|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 3 [4] 5   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 14:29:39   
kalbo
Blazno me pogreje, ko starši odsotnost tepeža enačite avtomatsko z liberalistično in totalno permisivno vzgojo, pa to niti najmanj ni res!


Mene pa, ko nekateri  enačijo eno po riti s pretepanjem.

(odgovor članu mamuška)
Neposredna povezava do sporočila: 76
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 14:31:16   
kalbo
Moje mnenje je, da eno čez rit uporabljajo starši, ki imajo veliko premalo časa za svoje otroke, veliko premalo energije in potrpljenja in ki jih muči slaba vest zaradi vsega naštetega. potem 1 x, 2 x 3x popustijo, ker se jim otrok smili, ravno toliko, da otrok dojame vzorec "če sem dosti tečen, mama popusti" in na koncu sta običajno 2 možnosti: ali mama popusti in mulček zmaga ali pa faše eno čez rit. Kdo je kriv? Mulček ne, kriva je mama, ker je danes reagirala drugače, kot prejšnjič!! Otrok pa je zmeden in naslednjič ne bo popustil -če sploh bo-, ker bi vedel, kaj dela narobe, ampak samo zato, da se bo izognil eni čez rit. Je to smisel? Zame ne.


Eno samo posploševanje. Podobno tistemu, kar tebe pogreje, le da na drugo temo.

(odgovor članu mamuška)
Neposredna povezava do sporočila: 77
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 14:33:52   
kalbo
Kdor trdi, da je netepen otrok nevzgojen otrok, nima pojma o pojmu. Naš otrok ne tepe, ne pljuva, ne praska, ni nesramen, ne trmari, pozna in upošteva meje, v vtrcu je vedno pohvaljen kot tisti, ki uboga, sodeluje, pomaga drugim, ne povzroča konfliktov, jih pa rad rešuje, pa se sam niti spomni ne, da je bil kdaj tepen.


Skratka, tvoj otrok je brez napak.

(odgovor članu mamuška)
Neposredna povezava do sporočila: 78
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 14:50:58   
Anonimen
Kalbo se danes sam s sabo pogovarjaš?user posted image user posted image

(odgovor članu kalbo)
  Neposredna povezava do sporočila: 79
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 16:40:48   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo

Kdor trdi, da je netepen otrok nevzgojen otrok, nima pojma o pojmu. Naš otrok ne tepe, ne pljuva, ne praska, ni nesramen, ne trmari, pozna in upošteva meje, v vtrcu je vedno pohvaljen kot tisti, ki uboga, sodeluje, pomaga drugim, ne povzroča konfliktov, jih pa rad rešuje, pa se sam niti spomni ne, da je bil kdaj tepen.


Skratka, tvoj otrok je brez napak.


Meni se pa takšen otrok zdi predvsem dolgočasen.

Jaz potrebujem otroka, ki je zahteven, živ in živahen, nagajiv in poln energije. Takšnega otroka vzgajam z veseljem in zavzetostjo, in takšnega otroka potrebujem, da ob njem razvijam tudi sebe.

(odgovor članu kalbo)
  Neposredna povezava do sporočila: 80
   [Brisano sporočilo]
15.4.2007 16:41:34   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu srki)
  Neposredna povezava do sporočila: 81
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 17:56:58   
mamuška

IZVIRNO SPOROČILO: kalbo

Blazno me pogreje, ko starši odsotnost tepeža enačite avtomatsko z liberalistično in totalno permisivno vzgojo, pa to niti najmanj ni res!


Mene pa, ko nekateri  enačijo eno po riti s pretepanjem.


Kje piše pretepanje? če se gremo nianse, se jih pa pejmo. Če ena čez rit ni tepež, potem tudi tepež ni pretepanje.

(odgovor članu kalbo)
Neposredna povezava do sporočila: 82
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 18:09:40   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: mamuška


Otrok, ki ne uboga na lepo besedo, tudi na grdo ne bo, se bo pa uklonil iz strahu pred bolečino.


Tole pa ne drži (pa še kaj drugega tudi ne, ampak ...)

Namreč, če moj otrok ne uboga na lepo besedo, se je že zgodilo, da je ubogal na "zelo grd pogled". Ga je kar odneslo. Ja, iz strahu. Ampak ne pred udarci, ker se po moje niti slučajno ne spomni več tistih dveh fock, ki jih je pred leti ujel čez rit. Ampak iz strahu pred avtoriteto.

Aja, pa še tisto o razpravljanju in pojasnjevanju. Otrok zna to zel hitro izkpristiti, če je iznajdljiv, in obrniti na svojo stran, tako da včasih to res ni ravno priporočljivo, ker otroci so neverjetni pogajalci. Tako da tudi tu mislim, da pač včasih mora na zakaj biti odgovor zato ali zato, ker sem jaz tko rekla. Ni trte mrte.

Moj otrok je ful razumen in se res večinoma vse zna zmenit, ampak če pa jaz na njegov zakaj odgovorim, kot sem napisala, pa ve, da nima kaj praskat in se pogajat. Točno ve sam, zakaj, in tudi drugi vedo, to je v bistvu samo njihovo izhodišče za pogajanja.

