andrejalj
|
Pozdravljene!
Berem vaša mnenja, so skrajno deljena, kar je tudi prav.
Bom pa rekla takole: Sem brala priročnike, upoštevala tiste, ki so že mame/starši, upoštevala moje starše,... pa je bila sama zmeda! Sedaj delamo po občutku in je reakcija fantastična. Vse se da, če le je volja tako moja kot mojega otroka. Če otroku paše da spi pri meni, naj... če se igra s posodo in obenem vse razmeče v kuhinji, naj, ne bom prepovedovala, če uveljavlja svojo voljo, naj jo, če le gre za 'normalno zadevo'. Ne silimo, ne izsiljujemo, ne posiljujemo, ne zahtevamo nič. Vemo samo, da cunj se ne stresa iz koša, čeprav to rad počne, pa mu lepo razložimo, rad pospravi nazaj (vsaj pomaga), naslednjič je okregan in točno ve kdaj je upravičeno okregan- nč se ne pritožuje ampak se gre 'igrat' drugam, če je pa slučajno 'ponesreči' okregan, recimo, da sem jaz slabe volje in ga neupravičeno okregam ker mi je napoti, potem pa joka, ker 'se mu je zgodila krivica'. Ima močan karakter, značaj, trdo voljo in ga ne premakneš, če v tistem trenutku želi it po stopnicah. Potem enostavno gre nekdo za njim, gor dol in smo gotovi. Če pa hoče, recimo, kruh prevrnit iz škatle za kruh, potem je pa okregan in tudi če joka, ga pošljemo stran, ker to se ne dela. Tko nekako, nekaj na lepo, nekaj s povzdignjenim glasom.
Po občutku. Je pa res, da se otrok izredno rad crklja, boža, čoha, leži v naročju in to mu vse nudimo v vsakem trenutku dneva. ponoči se prebudi in prosi za objemček. Naj, kaj hočem, stisnem ga k sebi.
lp
|
Natisni
kdaj pa jo naj cartam kot pa ne sedaj? Tkrat ko bo velika...ko se nebo več hotela cartati... prehitro zrastejo
