|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Pogovori o raku
9.10.2009 13:10:48   
alja29
SPRVA LEP POZDRAV VSEM, KO SEM BRALA POGOVORE SEM VEDELA DA MORAM PISATI IZ NEKAJ RAZLOGOV. SAMA SEM ZBOLELA Z RAKOM NA DOJKI PRI 30 LETIH IN ZDAJ SEM ŽE ENO LETO ZDRAVA, SEVEDA HODIM NA RDNE KONTROLE KATERO IMAM NASLEDNJI TEDEN. RES JE BILO TEŽKO LETO A SE JE IZSPLAČALO IN ŠE ENKRAT BI ŠLA SKOZI TO ČE BI BILO TREBA. TAKO DA NE OBUPUJTE IN BORITE SE. ZMOTILO ME JE PA EN PISMO NE VEM TOČNO A JE BILA SVAKINJA ALI SESTRA. ZAPOLNILA SEM SE DA IMA TRI OTROKE RAZLIČNE STAROSTI NAJMANJŠI DVE SO DVE LETI IN DVOJČICI NJIM BI NAPISALA NASLEDNJE: NAJ SE BORI ZA OTROKE IN OTROKIM JE TREBA SEVEDA OBVEZNO POVEDATI KAKO JE Z MAMO, ZA MAMICO BI REKLA NAJ PIŠE,PIŠE KAJ BI ŽELELA VEDNO OTROKIM POVEDATI ZA VSAKEGA POSEBAJ( NAŠA PRIJATELJICA JE TO PISALA IMELA JE OTROKE RAZLIČNIH STAROSTI IN OTROCI SO PRIZNALI DA JIM JE TO POMAGALO KO SO MALO ODRASLI IN TUDI BOLEČINA POČASI JE MINILA), KAR SE TIČE MOŽA NAJ STOJI OB STRANI, NAJ JI DA VEDETI, DA BO Z NJIMI VSE VREDU, POSEBAJ Z OTROCI, DA NE OBUPAL ZARADI NJIH IN SEBE. VEM DA JE TEŽKO TO SEM DALA SKOZI PRI OČETU, STAREM OČETU MOJI DOBRI PRIJATELJICI, STARI MAMI IN ZDAJ SEM ŠE JAZ ZBOLELA.

VSE BOŠ LEPO, ČE IMAŠ VOLJO SE NAJDE TUDI POT... user posted image

PRVIČ KO SEM BILA NA KONTROLI MI JE ENA ZDRAVNICA REKLA: VEŠ KAJ SO NAM GOVORILI KO SMO BILI OTROCI DA IMA STRAH VELIKE OČI A JE ZELO MAJHEN SAMO PREMAGATI GA JE TREBA IN ITI POGUMNO NAPREJ. IN ČEZ NEKAJ ČASA SEM SPOZNALA DA JE TA ZDRAVNICA ENAKO DALA VSE SKOZI KOT JAZ

LP ALJA user posted image

(odgovor članu uwaga)
Neposredna povezava do sporočila: 51
   RE: Pogovori o raku
10.10.2009 11:10:54   
uwaga
Pozdravljena alja29!

Lepo, da si se oglasila, še lepše pa je prebrat, da si že uspešno ozdravljena.
No, čim več veselih dni, pa lepo opravi na kontroli.

(odgovor članu alja29)
Neposredna povezava do sporočila: 52
   RE: Pogovori o raku
10.10.2009 19:57:07   
Gina
Bravo, borke! Vesela sem za vse vas.

Tudi pri nas v družini je precej raka. Pred tremi dnevi sem izvedela, da ga je dobil oče, tako kot že njegova mama (ki je poleg tega raka premagala še dva raka na drugih delih telesa in na koncu umrla od starosti). Ugotovili so na presejalnem testu in to v najzgodnejši fazi, tako da upamo na vse dobro.