(odgovor članu mamuška)
  Neposredna povezava do sporočila: 83
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 20:06:23   
mamuška

IZVIRNO SPOROČILO: kalbo


Eno samo posploševanje. Podobno tistemu, kar tebe pogreje, le da na drugo temo.



V redu, je zate posploševanje. Zame je pa posploševanje, kako je nek otrok naporen že od rojstva, zahteven že od rojkstva, mora biti od rojstva vse po njegovo, od rojstva se mora cel svet okoli njega vrtet, izčrpava svoje starše in bla bla bla naprej.  in je gorzen in je trmast in mu nobena beseda ne pomaga in v tem stilu dalje. to je pa zame posploševanje. KAr sem napisala v prejšnjem odgovoru, je izkušnja od blizu, živa, na otrokih, ki jih pazim in ki doma svoje starše žive pojedo, ker vedo, da jih lahko. Doma so tepeni, pa še vedno sekajo ven, da je groza, pri meni še noben ni bil tepen, pa me tudi še noben ni ven nesel. Od pravil ne odstopam, ne ko sem ultra dobre in ne ko sem ultra slabe volje, vsak dan so enaka in konec debate. Na ta način se da odlično shajat tudi brez udarcev.

Uboga brez besed - Ja, malo morgen. Ves priden in polizan s svetniškim sijem? Da ne padem na hrbet! Naš je otrok je čist povprečen 4letnik, z vso razigranostjo in radoživostjo, z vsemi žavbami in oslarijami podkovan, ni pa mali uničevalec, ki se pred ničemer ne ustavi in terorist lastnih staršev, kot to poslušam od drugih staršev, ki so že pri 3 letih na koncu svojih moči in to kljub temu, da se poslužujejo ene na rit, ki menda vse reši in brez katere se nič ne da. Naš otrok je imel vse predispozicije za hiperaktivca. kaj to pomeni, ve tisti, ki jse je kdaj s to diagnozo srečal pri 3 letih oz. še malo prej. Zakaj otroci, ki so tepeni, ne nehajo s svojimi izpadi, če pa udarec vse reši? Med radoživostjo in razigranostjo ter med uničevalnimi pohodi, pretepaštvom in divjanjem brez mere so še vedno neskončne razlike. Radoživost zame ni to, otrok teče okoli police v trgovini in zmeče vse po tleh, mati se mu pa smeji ali pa se od zadrege dela, da ni njen. Razigranost zame ni to, da otrok vsem na igrišču pobira igrače in se ravsa brez vzroka, hoče imet vse pod komando in se nikoli ne prilagodi. Otroška neugnanost ni to,  da je otrok gluh in slep za vsa opozorila in ne reagira na nobeno besedo, niti na povišan ton, ki mu ga starš nameni, ko je v nevarnosti.

Noben otrok se nemogoč ne rodi. Nemogočega ga naredimo starši s svojimi dejannji od prvega dne naprej, najprej z neskončnim razvajanjem, ker se po najmodernejših dognanjih otroka do 1. leta ne da razvadit, ko ima leto in dan se ga pa nenadoma da. Ko nam gre neukrotljivost našega otroka na živce, ga pa mahnemo. Kdo ga je naredil neukrotljivega?! Vsak otrok ima svoj in drugačen karakter, zato ima tudi vsak otrok svoje starše, ki naj bi ga poznali in znali vzgajat.

Sicer pa - vsak po svoje. Komur ni pod čast, da otroka udari, naj tepe. Meni je.

(odgovor članu kalbo)
Neposredna povezava do sporočila: 84
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 20:19:58   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: skuštrana

Meni je pa full smešno razmišljanje v smeri, da ena čez rit pa že ni nasilje. Aha, potem vam partner tudi lahko da eno čez rit, če niste v njegovih okvirjih? In to ne smatrate kot nasilje nad vami. No, super.


Vecino partnerjev ni potrebno vzgajati, ni im potrebno razlagati kaksne nevarnosti so ce ne pazi na cesti.... ni im potrebno obrisati ritko, ko se pokakajo, ni im potrebno pomagati pri hranjenju... itn.
Z osebo, ki svojega partnerja postavi na enakovredno raven custvene inteligence in razumskosti z otrokom, je nekaj mocno narobe. Ali je mocno narobe nekaj s partnerjem.

NASILJE JE NASILJE, pa naj bo to samo ena čez rit ali pa konstanten tepež, kot nekatere omenjate.
In pa druga stvar, ena po riti se vam zdi sprejemljiva, potem se pa čudite, ker vaši otroci v vrtcu, na igrišču udarijo drugega otroka. Ja, nekje so se tega vendar naučili, saj je največji del vzgoje še vedno primer staršev.


