprav je zelo netipična "kazen", da tako uživa v njejuser posted image .

Tako da verjetno to precej drugače izgleda, če ga daš drugam, pa da ne sme dol, pa da nisi zraven in nihče drug tudi ne. To mi v bistvu ni padlo na pamet. Sem se pa pri Ronji jaz umaknila iz sobe, če se je drla - ampak kot rečeno, ona je hotela bit ves čas zelo zraven, tako da se je dalo navadno z njo vse hitro zmenit (po max. 5ih sekunda je prišla za mano in se hotela pogovorit). Lejla je malo bolj samostojna - ampak tudi ona hoče bit v dogajanju in ji ni všeč, če grem z njo na hodnik in ne more zraven afen guncat medtem ko Ronja pospravlja (to je bil ravno današnji primer). Navadno se jih sicer da prepričat, res je pa, da lahko malo dlje traja kot če si takoj bolj jezen. Odvisno od razpoloženja (starša).


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

(odgovor članu tehnofil)
Neposredna povezava do sporočila: 65
   [Brisano sporočilo]
13.5.2011 18:00:17   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu ronja)
  Neposredna povezava do sporočila: 66
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
14.5.2011 19:43:06   
tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
...ali si to, da se mama in oče ne razumeta sklepal samo iz tega, da se otrok tako obnaša ali poznaš avtorico po kakih drugih postih

Pojma nimam o avtorici. Sklepal sem samo iz obnašanja, ker takšno obnašanje je nenormalno - otroci pa so normalni (še nepokvarjeni, še ne otopeli) zato: takšne ekstremne reakcije so NORMALNE reakcije na njemu NENORMALNE (ne-varne) okoliščine. Zato otrok, ki se obnaša tako extremno ima ekstremne težave.

Če pa si dovolim malo preveč - otrok je z vso pravico jezen (besen) na oba starša in zato ta bes tudi usmerja nanju. Misliš da otrok ne ve' kaj se dogaja samo zato ker ne zna množenja? Otrok ČUTI vse, ne potrebuje razumeti. Razumeti moramo mi, ker smo že "zdavnaj prenehali čutiti".

Otrok je bolj jezen (besen) na mamo, ker je mama tista prva. Besen je tudi na očeta, lahko da pač njega ne more "tepsti" ampak nič zato, od mame pričakuje več (več čutenja z njegovo bolečino).

In kaj če partnerski odnos ne gre - a naj se otroka kar pusti da se naprej obnaša tako? Ne. Vendar njegovo jezo ne morejo umiriti kazni ampak samo ljubezen, objemi čutenja z njim.

V tem primeru bi kazni povzročile potlačenje jeze in besa in zato EKSPLOZIJO besa v puberteti (od fizičnega nasilja pa vse do zlorabe opojnih sredstev) - ker v puberteti ne mama ne oče ne bosta več močnejša.

Ker vse kar otrok želi povedati z vsem svojim nemogočim obnašanjem je kako je njemu težko, njega boli in to bolečino želi nanesti njima, da bi končno doumela, čutila kako je njemu.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 67
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
14.5.2011 20:00:02   
tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
....če sem bolna, ju ne kaznujem zato, ker težita - samo ne da se mi igrat in delat raznih projektov z njim in sem sitna - kar je verjetno glih tako slabo, samo enostavno mi ne znese vse. ....

Ma, jasno. Saj nobenemu ne.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 68
   RE: kakšen vzgojni ukrep?
15.5.2011 13:06:42   
kalbo
IZVIRNO SPOROČILO: pelin