Moja tašča je dobila (7 let po raku na dojki in ne vem koliko let po raku na mat. vratu) še raka na pljučih pred se mi zdi da več kot dvemi, morda celo tremi leti, ne sledim času kar se tega tiče. To je eden bolj invazivnih rakov, ki praktično ni ozdravljiv, sploh ne če ga najdejo v razviti fazi. Kljub temu, da ste pisale, kako nekatere pljuvamo po zdravnikih, moram iskreno priznat, da ko sem šla enkrat z njo na enega od pregledov v Lj., sem mislila dohtarja dobesedno pljunit, tako nespoštljiv in nesramen je bil. Kasneje se ji je to neprestano dogajalo. Ne povsod, seveda ne. POnekod so bili res zelo prijazni. Ponekod pa so jo bolj kot spodbujali, še malo zraven taušali. Ko se je morala vsak dan iz Mb vozit v Lj, ona pa ima še multiplo zraven, je moralo priti tako daleč, da se je pisno odpovedala zdravljenju, ker voženj ni več prenašala, da so jo sploh sprejeli na oddelek v Lj za tiste par dni. Skratka, ne glede na vse grozlarije, je njen rak še kar v stadiju mirovanja, uradno pozdravljen, kolikor je te sorte rak sploh lahko. Pljuča skurjena in ona na kisiku - ampak živi. Tudi kasneje je imela strašne težave s tem, da je dobila normalno delujoč aparat za kisik. Če nimaš denarja, na vseh nivojih odpadeš kot knof od gat. Tako pač je. Naše zdravstvo še vedno premore res krasne zdravnike, ki se trudijo in spodbujajo, ampak premorejo pa tudi krš. Ampak važno je le to, da.... ona živi.
Rak je res strašansko zahrbtna zadeva, ampak če je tako namenjeno, lahko na koncu koncev umreš od starosti, ne pa od njega, a ne. Želim si, da bi tako bilo z vsemi.


(odgovor članu uwaga)
Neposredna povezava do sporočila: 53
   RE: Pogovori o raku
10.10.2009 20:57:17   
lukec
Čisto vsega nisem prebrala, se pa javljam, ker sem se tudi sama v svojem življenju že 4x srečala z rakom v družini. Čestitam za pozitivno energijo in za zmago.
Rada pa bi še dodala da me najbolj razp**** kadar ljudje začnejo omenjati raka, stišajo glas, kot bi govorili o kaki sramoti. To me čisto vrže iz tira: na glas lahko govorijo, kdo je bil včeraj pijan, kdo je zapufan, kdo koga vara, o raku se pa govori potiho in skrivaj ... bedarija!


_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 54
   RE: Pogovori o raku
11.10.2009 20:24:22   
uwaga
Gina zelo me razveseli, ko slišim ali preberem, da so ljudje premagali raka ali celo več ponovitev ali različnih rakov in še vedno živijo ali so umrli od starosti. Veseli me saj so ti ljudje dokaz, da se da ozdravet, premagat raka.
Me pa žalosti, da ste imeli slabe izkušnje z zdravniki. Jaz moram priznat, da na OI nisem imela nobenih slabih izkušenj z zdravniki ali ostalim osebjem, na splošno pa sem v življenju srečala ogromno res dobrih zdravnikov, na žalost pa tudi ( za moje pojme preveč ) slabih.


Lukec imaš prav, o raku se govori potihoma. Ne vem mogoče mislijo, da se bodo nalezli. Mene osebno grozno razjezi, ko slišim, da je nekdo zbolel za rakom, v naslednjem trenutku pa mi razlagajo, da bo sigurno umrl, da ga ne bodo rešili...
Ljudje sploh ne pomislijo, kako grozno je to za bolnika. Ko sliši, da so ga že odpisali, ko se drugi pogovarjajo, kdaj bo umrl.
Obup.