Moj sin se je tega nacil na igriscu. Ko mi je bilo zadosti tega, da je za nekatere otroke skorajda "boksarska vreca" sem mu rekla, da naj vrne. Nihce ga nima pravice udarit, porivat, nadlegovat... in ce nekdo to dela, ima moj otrok vso pravico se branit, posebej ko starsi tega **** otroka ne reagirajo. Nekaj casa nazaj je spet nas "fasal" s palico po glavi. Obrnil se je, zgrabil mulca za majco in ga stresel (ta fantek, ki ga udaril je dober mesec starejsi od nasega, nas je pa par centimetrov vecji).  Sama sem reagirala, deckova mati ni reagirala. Ima pa nas sedaj mir pred tem otrokom. Nasilje? Res je, vendar je tudi res, da nimam namena vzgajati otroka, ki bo za druge "boksarska vreca" zato ker je naucen, da se ne tepemo, ampak, da se imamo radi. 
Ne na zadnje, se se spominjas kako se godi otrokom, ki se ne znajo braniti in, ki namesto da se postavijo zase hodijo tozariti? To se ne pomeni, da ucis otroka nasilju, pomeni pa, da naucis otroka, da se upre nasilju in da se brani. Ali ti ne bi udarila, odrilinila.... nekoga, ki te napade?


_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu skuštrana)
Neposredna povezava do sporočila: 85
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 22:34:42   
Gina
Mamuška, jaz te razumem, kaj si hotela povedat in v osnovi se popolnoma strinjam s teboj, da problematične otroke naredijo problematični starši, če posplošim. Ali kot sem prej rekla, če je otrok problematičen, pa ima za sabo treznega starša, otrokova problematičnost niti pol toliko ne pride do izraza. Pa vendarle je tule zanka, ki se je ne zavedaš najbrž. Nekateri otroci so problematični, če lahko še naprej uporabljam malo grši izraz. Veš, po enem otroku pri štirih letih najbrž malo težje sodiš, kaj je bila vzgoja in kaj geni. Jaz sem prepričana in to 100%, da tvoj otrok ne spada med problematične. Veš, jaz sem oba fanta prenosila celo prvo leto, tako zelo sta bila "sitna". Deklico nič, tako zelo se je sama zaposlila. Pa vendarle lahko trdim, da sta fanta neproblematična. To ni merilo, če je otrok prvo leto naporen, zahteven. Če se prvo leto dovolj nacrklja, je pomirjen, se meni zdi.
Pogumen, problematičen otrok gre čez trupla pri svojih poskusih doseči svoje. Nič ga ne briga ne beseda ne dejanje ne kaj drugega. Ne bom se več ponavljala, vendar menim, da se s pregovarjanjem, razlaganjem in potrpežljivostjo ne doseže vsega. Sploh ne z razlaganjem. Nekateri otroci sicer reagirajo na razlago, nekaterim pa je to bla bla bla....zavlačevanje, natergovanje časa. Vsekakor pa se doseže največ z neizprosnim vztrajanjem pri svojem - tukaj se popolnoma strinjam s tabo. In resnica je, da veliko staršev te vztrajnosti pri tem, da bo po njihovo, nima.

In resnica je najbrž tudi ta, da ti še nisi doživela otroka, ki bi bil resnično tako pogumen, da bi mu dol viselo, če naredi po tvoje ali ne in to ne glede na tvoj trud in vztrajnost in potrpljenje. Ki bi naredil vse kontra, ne glede na tvoje zahteve, vztrajanja, posledice (večina takih otrok se popolnoma požvižga na to, ali bodo kaznovani z odvzemom sladkarij ali ne, še manj so jim važne besede ali ignoranca....tudi kričanje vedno ne pomaga...) Pri nekaterih pa vendarle pomaga ena čez rit, kadar vse ostalo odpove. In veš, vseeno je, če tak otrok nekaj naredi iz strahu, saj itak tudi tvoj to naredi iz ravno enakega strahu, samo da je tvoj otrok prej prestrašen, kot kak drugi. V trgovini da tvoj otrok mir samo iz dveh možnih razlogov
- ali je tak tip otroka, da uživa, ko na miru sedi in gleda (tak je npr. večino časa moj ta mali)
- ali pa ga je strah tvoje reakcije, pa zato da mir (potem je pa vseeno, ali je to tvoja jeza, žalost, odvzem sladkarij, kričanje, morda šikaniranje, obtoževanje, ignoriranje, ena čez rit.....), VENDAR GA JE STRAH
(ha, ha, čisto po pomoti sem veliko začetnico pritisnila, mogoče pa je z namenom tam pristala) Štekaš, strah nas je vseh, če nekaj delamo pod prisilo, čeprav razumesko vemo, da je ok, če naredimo tako, kot je treba - vendar nam v globini ne paše - strah nas upravlja. včasih starši celo upravljajo otroke na daljavo, ne le na blizu - s strahom. Kadarkoli delaš nekaj proti svojemu notranjemu interesu, delaš vselej zaradi strahu, ni druge šanse, pa za karkoli
že gre. Evo, jaz bom šla zdajle spat, čeprav bi še visela na rr-ju, ker me je strah, da bom zjutraj neprespana. nočko!

