ronja
|
onka, nisem imela tako grozne mame, si pa nisva bili nevemkako blizu, veliko sva se kregali in dejansko zelo dolgo nisem imela tistega občutka, da me ima rada. Vedela sem, da me ima, ampak samo racionalno in je fajn oseba, samo enostavno nisem tega čutila. NI mi znala dat tega na način, ki ga jaz razumem... Veliko sem se presekirala zaradi tega, enkrat sem celo tu gor spraševala za nasvet...
Mene sicer ni bolelo, ko so druge razlagale o svojih mamah, mi je bilo pa nekaj nepredstavljivega to, da mami zaupaš, da bi se k njej obrnila po nasvet ali pomoč. Ker takrat je bila mogoče 10. na lestvici... Zaupala ji vsekakor nisem, nasveta ali pomoči ne bi iskala pri njej...
Ok, zdaj pa ta lep del, optimističen : moja mami se je šla pri 60ih zdravit in je zdaj čisto druga, lahko se pogovarjaš z njo, tudi stvari, ki so te prizadele, sprejme svojo odgovornost za stvari, ki jih je naredila narobe, se trudi delat zdaj prav, stvari vidi širše... Čisto druga je! Svaka ji čast! (zdaj je še na sveže zaljubljena in je sploh druga, hehe;) Zdaj imava res lep odnos, nikoli si nisem mislila, da je kaj takega možno, ker sem jo dejansko malo pred tem že odpisala... Ampak "nemogoče je mogoče".
Ni pa možno odnosa popravit ne da bi počistil tisto navlako izpod tepihov, to pa ne gre. Enostavno morata obe sprejet odgovornost za stvari, ki so drugo prizadele in dokler ena ali obe tega nista pripravljeni, ne gre. Ker izbruhne prej ali slej... Dotlej imaš lahko samo korekten odnos, neke hude ljubezni pa takrat ni čutit. To ne pomeni,d a se nimata radi, samo da si nista blizu.
In taka ti kaj dosti ne more pomagat, zato ne razmišljaj več o tem, česa vsega nimaš, ker nimata takega odnosa... To nikamor ne vodi, samo v samopomilovanje. Rajiš razmišljaj, kaj vse imaš: zdrava si (približno, sklepam, ker nisi nič omenila, da nisi), imaš svojo družino, torej si lahko zanosila, lahko hodiš, vidiš, slišiš,... Jaz si dostikrat predstavljam, česa vsega invalidi ne morejo, ko grem s širokim vozičkom v mesto - in si mislim: madona, meni je lahko, v skrajni sili dvignem voziček in grem čez, kaj naj pa invalid naredi?... ko začneš gledat v življenju, kaj vse imaš, je lažje, nehaš pogrešat stvari, ki jih nimaš. kar še vedno pogrešaš, pa najdeš, aktivno. Ko sem med nosečnostima bruhala ko vidra, sem si rekla, da blagor mi, da lahko zanosim, pa da bi vse punce, ki ne morejo, takoj zamenjale z mano... In je bilo lažje bruhat. Razumeš, kaj mislim? jaz sem si rekla, da je fajn, da imam tako mamo, ker sem se zelo zgodaj naučila poskrbet zase (ne v finančnem smislu, ker sta me starša doštudirala, delo prek študentskega servisa v glavnem ni bilo za mojo hrano in stanovanje, ampak čustveno). Meni je ta izkušnja veliko dala.
Ker dejansko vsaka stvar ima dve plati in vedno se lahko kaj naučimo. Včasih je izkušnja zelo grenka, ampak iz nje potegnemo nekaj, zaradi česar smo močnejši, modrejši ali pogumnejši. Seveda smo lahko tudi bolj preplašeni, asocialni,... ampak to sami odločamo, kaj bomo potegnili ven.
Je pa res, da so taki ljudje navadno imeli težko otroštvo in ker jim je to težko predelat, rajši vse skup pometejo pod preprogo in prenašajo vzorce naprej. Ti lahko verigo prekineš in delaš drugače in si že zmagala . Mogoče pa se tudi tvoja mama kdaj spomni in se spremeni, nikoli ne veš...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
...še dobro, da imam toliko samokontrole, da res v trenutku preneham....