(odgovor članu lukec)
Neposredna povezava do sporočila: 55
   RE: Pogovori o raku
30.10.2009 22:31:24   
PIAF
Tudi jaz sem pred mesecem dni izvedela, da ima moja mami raka na dojki. Ves čas (pol leta) je tožila o bolečinah v hrbtenici, zgornja vretenca in nobena terapija ni pomagala. Ko je šla skozi vse preiskave so ugotovili raka na dojki. najprej seveda šok, potem sem se o bolezni malo pozanimala in se tolažila, da se bo s kemoterapijami pozdravila. Nato sledi pogovor z zdravnico, ki mi kruto odpre oči, da je rak napredoval že na cela pljuča (razpršeno) in kosti (zato tudi bolečine v hrbtenici). Ker so se vretenca zlomila zaradi metastaz, je bila 2 tedna nepokretna, v plenicah. Odločili so se za operacijo, da jo nekako poklapajo skupaj za silo (tako sem jaz razumela). V bolnici leži že en mesec, vidim strah v njenih očeh, ker ne ve, kaj to pomeni, vidim strah pred smrtjo in to me ubija, tako ubija, da jočem cele dneve, visim na internetu, kjer iščem vse možne variante alternative za njeno pomoč:)
Zdravnica je rekla, da je bolezen v zadnjem stadiju T3M1 in naj ji zadnje trenutke naredimo čimlepše..
Ne znam vam povedati, kakšne dneve preživljam. kako hudo trpeče je gledati svojo mamo, ki te gleda z vprašujočimi očmi: ali bom kmalu umrla?
Naj povem, da je pred dvema tednoma preživela svoj 55.rojstni dan v bolnici. Tako mlada še je za smrt, tako rada bi še jo videla, kako se igra s svojima vnučkoma, ki ne bosta imela babice.
Zdravnica je rekla, da ima raka že najmanj 10 let, d aje jezna, zakaj ni prišla že prej...mama pravi, da ni vedela, ni čutila...Ne vem, kaj naj rečem, je bolj v sebe zaprta, nerada govori o sebi, o boleznih, nikomur nič ni nikoli zaupala.
Ona še prav ne dojema, s emi zdi, ona še vedno misli, da bo pozdravljena prišla domov in bo potem vse ok. Saj, hvala bogu, da tako misli in upa, po drugi strani pa me gleda s solznimi očmi, ker nekaj sluti...
Dobiva zelo močna zdravila proti bolečinam, dala je že skozi prvo dozo kemoterapije (imela jih bo 6), na noge se sicer že postavi, ampak se vsa trese in sama ne more nikamor. najhujša stvar pa je njena zaprtost, saj ne more odvajat. Shujšala je 20kg v enem mesecu, trebuh pa ima tako napihnjen, ker ne more odvajat. Zdravnica je rekla, da ji metastaze pritiskajo na center-živec za odvajanje blata in lahko odvaja samo še s svečko in klistirjem.
Enostavno sem tako v šoku in prizadeta, da ji ne znam stati ob strani s pozitivno energijo, ker ne vem, kje jo naj črpam, saj sem sama čisto na tleh. Nočem ji vsega realno povedat, kako je z njo, naj sama upa, čeprav vidim, da vedno manj.
Svetujem vsem, ki opazite najmanjšo spremembo v svojem telesu, da greste takoj k zdravniku, saj je zgodnje odkrit rak ozdravljiv; marsikaj se da še narediti. V tem mesecu sem se toliko naučila o raku, da tudi sama gledam na življenje s čisto drugimi očmi.
Mami zdaj prisega na Noni sok in na vsak način ga želi piti. zdaj se prebijam do informacij, kje ga dobiti (original seveda) in ji dati neko upanje. Če ona verjame, da ji bo pomagal, pa ga naj pije. Ali je še kdo od vaših svojcev jemal kakšne vitaminske dodatke, drugo alternativo?

Vsem želim samo pozitivne rezultate, čim uspešnejše okrevanje in čimveč pozitivne enregije!
P.