(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 86
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
15.4.2007 23:31:23   
mamuška

IZVIRNO SPOROČILO: Gina


Pogumen, problematičen otrok gre čez trupla pri svojih poskusih doseči svoje. Nič ga ne briga ne beseda ne dejanje ne kaj drugega.

In resnica je najbrž tudi ta, da ti še nisi doživela otroka, ki bi bil resnično tako pogumen, da bi mu dol viselo, če naredi po tvoje ali ne in to ne glede na tvoj trud in vztrajnost in potrpljenje.


Ja, jih poznam nekaj, ampak se vprašam - zakaj. Razumem, da to počne, enoletnik, 18 mesečnk, pač še nima izkušenj, ne ve, se še uči. Ko to počne 4letnik, se zamislim. Zakaj to počne? Meni je psihologinja na prvem posvetu, za katerega sem zaprosila, ko so me opozorili na to slavno hiperkinetičnost otroka, pokazala film o hiperaktivcih. Meni so se tisti otroci zasmili v dno duše. Obravnavajo jih kot diagnozo, kot sindrom in veliko manj kot otroke, ki še toliko bolj potrebujejo ogromno ljubezni in trdno vodstvo. Hkrati mi je povedala, da sem jo strašansko presenetila, ker sem bila menda prva mati, ki je prišla sama po pomoč in ki NOČE nalepke in potrdila za svojega otroka. Povedala je, da si ogromno staršev podaja kljuko njenih vrat z eno samo željo: dobiti potrdilo, da je otrok hiperaktiven, kajti potem je vse rešeno. Meni se zdi to krasen zrcalni odsev, kako starši vzgajamo otroke. Namesto da bi iskali vzroke, zakaj otrok reagira, kot reagira, iščemo izgovore, zakaj je tak. In ko ga najdemo, je vse dobro, ni treba nič več naredit. Kako zelo, v nulo in fundamente zgrešeno! Nek papir ali neka diagnoza nam je samo v pomoč, da vemo, kaj se dogaja, nas pa zato nikakor ne odvezuje od dolžnosti, da tega otroka vzgajamo in vzgojimo v odraslega in doraslega človeka!

V trgovini mi sin zdaj že pomaga polnit voziček, prinese ta ali oni artikel, izbereva skupaj, kaj bi jedli ipd. Ko je bil manjši in če je res moral z mano v trgovino, sem se na to pripravila in odvisno od nejgovega razpoloženja: ali sem ga držala za roko in je hodil z mano ali pa je sedel v vozu s kako priljubljeno igračo. Nikoli ni bilo niti govora, da bi prosto tekal med policami.

Doživela sem enkrat otroka, ki mu je dol viselo za vse po spisku. Bil je malo starejši kot je zdaj moj sin, vsi so ge bali, ker je znal biti res hudo nasilen in grob. Nobena beseda in noben zgled ga ni ganil, nobena kazen, nič -dokler ni prišel v dobro rejniško družino, ki ga je leta kasneje uspela tudi posvojit. Po več mesecih vztrajnih prizadevanj rejnice, se je otrok začel odzivat - brez tepeža. Ko je otroku postalo mar zase in za njegove bližnje, se je začel odzivat.

Lahko, da me bo naslednje dete, ki trenutno še raste v meni, postavilo povsem na laž in mi obrnilo vse moje principe na glavo. Kot mama sem se že navadila na porcije zarečenega kruha. user posted image Vsak dan vidim, da so otroci, ki se jim na videz ne da nič dopovedat, vendar se vedno sprašujem, ali je res kriv samo otrok ali pa je to krivda starša? Se bom pustila presenetiti, upam pa, da bom znala tudi vnaprej kolikortoliko uspešno vzgajat brez udarcev.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 87
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 7:21:52   
srki
Mah dajte no (tisti, ki ste tako proti pri "eno čez rit"), da pa otroka čez rit zato, ker imam slabo vest, ker sem premalo z njim. Totalna bedarija. Zrasla sem na kmetiji, kjer so starši poleg rednega dela (mami je imela tudi turnus), bilo delo na prvem mestu. Noben se ni ekstra z nami ukvarjal, ker je bilo drugo pač pomembnejše in tega staršem sploh ne zamerim. Upam si trdit, da sem veliko boljše vzgojena, pa kakor koli sem že bila, od tistih, ki so se non-stop pogovarjali s svojimi otroci in jim nudili najboljše. Ampak tisti si nikoli niso uprali priznat, da je njihov otrok falot, če je v šoli kaj ušpičil, zanimivo, zmeraj smo bili krivi tisti, ki smo imeli preveč zaposelne starše in smo kao "kmetje". Tisti, z izobraženimi starši, ki so se na polno z otroci ukvarjali, pa so bili vedno angelčki. No, če ne prej, se je spoznalo, ko smo odšli v srednje šole in bili v LJ v internatu. Tisti butasti kmetje smo iz sebe nekaj naredili, pa tudi šole dokončali, iz internata nas niso vrgli zaradi lumparij, pridni otročki oz. angelčki pa še sedaj bluzijo, mogoče imajo dva letnika faksa narejenega, pa so stari 27 let!

