picola1
|
IZVIRNO SPOROČILO: mamuška
IZVIRNO SPOROČILO: picola1
Me pa še nekaj zanima...Zakaj je tako logično in iz vidika vzgoje tudi nujno in zdravo, da se pri določenih stvareh vztraja, pri hrani ste pa drugačnega mnenja? Da ne bo pomote, nikogar nočem nič obtoževat al pa napadat, samo resno se to sprašujem: kaj je hrana drugačna od recimo pospravljanja igrač za sabo? A pri drugih stvareh tudi tako hitro popustite in rečete, no če nočeš, te pa res ne bomo silili, ker vidim, da res nočeš pospraviti za sabo...?
Nekaj podobnega se tudi jaz sprašujem. Pustimo ob strani, da recimo te finte funkcionirajo v družinah z edinci, predstavljajte si, da imate 4 otroke in vsak je samo 5 stvari, pa dva ne enakih. Kaj se takrat naredi? Vzameš obračun in kuhaš vsakemu zase in posebej ali ga pustiš odrasti na njemu ljubi, čeprav ničvredni, hrani (razni čokolini pa pomfri+kečap ipd)? Ne vem.
Drug problem je, da otrok ne bo večno samo doma. S sinoma sem vsako leto vsaj enkrat bila v bolnišnici in kakšna muka je to, ko otrok, ki je že tako bolan, ničesar ne je, ne privoščim nikomur gledat. 90% stvari, ki so jih v bolnišnici prinesli, so od otrok tudi odnesli, pa je kuhinja enkratna, resnično vse pohvale vredna. Ampak otroci NE JEDO. Kaj ostane drugega, kot da otroka, ki 3 dni ni ničesar pojedel, dajo na infuzijo?? Nalsednji problem: razna letovanja, kolonije, šole v naravi, počitnice pri znancih, prijateljih, sorodnikih - kdo bo otroku kuhal na komando? Mislim, da bo vsak z lahkoto sprejel, da nekdo 5 stvari ne je, vendar da otrok samo 5 stvari je - to bo za vsakogar in tudi (predvsem!) za otroka problem. Sosedovo deklico so iz šole vnaravi 3. dan poslali domov, ker razen kruha in vode ni jedla ničesar. Z mano je šla na dopust (pa ne enkrat!) ampak vsakič sva bili nekje 3. dan na tem, da ali gre domov ali pa začne normalno jest. V nobenem hotelu nimaš 3 x dnevno ocvrtih kurjih bremz s pomfrijem - vedno je na koncu po živčni vojni le začela jest, ker enostavno nisem popustila, vsaj 1/2 stvari, ki so prišle na mizo. Ampak mamica jo je pač tako navadila, vse življenje ji kuha a la cart, punca pa še danes, pri 17-tih letih ne more zaradi svoje prehrane nikamor, saj takega hotela, ki bi njo prehranil, ni pod soncem. Kajti poleg vseh kapric, mora biti zanjo hrana vrela - pomfri mora cvrčat na krožniku, če je samo vroč, ga ne je.
Moja izkušnja je, da vztrajnost počasi le da rezultat. Ne posiljevanje do bruhanja, ampak počasi navajanje na okus. Naš ni pri 16, 17-tih mesecih jedel niti ene stvari, da ni bila "bak", sploh ni bilo važno, kaj si dal na krožnik. Z gresom in polento se je hotel živ zadavit, enako z rižem. Pa sem malo požrla dol in dala v roke nekaj "blaaaaaaazno zanimivega" in je enostavno pozabil, pa zraven kompot ali solato, da je šlo lažje dol. 2 x ali 3x , naslednjič je šlo že lažje, je bil okus že bližje. Otroku se tudi okus razvija in privaja na nove, neznane okuse, ki jih niti ne pozna. Pa tudi obrazke sem delala in pajacke, predvsem iz sadja, kajti kapo od klovna je z veseljem pohrustal, medtem ko npr. breskve kao ni maral. Kot klovnova kapa je bila odlična. Ipd. Pri večjem otroku pa - težko rečem, ker pri 3 letih pri nas tega problema ni bilo več. Vsak sicer zase ve, kako in kaj, jaz vem da sem in bom tudi naednjič poskušala vse, da bo otrok vsaj večino stvari le jedel, četudi ne vse enako rad in če česa manj poje. Tudi pri umivanju zob je treba vztrajat, pa če otrok še tako noče, pa na umivanju rok po uporabi WC-ja, na jemanju zdravil med boleznijo - tukaj tudi ne moreš rečt "pač ne mara!" in še kar nekaj takih situacij je, ko po mojem mnenju enostavno ne smeš obupat. Seveda pa tudi ne it v drugo skrajnost in otroka na žive in mrtve posiljevat do bruhanja in še čez ali pa komplicirat če par stvari vseeno ne je, tudi če jih je 5 x probal.
Tako nekako razmišljam tudi sama...
Imam pa še vedno bočutek, da ste nekateri razumeli, da menim, da je treba otroka silit in silit dokler ne bruha in niti za malo popuščat...(včasih me takšne debate utrujajo predvsem zaradi tega, ker se napisano kar nekam izgubi in ostanejo samo interpretacije napisanega)
In mamuška je zastavila dobro vprašanje: kaj pa naredit takrat, ko imaš doma 3 ali 4 otroke? A tut za vsakega kuhat posebej?
Potem tukaj ni problem samo s trenutnim zdravjem... (in trenutnimi krvnimi izvidi) Večina ljudi ne razmišlja kaj bo z njihovim zdravjem čez 5, 10 in več let. Dolgoročna nezdrava in enolična hrana je škodljiva predvsem na dolgi rok(vse se nalaga v telesu) in premalo ljudi se zaveda škodljivih vplivov nezdravega življenjskega sloga v otroštvu in mladosti-tukaj ne bom več dodala zraven še zgodnje odrasle dobe, ker je čedalje več ljudi krepko pod 50, ki imajo težave z zdravjem ravno zaradi tega. Ampak kot pravim: zelo malo ljudi razmišlja o preventivi, ko pa zbolijo, je pa problem (in ponavadi krivi vsi drugi)...Sem pač med. sestra, ki ne more iz svoje kože, saj so me na vsakem koraku filali s tem, kako je preventiva mnogo bolj pomembna od kurative...in to mi je ostalo še do danes (hvalabogu so me naučili vsaj nekaj pametnega za življenje).
< Sporočilo je popravil picola1 -- 12.6.2007 22:56:59 >
|
Natisni
). To je en možen razlog. 
Magi*, v bistvu nisem ponudila nobenega nasveta, načeloma se strinjam z mamuškinim in Gininim. Stavit pa grem, da pri nas taka izbirčnost ne bi šla skozi, ker moj mož v takih situacijah čisto ponori in bi bil definitivno bolj trmast kot otrok, in to za vsako ceno (jaz sem pa pač mama in bolj mehkosrčna 
. Pri enem letu in pol je v gostilni tako tamanil jastoga, da so vsi samo gledali