(odgovor članu uwaga)
Neposredna povezava do sporočila: 56
   RE: Pogovori o raku
31.10.2009 0:15:56   
ROZSI
PIAF, točno vem kaj občutiš in kako se počutiš, Ker sem skoraj pred dvema letoma šla skozi ta PEKEL: Moji mami so tudi ugotovili raka na dojki novembra 2007 leta.In tudi v takem štadiju ko se je rak že razširil na pljuča,kosti,kostni mozek,maternico...... Bila sem čisto na koncu ko sem izvedela,ker je moja mama svojo bolezen skrivala Zakaj ne vem in še dandanes si ne morem razložiti zakaj??????????????Shujšala je 30kg.Prognoza je bila maksimalno3 mesece.Uvedli so ji kemoterapijo v obliki tablet in v dobrih 3mesecih je moja mama prišla tako do moči, da so se vsi čudili delala je na vrtu , pazila na mojo hčerko, delala je vse kar je pač mogla,res,da bolj počasi ,ko se je utrudila se je vlegla vendar ni se dala bolezni, ni jamrala.Bila je občudovanja vredna!!!!!Vsake tri tedne sve hodile na kemoterapijo v MB.Tu moram pohvaliti celo ekipo MB.bolnišnice onkološki odelek Bili so fantastični!!!!Dobila je 12 ciklov in tu moram povedati , da smo skoraj mislili, da bo premagala bolezen ,ker je bila tako optimistična, kljub izvidom.Žal pa ni bilo tako.Po končani 12.kemoterapiji so pač sledili ponovni vsi pregledi vseh organov in tu se je začelo polabšanje. Iz dneva v dan je bila slabša,slabša in slabša.Rak je načel mišice , želodec, požiralnik ,naprej niti ne bom naštevala.To je bil najhujši del mojega življenja.Gledati sem morala trpljenje svoje najljubše najboljše mame .nisem ji mogla pomagati, pa kako bi ji hotela.Bila sem čisto na koncu z živci.Edino mojemu možu sem lahko hvaležna,da mi je stal ob strani ob teh težkih časih.
In Tako je lani decembra moja najdražja mama umrla.Eno leto in en dan po odkritju bolezni je za vedno zaprla oči!!!Rak je bolezen ,ki dobesedno poje človeka.
Želim ti moč vsega sveta, bodi ji ob strani in nikoli ne obupaj ,verjemi mi vem ,da to ni lahko vendar moraš biti močna že zaradi tega ker kako rečejo Mamo imamo samo eno!!!!!!!!
R.

(odgovor članu PIAF)
Neposredna povezava do sporočila: 57
   RE: Pogovori o raku
31.10.2009 23:14:06   
Gina
Ojoj, Piaf. Res žalostna zgodba. Žal mi je, da se ti to dogaja. Bodi močna. Stoj mami ob strani. Vem kako je hudo, ko mame ni več, prezgodaj sem jo zgubila. Vsak trenutek je dragocen. Objemi jo in ji povej, da jo imaš rada. Drugega ne moreš. Držim pesti za vas.

Rozsi, moje iskreno sožalje. user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu ROZSI)
Neposredna povezava do sporočila: 58
   RE: Pogovori o raku
2.11.2009 11:13:11   
uwaga
Piaf, hudo mi je zate in za tvojo mamo. Ne morem ti dati kakega uporabnega nasveta, niti ne morem trditi, da vem kako se počutiš. Lahko pa ti rečem, da je strah (nažalost) normalen sopotnik.
Da žal ne moreš odvzeti mami ne strahu, ne bolečine, ne slabosti. Jaz mislim, da tvoja mama to ve. Lahko pa ji poveš, da jo imaš rada, jo držiš za roko, jo objameš, ko se bo čutila izgubljeno, lahko ji prineseš kaj za pit...
To so stvari, ki se nam zdijo včasih smešno male, pa v takih trenutkih OGROMNO pomenijo. Da veš, da je nekdo ob tebi, da te ima rad, tudi ko si bolan.
To je tisto, kar konec dneva pomeni največ.
Bodi močna zase in za mamo, zjokaj se , ko je najbolj hudo.


Rozsi iskreno sožalje.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 59
   RE: Pogovori o raku
2.11.2009 14:45:20   
srki
Punce, ko tole berem, me kar tišči v želodcu. Kot je že ena pred mano napisala, meni se tudi čisto normalno zdi, da prvo, ko slišiš za diagnozo rak, okameniš, se ti vse sesuje pred tabo. Ljudje smo si različni, eni to sprejmejo čisto tako, hladno, drugi drugače.

Vsem, ki se borite s to boleznijo, želim čim bolj uspešen boj in res, kapa dol, ko se tako pogumno spopadete s tem.

Volga, tvoja zgodba me je pa tudi čisto šokirala. Res.

Veliko zdravja in dobre, pozitivne energije vsem, ki ste kakor koli povezani s to boleznijo.

