Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati? Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.
Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Več o tem
Pri 14 sem šla v dijaški dom. In od takrat finančno skrbim sama zase. Skozi SŠ sem imela štipendijo vsak dinar in tolar sem šparala in kdaj kaj zaslužila. Oblačila sem se sama, dom sem večinoma sama plačevala, prav tako sama sem si plačala izpit za avto.
Pri 18 sem šla v študenta in od prvega dne skrbela sama zase. Starši so nama s sestro plačevali samo študenta (cca od 4-8.000sit mesečnp) za ostalo sva poskrbele same z delom prek študenta.
Nekje v 3. letniku sva s z bivšim preselila skupaj (v študentu) in od takrat sva bla pač svoja familija.
Sama sva kupila stanovanje tam nekje okrog 29. leta, s tem da starši niso prispevali niti tolarja (no moj oče je položil ploščice, njegov pa scufal dol tapete).
Če prav pomislim sem priti mač samostojna in finančno neodvisna od 14 leta. Cirka nekje skoraj 20 let.
Zares sem šla pri 19-tih (vmes od 15. leta dlaje večkrat za par mesecev) , 800 km daleč, sama. Nato sem po 1 letu pod silo razmer prišla nazaj in ostala doma še par mesecev in nato pri še ne 21-tih odšla od doma za zmeraj. Preden sva zaživela skupaj s sedanjim možem, sem sama živela 8 let in ni mi žal.
No, tako kot ste nekatere že napisale - jaz sem šla od doma tudi pri 19, v najemniško stanovanje kot študentka, vse stroške sem si plačevala s štipendijo, domov pa hodila za vikende. Tu in tam sem dobila kak denar od staršev, ampak ne kaj veliko... Vmes sem bila eno leto v tujini in takrat imela več pomoči staršev. Z mojim sedaj že 4 leta bivava pri nas doma, od mojega 23. leta, ker so nižji stroški - plačujeva skoraj nič stroškov, le hrano - starša nič nočeta, ker se misliva do pomladi preselit v svojo hišo in se trudiva to izvest brez kreditov in njune finančne pomoči, tako da bivanje doma jemljeva kot drugo obliko finančne pomoči...
Pri 19. sva se skupaj s sedaj hvala bogu že dolgo bivšim fantom preselila skupaj/ ne k enim ne k drugim staršem . Potem sem do pred petimi leti živela malo tu malo tam /večinoma sama, še enkrat še z drugim bivšim fantom /ja no, sem pač vedno upala .
Zdaj živiva z možem v SVOJI hiški, ki je sicer majhna, je pa najina in je hiška. Sva pa skupaj 5 let, imava kredite, položnice in vse kar paše zraven .
Pri nas smo situacijo obrnili - odselili so se starši.
Pri 20 so se moji odselili v hišo meni pa prepustili stanovanje. Mela sem srečo, saj sem ravno pred tem hotela odseliti ker se z mami nisva mogli več prenašat, pa me je pomirila naj ostanem še kak mesec da potem pa ona gre. Najprej mi ni bilo nič jasno, ko pa mi je razložila situacijo sem se s tem strinjala. Stanovanje ni še moje, ampak ona vneto poudarja da bo NEKOČ moje. Sama pa bi rada vedela ja ali ne, da vem ali lahko v miru obnavljam stanovanje ali pa šparam za svojega (včasih vneto poudarja da je njeno, drugič da je moje, brat mi naprej meče da je pol njegovega...)...Zgodba še ni končana...
_____________________________
*Kdor upa-vztraja-kdor vztraja - ZMAGUJE! **Poražen si šele takrat, ko se sam predaš. ***Zmagajo tisti, ki verjamejo, da to zmorejo.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
/ja no, sem pač vedno upala 
. 
.