Toliko o tem, da pa samo ukvarjanje in pogovarjanje z otrokom kasneje naredi dobrega človeka. 

(odgovor članu mamuška)
Neposredna povezava do sporočila: 88
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 7:54:16   
Anonimen
Ja, jih poznam nekaj, ampak se vprašam - zakaj. Razumem, da to počne, enoletnik, 18 mesečnk, pač še nima izkušenj, ne ve, se še uči. Ko to počne 4letnik, se zamislim. Zakaj to počne?


Pa si že pogruntala zakaj? Ker mene pa to zelo zanima.

(odgovor članu srki)
  Neposredna povezava do sporočila: 89
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 19:53:37   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: mamuška

Povedala je, da si ogromno staršev podaja kljuko njenih vrat z eno samo željo: dobiti potrdilo, da je otrok hiperaktiven, kajti potem je vse rešeno. Meni se zdi to krasen zrcalni odsev, kako starši vzgajamo otroke. Namesto da bi iskali vzroke, zakaj otrok reagira, kot reagira, iščemo izgovore, zakaj je tak. In ko ga najdemo, je vse dobro, ni treba nič več naredit. Kako zelo, v nulo in fundamente zgrešeno! Nek papir ali neka diagnoza nam je samo v pomoč, da vemo, kaj se dogaja, nas pa zato nikakor ne odvezuje od dolžnosti, da tega otroka vzgajamo in vzgojimo v odraslega in doraslega človeka!


Se mi zdi dobro povedano.

Ampak takšni smo ljudje. Lažje iščemo izgovore kot prevzemamo odgovornost. Na splošno in pri vzgoji otrok.

(odgovor članu mamuška)
  Neposredna povezava do sporočila: 90
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 21:50:15   
Gina
Poglej mamuška, še enkrat: Brez nadajlnega in definitivno otrok potrebuje trdno vodstvo in veliko vztrajanja. In absolutno se strinjam, da preveč staršev obtoži okolje in kaj vem kaj še vse za to, da se otrok neprimerno vede, sami sebe pa ne pogledajo. Vendar.....veš, ljudje smo sestavljeni iz množice genov, za katere se ne da predvideti, kako se bodo skupaj sestavili in kateri bodo v ospredje prišli. Z vzgojo lahko v resnici še kar dobro nekako za silo spraviš še tako problematičnega otroka v  neke moralne okvire, če seveda ogrooooomno delaš kot starš na doslednosti, mu nudiš trdno vodstvo. Čisto obrnit ga pa ne moreš. Ni šanse, pa če se na glavo postavljaš. Tukaj jaz trdim, da je vzgoja mnogo manj pomembna, kot marsikdo trdi da je. In jaz dam roko v ogenj, da tvoj otrok nima v možganih tiste motnje, ki ji v resnici rečemo hiperaktivnost, ker v tem primeru niti slučajno ne bi mogel z voljo ali s strahom vplivati na to, da bi bil vedno v trgovini in vrtcu ali kjerkoli že pri miru oz. v mejah normalno mirujočega. Ni šanse. To je motnja v možganih, ki ti tega ne dopušča, pa če imaš še tako vztrajne, ljubeče in trdno vodeče starše. Druga reč je, če imaš zelo živega otroka, ki je tak iz drugih nagnjenj. Vendar je spet vprašanje, ali je toliko razvajen ali ima tako "motnjo", ki se ji reče prehud pogum. To je tudi del otroka, del, ki je toliko pogojen z geni - beri možgani, kot je hiperaktivnost pogojena z drugačno aktivnostjo dela možganov, kot pri večini ljudi. Otrok ne more biti prestrašen prej, kot šele takrat, ko je že v življenjski ogroženosti. Štekaš razliko? Ti nimaš takega otroka. Veš, starši otrok, ki so čisto normalno mirni, vodljivi, pogosto trdijo, da imajo trmastega otroka, celo prepričani so v to - ker pač vsak otrok pride kdaj v situacijo, ko je malce siten ali hoče uveljavljati svoje... In prepričani so, da je njihova zasluga, ker je otrok postal priden. V bistvu pa je bil otrok vedno vodljiv - tak je genetsko. Tudi pri meni je bilo tako. Dokler sem imela enega otroka, sem bila prepričana, da je bila moja vzgoja kriva za to, da je tak, kot je. Ha, ha, matr sem bila zmešana. Geni, geni, geni! Čez njih greš lahko točno toliko, kot čez možgane. Ne moreš. Lahko samo toliko prilagodiš situacijo, da je otrok nekje v zunanjih mejah moralnih okvirjev...če ti rata. Hvala bogu večina otrok ne pade med tako zelo hrabre otroke, pa tudi večina otrok ima zelo normalno funkcionirajoče starše. Tako da vse skupaj le pripelje do rezultata.....

