ronja
|
Midva dobivava vsak svojo plačo vsak na svoj račun, ker se nama pač ne splača odpirat novega , zato pač plačuje lubi položnice iz svojega, merkatorjevo piko in moje zavarovanje pa iz mojega, ker to približno enako nanese, nikoli pa ne preračunavava. Imava pa oba obe gesli in kadar kam greva, plača pač tisti, ki ima denarnico sabo, ki ima po kakem čudežu gotovino ali pa ki je bolj zagreben - to je po navadi on . Ne vem, ali to šteješ kot ločen denar ali kot skupen, ker pač res imava dva računa, ampak za naju je denar vseeno skupen. Sva si pa že zelo zgodaj povedala recimo pin kodi za primer, da bi jo pozabila - pa je že dostikrat prav prišlo .
Skratka v bistvu isto kot glen. Tudi to je isto, da on večkrat plača, pa mu ostane recimo približno enako, ker ima malo večjo plačo. Varčujeva iz obeh plač, odvisno, kdo ma več na računu pač. Finance ima (hvalabogu oz. hvala njemu) on čez, ker mene to res ne zanima in tako mi je super. Lahko bi mi vse dol pokradel, če bi hotel . Ampak me ne skrbi, ker mu pač zaupam . Če se bom zmotila, bom pač plačala, ampak glede na to, da ima rad najino punčko, tudi če bi šla narazen nekak ne pričakujem, da bi mi vse pokradel . Če ne boste pa brali kako zgodbo, "kako sem bila neumna"
NI pa nobenemu nikoli škoda denarja za kako stvar, ki si jo drugi želi, navadno je vsakemu bolj škoda zase, itak ne zapravljava dosti (jaz pa sem si recimo danes kupila 3 modelčke za kekse, skupna vrednost malo pod 4,5E in se mi že ves čas smeje - sem nora na modelčke za kekse, kaj čem ). Tako da razne večje neumnosti kupujeva drug drugemu, ker si jih sama ne bi privoščila. Tako da to, da bi si kaj naprej metala, ne pride v poštev.
Če sva brez denarja, noben ne zapravlja, ker nisva neumna, da bova šla minus delat, mava oba enako gledanje, pa se nikoli niti menit ni bilo nič treba, pač počakava in ko si lahko kaj privoščiva, se nikomur ni treba opravičevat. Ko sva si kupila (drug drugemu) za tamalo tik pred njenim rojstvom dve veliki stvari, sva bila prvič res na nuli in sva pač nekaj časa jedla v glavnem hrano iz kleti , dokler ni plača prišla .
Se pa strinjam, važno je zaupanje, kakorkoli že. Si pa vseeno ne predstavljam, da bi si vračala za denar iz trgovine... To mi je pa mimo. Pa da bi morala prosit za modelček za kekse tudi (ker se ne šminkam)...
Mojadva nista imela skupnega računa, hvalabogu, ker sicer ne bi nikoli imeli kje živet (mami je plačevala položnice, oče je varčeval in zidal in na koncu zalagal, kolikor ji je zmanjkalo ) - mami namreč vedno porabi vse do zadnjega, ne glede na to, koliko ima, sploh kartice so hudič . Ona pač ne zna šparat. Če ima, bo zapravila, če nima, pa tudi gre. Če pa ima kredit, ga lepo odplača... Zato je rajši zakrediatana, ker na ta način lažje špara - tak ona pravi... Nama ta sistem ni všeč in imava drugačnega.
|
Natisni
). 
)
poleg vsega še varčuje, jst pa ne, ker ne znam. Groza, pa pr teh letih
ker mu zaupam, prav tako je tudi z njegove strani, potemtakem ... pri naju ne obstaja "ovo je moje, ovo je tvoje"...vse je najino, vse je skupno...tudi denar.
