mvcsr
|
Pozdravljene,
pred 14 dnevi sem se tudi sama morala posloviti od svojih dvojčkov v 23. tednu, svoje mesto sta dobila na polju belih vrtnic. 30.11. je bilo na pregledu še vse ok potem pa mi je naenkrat močno narastel trebuh, nisem dočakala naslednjega pregleda. Izkazalo se je, da zaradi preveč plodovnice, namesto da bi otročka bila tako velika. Šlo je za sindrom transfuzije od dvojčka k dvojčku in v enem ovoju skoraj ni bilo več plodovnice v drugem pa po ocenah okoli 5 litrov. No začela mi je odtekati voda, prišlo je do razpoka mehurja, dobila sem popadke in rodila moja dva fantka, ki pa sta bila žal premalo razvita za življenje zunaj maternice, eden je umrl pol ure po porodu, za drugega smo še upali skoraj cel dan. Najhuje je ko te pokličejo in rečejo, da se vaš otrok poslavlja.. No po trinajstih urah smo se morali posloviti še od drugega. Splet okoliščin je bil takšen, da mi ne bi mogli kaj dosti pomagat, tudi če bi mi izčrpavai plodovnico, bi verjetno preživel samo eden pa še za tega ne vemo kakšne bi bile posledice, drugi poseg, kjer bi prerezali posteljico na pol ni bil mogoč zaradi posteljice, ki je ležala spredaj in tega postopka ne bi mogli izvesti ker ne bi prišli zraven žil, ki bi jih morali ločiti. Sicer moram pohvalit vso osebje, ker so se mi res zelo posvečali, tako v porodni sobi kot kasneje na oddelku. Od obeh sem se lahko poslovila, mi je pa žal, da imam slikico samo enega. Tako sva z mojim zdaj pred hudo preizkušnjo v življenju, skupaj se spopadava s tem kako preboleti to hudo izgubo in kako živeti s tem naprej. Zelo bom vesela kakšnega nasveta, kako ste se ve znova postavile na noge, kako ste spet z veseljem gledale v prihodnost, ker bolečina je res neznosna. Vsaka malenkost me spominja na boleč dogodek, vsaka malenkost vpodbudi jok. Doma sicer imam hčerkico, ki bo marca stara 3 leta in mi vsak dan nariše nasmeh na obraz, ampak misel na moja dva fantka in solzne oči so vedno prisotne.
|
Natisni
od avgusta letos. Zaradi kromosomske napake nisem zmogla toliko moči, da bi ga obdržala. Nikoli ne bom pozabila. Vem, da nas ta moj 
. Pravkar gori svečka za njo 
Ostanita močna, čeprav je težko. Negujta ljubezen med vama in čustvujta tako, kot se počutita. Preveč nasvetov takrat meni ni bilo dobrodošlih, saj se nihče ni počutil tako in se mi je zdelo večinoma besed brezveznih. In kdor tega ne doživi ne more vedeti, kako bolečina trga dušo. Zato vama iz srca priporočam stik s Solzicami, ker tam so mamice angelčkov, ki razumejo. Sicer pa vsak žaluje na svoj način. Topel objem ti pošiljam. Vzemita si čas... Pride dan, ko je lažje. 
) veliko lepega, kjerkoli že so... Vam, pa da vam grejejo srca od tam in nosite jih s sabo. Je pa to tako žalostno, da komaj pišem
. 