(odgovor članu mamuška)
Neposredna povezava do sporočila: 91
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 21:54:52   
Gina
Še to, hiperaktivni otroci so lahko čisto normalno vljudni in prijazni in dobro hoteči - to nima veze z motnjo. Vendar se nekotrolirano in neprestano gibljejo, kot bi bili ves čas malo nervozni.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 92
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 22:53:38   
skuštrana
Sicer sem rekla, da se umikam z debate, ampak se moram malo spustit z drevesa (in vzet igračke s seboj, seveda)...user posted image

IZVIRNO SPOROČILO: skuštrana

Vsako nasilje nad otrokom (fizično ali pa psihično) uničuje otrokovo dostojanstvo, njegovo samopodobo pa tudi samozavest.
Ja, skuštrana, prav res - tudi kaznovanje, poniževanje, trdo držanje za roko, ignoriranje, pretirano ukvarjanje, odvzemanje samostojnosti, overprotective matere, za vzgojo odsotni očetje.....vse to odvzema spoštovanje v točno enaki meri kot ena po riti.
Točno tako. Ampak, otroku lahko pojasniš zakaj si ga trdo držala za roko, ne moreš mu pa objasniti zakaj si ga udarila, če mu želiš dobro?

Pa tudi samopodobo samih staršev To pomeni, da jim je vendarle žal....
Tudi to je res, vendar jim je ravno toliko hudo, če so ga odstranile v svojo sobo, kjer tuli v stene, včasih še mame jokajo zraven ali če so mu odvzele risanko, in bog ne daj, če so mu morale reči NE, matere menijo, da je to grozno, da delajo narobe, ker otrok trpi, ne morejo videti trpečega otroka (to je najhujši problem moderne vzgoje, zaradi katerega imamo nevzgojene otroke dandanes) pa vendarle vedo, da so imele prav, da mora otrok doživeti frustracijo, da mora razumeti, kaj pomeni ne, če želijo odrasti v odgovorne ljudi - tako da je tvoja pripomba neumesna, a ne. Meni se odstranitev v svojo sobo in pa ena po riti ne zdi primerljiv način vzgoje. Res mi ni jasno, da ne razumeš kaj pomeni udariti nekoga, nekaj čisto drugega pa je, če ga odstraniš s "prizorišča zločina" in se kasneje z njim pogovoriš. Ali pa ga ti najprej enkrat po riti, potem ga odstraniš in kaj potem? Se mu opravičiš, ker si ga po riti? Mu poskusiš pojasniti zakaj si ga ali pa tako mora bit, ker sem jaz tako rekla.  No, tole me res zanima..
In, ja, otrok mora razumeti ne, s tem se v popolnosti strinjam, ampak se ne strinjam s tem kako nekateri ta ne "vbijejo" v glavo.


Stanje glede današnje mladine je pa takšno kakršno je najbolj zaradi prezaposlenih staršev, pomanjkanja komunikacije med otrokom in starši... Starši nimajo več vpogleda v otrokovo življenje, otroci so bolj ali manj prepuščeni sebi, šoli, .
NO, ta je pa najbolj močna. Totalno nobenega vpogleda v realno življenje mladine in modernih družin nimaš. Edino članke iz revij citiraš tule. Aha, katerih revij že?Sama delam 15 let z mularijo in povem ti, da otrok, s katerimi bi se bolj ukvarjali kot dandanes, še nikoli v zgodovini ni bilo. Starši imajo občutek, da morajo vse proste sekunde preživeti z njimi, da jim morajo nuditi vse, kar je možno in več. Celo če jim nudijo vse, kar je v njihovi moči, se še kar počutijo krive, da jim ne nudijo še več, tako močna je ta propaganda. Jaz sem pa prepričana, da jim nudijo preveč, namreč preveč se ukvarjajo z njimi, ne dajo jim dihat, otroci niso več zadovoljni sami s sabo - rabijo non stop zabavanje s strani odraslih, sploh ne uživajo več sami s sabo, ne znajo. Tako da, tvoje informacije so izpred 20. let. Danes velja druga skrajnost. starši so z otroki mnooooogo več, kot so bili naši z nami, pa smo bili mi vendarle mnogo bolj srečni otroci, zadovoljni in celo vzgojeni, pa odrasli smo v odgovorne ljudi, a ni hec. Se strinja, da starši svojim otrokom nudijo preveč, ampak samo v materialnem smislu. In, ja zaradi vseprisotne krivde jim vse prinesejo k riti.  In, ja, jaz sem generacija otrok, katerih starši za nas niso imeli časa..In, ja, ne mi govorit o tem, da nam nič ne manjka in da smo zrasli tako ali drugače.. Vem kako je bilo pri meni in tega za svojega otroka ne želim. In, ja, materialno mi ni nič manjkalo, čustveno pa...Sem bila invalid.


.Se mi zdi absurdno krivit današnjo mladino za stanje kakršno je, ko pa je večina ljudi zelo tolerantna do nasilja ..