Ja, saj razumem kaj hočeš reči...tudi pri nas kakšnega pač damo sedet na stol iz čisto preprostega razloga, ker so otroci v tistem afektu trme dostikrat s svojim obnašanjem nevarni sebi in drugim. Vendar se  vedno vsede kdo k njemu in se poskuša pogovoriti z otrokom...dobro se pri nas tudi obnese, če dovolimo, da sede k otroku kakšen od vrstnikov in se skuša z njim pogovarjati o zadevi, ki ga je razjezila oz. ga moti. Otroci neverjetno veliko stvari lažje zaupajo sovrstnikom, kot odrasli osebi...Nikoli pa takih otrok ne pošiljamo ven, ali v osamo ( če je res hudo in škrat res zganja hrup na kvadrat, potem grem jaz ali pomočnica skupaj z otrokom ven, da se zunaj umiri in se da z njim kaj dogovoriti)...Po eni strani zato, ker se mi zdi,da s tem, ko ga izoliraš nihče nič ne pridobi oz. problem in slabo voljo samo odložiš za kasneje, ko bo pri kakšnem drugem dogodku spet izbruhnila stara slaba volja) ,po drugi strani pa se bojimo, da bi nam jo kdo res kam pocvirnaluser posted image . Vendar pa se zavedam, da je vzgajanje v vrtcu nekaj drugega kot doma. V vrtcu imamo zaposleni,  kljub temu, da se z otroci dobro razumemo in imamo radi, večjo avtoriteto kot starši doma.To je pač čisto normalno in nima veliko veze z vzgojo. Nekaj na posameznike  naredi skupinski zgled, nekaj pa verjetno zavedanje, da so starši eno in so čisto njihovi, zaposleni v vrtcu pa pač drugo, nekdo, ki gre ob dveh domov in ga ni več.
Tudi sama sem dostikrat precej drugačen človek v službi kot doma. Prav zato sama nikoli nisem dobro funkcionirala v službi, če sem imela v skupini svojega škrata. K sreči ni to nikoli dolgo trajalo.
Glede tega , da ga starši serjemo pa....hvala Bogu da ga...Saj smo vendar čustvena bitja, ki se dostikrat počutimo prizadete, žalostne, razočarane. Mene osebno nikoli ne zmoti, če slišim, da se v garderobi npr. mami in škrat kregata oz. izmenjujeta mnenje bolj na višji frekvenci....Sama se osebno zgrozim, ko vidim otroka, ki nečemu nasprotuje, se meče dol, skuša nekaj razložiti, vendar mamica ( ali očka, da ne bo pomote)gleda  s kamnitim, zaprtim obrazom mimo njega, mu ne odgovarja, ga ignorira ali pa mu zabrusi...se bova že doma zmenila...Sama pač zagovarjam to, da če ljudem nekaj razložimo jim pokažemo svoja čustva, lažje razumejo naša dejanja in prepričanja. Tudi otroci. Pa seveda treba je znati tudi priznati kdaj ga kaj pihneš...opravičilo je pri  otrokih ponavadi tako lepo sprejeto kot čisto zlato...In če smo ga mi sposobni izreči, se ga bodo naučili izreči tudi otroci...
Pa še to...niti slučajno nisem starš, ki vse dela prav....na splošno je marsikdo mnenja, da sem preveč demokratična in da otrokom prevečkrat pustim da razlagajo svoje argumente ( to se mi sedaj včasih  obrestuje pri jezikavi najstnici user posted image ...vendar so to le drobni konflikti, dobro ve, da  pri življenjsko pomembnih zadevah ne popuščam). Moj je (mogoče k sreči) nekoliko manj človek besed kot jaz in o zadevah ne razpreda toliko...vseeno pa ga nisem še nikoli  slišala reči tako kot žal večkrat slišim kje  zunaj ali v garderobi vrtca : "Ati (ali mami), zakaj moram to tako narediti, če mi ni všeč....?...Zato, ker sem jaz tako rekel!!!"....Izjava, vredna "zlate" medalje in ob kateri mi postane slabo...



No, pa saj se razumemo. Samo tvoj stil nasveta si marsikdo predstavlja povsem napačno in to vodi potem k permisivni vzgoji. Tistole sedenje na stopnicah pa minute glede na starost so bolj za občutek. Dveletnik težje sedi minuto na miro, kot 4 letnik naprimer. Sem mi zdi pa ohlajanje v obvezno odprti sobi (no naš najmlajši sam zapre vrata za sabo) še vedno najsprejemljivejša stvar. Seveda je treba otroku dopovedat, da obnašanje ni primerno in sprejemljivo, ne pa on sam in da so za uveljavljanje svojega prav druge učinkovitejše in sprejemljive metode.. Zato kazen brez pogovora nikoli ni na mestu in ni učinkovita. Opravičilo, ko ga pocvirnamo mora vedno bit, saj če pričakujem od svojih otrok opravičilo, ga moram tudi sam dat, ko ga posviram.

Imam pa tri otroke in vsi so si tako podobni in tako različni. Nekaj, kar pali na prvem bo totalno neprimerno za tretjega. Je pa naša dolžnost, da poiščemo kaj pali na našem otroku, ker samo mi smo tisti, ki jih moramo naučit kaj je prav in kaj narobe.

(odgovor članu pelin)
Neposredna povezava do sporočila: 69
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Pojdi na:





So edinci srečni ali razvajeni?
So edinci res osamljeni in razvajeni? Britanski znanstveniki trdijo nasprotno.
BLOG: Ko ti gredo otroci vse bolj na živce...
Ne morem več, je kričalo vse v meni. Nimam vam več kaj dati, je odzvanjalo v meni. Pa sem se še kar gnala. Nisem hotela ...




Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?