(odgovor članu uwaga)
Neposredna povezava do sporočila: 60
   RE: Pogovori o raku
14.11.2009 14:43:01   
uwaga
Se spet malo oglasim.
V dveh mesecih sem dala skozi kup pregledov. Vsi so potrdili, da je stanje dobro. V genski ambulanti bodo preverili ali je moj rak posledica genske okvare in ali je deden.
Zadnji pregled, ki sem ga imela, je bil v amb. za plastično kirurgijo. Mojega zdravnika ni bilo, pa me je pregledal drug. Vprašal me je če sem zadovoljna z rezultatom operacij. Pravzaprav nisem vedela kaj naj odgovorim. Glede na videz druge dojke, nisem ravno zadovoljna; glede na to da sem bila eno leto popolnoma brez ene dojke, pa je čudovito.
Punce dajte povedat, ali je imela katera rekonstrukcijo dojk in ali je zadovoljna z rezultatom. Ali pa če poznate kakšno gospo, ki je to dala skozi. Malo me zanimajo mnenja drugih pacientk.   Hvala

(odgovor članu srki)
Neposredna povezava do sporočila: 61
   RE: Pogovori o raku
16.11.2009 20:43:11   
Tanayya29
Lep pozdrav vsem borkam in borcemuser posted image .

Žal sem tudi jaz pred 5 leti izgubila očeta za levkemijo,...
Ko sem zdaj brala vse te zgodbe, so mi kar solze tekle....

Oče se je dve leti boril s to boleznijo, z vsemi kemoterapijami, ...Bil je velik šok za vso družino. Bil pa je velik optimist in vedno dobre volje.....

Ko so mu presadili kostni mozeg, in je bil "rešen" ,se je čez mesec vsa stvar ponovila, saj telo ni sprejel kostnega mozga. Ko smo zopet zvedeli,da bo potrebno vse še enkrat od začetka,je tudi oče izgubil vso voljo, in čez mesec izgubil boj ......

Veliko zdravja,želim vsem,

Šnucika,Alja,Uwaga.....hvala,ker ste delile zgodbe z namiuser posted image user posted image

< Sporočilo je popravil Tanayya29 -- 16.11.2009 20:44:25 >


_____________________________

Naš sonček škorpijonček Taj Tristan,6.11.2007*****

Življenje ni igra na srečo,temveč rezultat naših misli in dejanj.

(odgovor članu alja29)
Neposredna povezava do sporočila: 62
   RE: Pogovori o raku
17.11.2009 16:05:03   
ellie
Pri nas mineva dobro leto dni odkar smo izvedeli, da ima moj oče raka. Prvi tumor se mu je pojavil 20 let nazaj (na črevesju), ki pa po takratni oceni zdravnikov ni bil rakast...zato ga tudi niso odstranili. So rekli, da bi se naj zmanjšal sam od sebe. Lani pa ga je že par mesecev bolela hrbtenica...na koncu že tako, da je še komaj hodil. In se je le po dolgem prepričevanju odločil it k zdravniku in so odkrili spet tumor na debelem črevesu. Ki je bil rakast. Nato so odkrili tumorje na jetrih, metastaze po hrbtenici,...in tako naprej. Po operaciji je bil čisto zdelan...v bistvu je že takoj na začetku obupal. Je že karakter takšen, da kaj druga ni bilo za pričakovat. Znanka zdravnica je rekla, da če v roku 2eh tednov ne pride iz bolnice...ga domov več ne bo. Ampak se je nekako zlizal. Nato je sledila1. kemoterapija in 2., po kateri se je odločil, da več ne gre. Zaenkrat stanje kar nekako miruje...in to tako, da o bolezni skoraj več ne govorimo.

Po prebranih zgodbah sem ugotovila, da se res lahko razlikujejo. Verjetno se vsak sam odloči, kako se bo spopadal s to zahrbtno boleznijo. In občudujem vse tiste, ki ste same šle čez to...da ste tako polne optimizma in dobre volje...lahko samo rečem bravouser posted image

Je pa od mojega moža mami umrla 4 leta nazaj. Tudi rak debelega črevesa. Po operaciji in kemoterapijah je bila 1 leto kot da nič ne bi bilo. Po 1 letu pa je v 1 mesecu šlo vse navzdol. Umrla je doma...to je bila njena zadnja želja.