No, tole je tudi laž. V tako malo nasilnem svetu kot ga imamo v sloveniji leta 2007 ljudje tudi še nikoli v zgodovini niso živeli. Še srečo imamo, da smo v evropi, če bi bili nekje na bližnjem vzhodu, aziji, kaj vem kje.... Še nikoli niso s svojimi otroki delali bolj v rokavicah v naši ljubi deželici, kot dandanes. Nikoli. In otroci se pretepajo, ker so preveč pogumni, ker se ničesar ne bojijo. Moje izkušnje, precej dolgoletne kažejo, da se pretepajo največkrat čisto preveč razvajeni otroci, iz družin, ki jim nudijo vse, stepejo se pa tedaj, ko ni vse po njihovo. V resnici se pretepajo tudi taki otroci, ki so po naravi bolj hitro razdražljivi in se hkrati ne znajo tako dobro izražati, pa uporabijo pest namesto besede - vendar ni nujno, da je otrok iz problematične družine. V današnjih časih pa je za vsakim problematičnim otrokom, ki se ga na noben način ne da niti malo v neke moralne norme spraviti, nek problematičen starš. Kjer je za napornim otrokom trezen starš, problemi niso tako veliki. Da ti pa še to razložim, kaj pomeni izraz problematičen starš: Dandanes je daleč največji problem s starši, ki otroku preveč dovolijo, ki niso sposobni doseči neke avtoritete in pokazati otroku pravo pot. Taki starši nikoli, pod nobenim pogojem otroka niso še nikdar udarili, otrok je pa pogumen in neustrašen, pa zelo zvedav in egocentričen, pa ne upošteva nikogar, prekrši vse dogovore, pravila, jih enostano ne upošteva, ker mu itak nihče nič ne more (starši v bistvu nočejo, ostali pa ne morejo). No, večinoma gre za take primere. Takih staršev, kot jih ti opisuješ, v današnjih časih skoraj ni, oz. jih je zelo malo, morda eden na deset zgoraj opisanih staršev, ki sem jih opisovala kot starše brez vzgoje sploh, oz staršev, ki so otroke pretirano razvadili in jih pri njihovih 10. letih ne obvladajo več, kasneje pa vsako leto še mnogo manj. Otrok se pa tepe.....kljub temu, da njega nikoli nihče ni udaril  Sem že napisala, da starši morajo imeti avtoriteto, da pa se ta avtoriteta lahko pridobi tudi kako drugače ne samo z eno po riti. In, ja, danes je največji problem pomanjkanje avtoritete, do tega pa pride zaradi premalo ukvarjanja z otrokom..Ker mnogo staršev svojega otroka sploh ne pozna (saj ga niti ne more, če ga vidi(in z njim preživi) 2 uri na dan). Meni se zdi uporaba stavka ni važna kvantiteta ampak kvaliteta v vzgoji čisto mimo. Se mi zdi bolj pomembno, da sem z mojim otrokom 10 ur na dan, pa da on ve, da sem tu, če me potrebuje kot pa da se mu popolnoma posvetim 1 uro drugače pa sem odsotna. Kaj so ta tri leta, ki so za otroka najpomembnejša in se mu popolnoma posvetiš v primerjavi s tem, kar boš dobival nazaj do konca življenja?
In naše okolje je tolerantno do nasilja, pa reci kar hočeš..


Srečno skuštrana!user posted image Tudi tebi, tudi tebi...






_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 93
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 23:04:48   
skuštrana
Moj sin se je tega nacil na igriscu. Ko mi je bilo zadosti tega, da je za nekatere otroke skorajda "boksarska vreca" sem mu rekla, da naj vrne. Nihce ga nima pravice udarit, porivat, nadlegovat... in ce nekdo to dela, ima moj otrok vso pravico se branit, posebej ko starsi tega **** otroka ne reagirajo. Nekaj casa nazaj je spet nas "fasal" s palico po glavi. Obrnil se je, zgrabil mulca za majco in ga stresel (ta fantek, ki ga udaril je dober mesec starejsi od nasega, nas je pa par centimetrov vecji). Sama sem reagirala, deckova mati ni reagirala. Ima pa nas sedaj mir pred tem otrokom. Nasilje? Res je, vendar je tudi res, da nimam namena vzgajati otroka, ki bo za druge "boksarska vreca" zato ker je naucen, da se ne tepemo, ampak, da se imamo radi.
Ne na zadnje, se se spominjas kako se godi otrokom, ki se ne znajo braniti in, ki namesto da se postavijo zase hodijo tozariti? To se ne pomeni, da ucis otroka nasilju, pomeni pa, da naucis otroka, da se upre nasilju in da se brani. Ali ti ne bi udarila, odrilinila.... nekoga, ki te napade?

Glej, vse to je en začaran krog iz katerega ni izhoda. In to je predvsem zaradi tega, ker naše okolje je tolerantno do nasilja.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 94
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 23:04:58   
skuštrana

Vecino partnerjev ni potrebno vzgajati, ni im potrebno razlagati kaksne nevarnosti so ce ne pazi na cesti.... ni im potrebno obrisati ritko, ko se pokakajo, ni im potrebno pomagati pri hranjenju... itn.
Z osebo, ki svojega partnerja postavi na enakovredno raven custvene inteligence in razumskosti z otrokom, je nekaj mocno narobe. Ali je mocno narobe nekaj s partnerjem.