Enak rak je pokopal soseda nekaj let nazaj...in to pri njegovih komaj 20. letih. Kolegu (29 let) so lani odkrili rak na želodcu. Tako optimističnega človeka že dolgo nisem srečala...zaenkrat bi naj bil ozdravljenuser posted image


Se pa včasih sprašuejm...ali prej res ni bilo toliko te bolezni ali se samo ni vedelo za to. Se mi zdi, da zdaj skoraj več ni človeka, ki ne bi imel koga v bližini, ki je to moral dat skoziuser posted image

(odgovor članu Tanayya29)
Neposredna povezava do sporočila: 63
   RE: Pogovori o raku
18.11.2009 16:42:15   
Gina
Ja, rak je res ena pogosta stvar, pa se sploh ne zavedamo dokler smo zdravi, kaj imamo. Govorimo kako nam je vseeno, če kadimo, da od nečesa se itak umre, pa govorimo, kako je itak povsod kemija in nam je vseeno kaj jemo, pa kolk kaj špricajo, pa če živimo v umazanih mestih, pa na vseh področjih je tako. Ko pa v resnici pridemo v stanje, ko smo zelo zelo zelo bolni, nam pa kar naenkrat ni za umret. Sploh nam ni za umret. Menda nikomur. IN še huje, niti svojcem ni do tega, da bi kdo umrl. Seveda ne, oni ostanejo s svojo bolečino do svoje smrti. Zakaj ne skrbimo za planet potem? Zakaj prelagamo odgovornost na vse ostale? Marsikaj bi še lahko naredili za svoje zdravje, pa ne naredimo. Ne jaz ne ti, ne nihče. Nismo se sposobni otresti stresov, lajf nas mal heca in še kar se med sabo pod.j.ebav.amo, kdo bo koga in nevoščljivo smo in pogoltni in svet živi en mimo drugega. Pa ne bi bilo treba. izognili bi se marsikateri bolezni, zihr sem, če bi malo ali fejst ornk drugače živeli. Ja, geni naredijo svoje, vem, ampak ja, tudi mi svoj piskrček pristavimo k svojemu zdravju. Sem zihr, da ga. Prestresna družba smo.

Moji tašči so odkrili raka še na hrbtenici. Metastaze so se razžirile. Iz prsi (btw uwaga, njej so odstranili, rekonstruirali pa nikdar, ker je bila tedaj že očitno prestara, da bi se kdo s tem ukvarjal in je res razlika med levo in desno stranjo telesa - da ne govorim o tem, da se vse skup potem v telesu mal premakne, tudi za hrbet ni najboljše) na pljuča, zdaj pa še menda metastaze po telesu, kosti se tanjšajo, lomijo - celo v hrbtenici ena nalomljena. Kaj naj rečem, nikomur to ne privoščim. Od doma v bolnico in nazaj - če ne zaradi pljuč, ap zaradi kosti.

Držte se punce in vaši svojci. user posted image  Navijam za vse skupaj in vsakega posebej, da premaga to zahrbtno bolezen.


(odgovor članu ellie)
Neposredna povezava do sporočila: 64
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Pojdi na:





Tudi tako lahko zanosite, čeprav tega nist...
Nosečnost vas lahko doleti tudi na načine, na katere niti pomislili niste, recimo z analnim spolnim odnosom, odnosom v v...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
"Nosečnost me je pomladila."
Z Manco Izmajlovo smo se pogovarjali o nosečnosti pri 46tih letih, o tem, kakšna mama je bila prej in kakšna je zdaj ter...
Pesmi o mami in za mamo
Mama je nekaj posebnega, je popolna in ena sama. Ko ne najdemo besed, kako bi se ji zahvalili za vse, kar nam je dala, z...
5 TOP destinacij za letošnje poletne počit...
Še ne veste, kam bi se letos odpravili na poletne počitnice? Pripravili smo vam 5 TOP predlogov, pri katerih lahko izkor...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?