Primerjava med pretepanjem otroka in partnerja nima veze z njihovimi čustvenimi ravnmi. Je samo stvar spoštovanja, če želiš, da te partner spoštuje mu ne naredi nekaj kar si ne želiš, da on naredi tebi..Isto je z otrokom. Če hočeš, da te spoštuje kot osebo in kot starša ga spoštuj tudi ti. Ali pa si želiš le to, da se te boji in da te uboga?





_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 95
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
16.4.2007 23:09:09   
Marogica
SKuštrana, v teoriji si dobro podkovana..Praksa kaže drugače, ker se človek mora prilagajti situacijam, katere niso zapisane v knjigi.

Na kratko-dolgoveziš....kot vedno.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

(odgovor članu skuštrana)
Neposredna povezava do sporočila: 96
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
17.4.2007 6:04:36   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: skuštrana


Primerjava med pretepanjem otroka in partnerja nima veze z njihovimi čustvenimi ravnmi. Je samo stvar spoštovanja, če želiš, da te partner spoštuje mu ne naredi nekaj kar si ne želiš, da on naredi tebi..Isto je z otrokom. Če hočeš, da te spoštuje kot osebo in kot starša ga spoštuj tudi ti. Ali pa si želiš le to, da se te boji in da te uboga?


Moja mama je meni enkrat v casu moje pubertete "pripela" eno prav posteno zausnico. Zalegla je. Pa je nic manj ne spostujem. Mogoce celo vec, ker ta zausnica ni imela nic z njenim spostovanjem do mene, veliko pa z mojim spostovanjem do nje (in ****rijo, ki sem si jo privoscila). Vzgojna zausnica je imela ucinka predvsem zaradi tega, ker je bila izjema, ki me je prisilila, da dobro razmislim, s cem mi je uspelo pripraviti mamo, da mi jo "pripne".  In nima nobene veze s pretepanjem, izrazu na katerem inzistiras.  Okoli spostovanja ti nekako ni najbolj jasno. Stvari niso crno-bele, ne glede na to, koliko ti na tem inzistiras.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu skuštrana)
Neposredna povezava do sporočila: 97
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
17.4.2007 9:14:30   
via_2
IZVIRNO SPOROČILO: Misek
Moja mama je meni enkrat v casu moje pubertete "pripela" eno prav posteno zausnico. Zalegla je. Pa je nic manj ne spostujem. Mogoce celo vec, ker ta zausnica ni imela nic z njenim spostovanjem do mene, veliko pa z mojim spostovanjem do nje (in ****rijo, ki sem si jo privoscila). Vzgojna zausnica je imela ucinka predvsem zaradi tega, ker je bila izjema, ki me je prisilila, da dobro razmislim, s cem mi je uspelo pripraviti mamo, da mi jo "pripne".  In nima nobene veze s pretepanjem, izrazu na katerem inzistiras.  Okoli spostovanja ti nekako ni najbolj jasno. Stvari niso crno-bele, ne glede na to, koliko ti na tem inzistiras.



moja mama je tudi meni primazalo eno. zgodba na kratko: zeeeloooo sem si želela rdeče čeveljčke. pa smo preiskali vse možne trgovine in na koncu našli temno modre. jaz jih nisem hotela in dobila sem eno okrog ušes, saj je bila mama že čisto izmučena od letanja po trgovinah.

in te zanima, kaj sem ob "vzgojnem ukrepu" občutila.

KRIVICO, UPOR, NEMOČ.


(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 98
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
17.4.2007 9:19:45   
via_2
pa še to: zakaj se vsi tako trudite opravičiti udarce svojih staršev/drugih?odgovor na to vprašanje je šele začetek.

zakaj ne bi izhajali iz tega, da je nasilje nesprejemljivo? vse ostalo so le izjeme, slabi zgledi, ki obstajajo, saj življenje ni črno-belo. ampak ni pa to v redu. ni v redu udariti kogarkoli, še najmanj pa otroka.

(odgovor članu via_2)
Neposredna povezava do sporočila: 99
   RE: Udariti otroka? Ja ali ne?
17.4.2007 12:39:38   
kalbo
moja mama je tudi meni primazalo eno. zgodba na kratko: zeeeloooo sem si želela rdeče čeveljčke. pa smo preiskali vse možne trgovine in na koncu našli temno modre. jaz jih nisem hotela in dobila sem eno okrog ušes, saj je bila mama že čisto izmučena od letanja po trgovinah.

in te zanima, kaj sem ob "vzgojnem ukrepu" občutila.

KRIVICO, UPOR, NEMOČ.


Tvoja mama te je primazala okoli ušes brez veze in neupravičeno. Vse ostalo je pa eno samo filozofiranje.

(odgovor članu via_2)
Neposredna povezava do sporočila: 100
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 2 3 [4] 5   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 3 [4] 5   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Ko otroku jezik uhaja med zobe
V predšolskem obdobju se otrok najbolj intenzivno celostno razvija in takrat lahko otrok določene glasove izgovarja na n...
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
photo
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...




Nos.
пеперутка16

Kako majhnim otrokom čistite nos?