Pingvinkica
|
Živjo punce!
Čestitke vsem novim mamicam  pa veliko veselja z otročički!
Dne 03.06.2010 ob 05:32 sem s CR rodila sinčka Reneja - 52 cm, 3380 g 
Moja porodna zgodba:
V sredo, 2.6.2010 (3 dni čez rok), sem opazila, da se mi je pojavil rjavkast izcedek. Klicala sem G ampak je ni bilo, mi je pa sestra rekla, da imam najbrž vnetje in naj grem v lekarno kupit neko kremo. V naši lekarni je niso imeli, tako da sem sklenila, da če izcedek ne izgine, grem popoldne v kakšno drugo lekarno.
Ker se je izcedek tekom dneva še povečal, sem klicala v porodnišnico, kjer so me potolažili, da je to normalno, da se pač vse skupaj »pripravlja« in da se mehča maternični vrat itd...
Ker sem bila za naslednje jutro itak naročena na CTG pri svoji G, sem sklenila počakati do jutra.
Okrog pol polnoči sem šla še zadnjič pred spanjem na WC in ko že vse opravim, se mi je kar nekaj še vlilo in takoj sem pomislila, da mi je začela odtekati plodovnica. Naredim par korakov in spet mi nekaj uide in ko se ravno očistim in preoblečem, ponovno nekaj priteče. Fantu rečem, naj še ne zaspi, ker bo treba it rodit. Potem sem ene pol ure letala okrog kot kura brez glave in se oblačila in metala še zadnje stvari (gsm, polnilec, drobiž, očala...) v torbo. Par minut čez polnoč sva se odpeljala in nekje ob 00:20 prispela v porodnišnico LJ.
Sprejemna sestra ugotovi, da je šlo za delni razpok mehurja in da mi je res odteklo nekaj plodovnice in mi pove, da sem odprta že 4 cm (kar me je ful presenetilo, saj nisem imela do takrat nobenih popadkov). Po klistirju (britje sem opravila že prejšnji večer sama doma) so se na brzino začeli popadki, že kar takoj precej pogosti – nekje na 4-5 minut – in čedalje bolj boleči.
Okrog 01:30 naju odpeljejo v porodno, kjer so mi takoj dali masko za predihavanje, ki je vsaj malo omilila bolečino oz. me prisilila da sem se osredotočila na pravilno dihanje in ne na bolečino.
Sledile so skoraj 4 mučne ure, polne bolečih popadkov, ko se mi je zdelo, da mi tudi maska ne pomaga. Fant mi je pomagal po najboljših močeh – me masiral, me hrabril, me opozarjal na pravilno dihanje, mi dajal pit, mi držal masko ko popadkov ni bilo in ko sem bila že sama tako utrujena, da mi je bilo še masko težko držat v roki... Ful mi je pomagal res. Brez njega bi mi bilo še precej težje. Že samo njegova bližina in pogled nanj sta mi dajala moč in pogum, da sem se osredotočila na dihanje in poskusila prebrodit bolečino...
Bila sem že čisto odprta (samo s svojimi popadki – brez umetnih) a dete se ni in ni hotelo spustiti v porodni kanal. Slišala sem babico in zdravnice, ki so rekle da mali leži preko porodnega kanala. Če bi glavico usmeril v porodni kanal, bi bil baje v 5-ih popadkih zunaj, tako pa ni in ni šlo.
Okrog 05:20 so končno sklenili, da ne gre drugače, kot da mi naredijo carski rez. Podpišem papirje, odpeljejo me v operacijsko in 03.06.2010 ob 05:32 je prijokal na svet najin sinček Rene...
Če bi zdravniki že prej ugotovili, da bo treba napravit CR in da naravni porod ne bo mogoč, ker mali leži čez porodni kanal in se ne more obrniti in spustiti vanj (mali je imel 52 cm in 3380 g, jaz pa sem ful majhna in drobne postave in »spodaj ozka«), bi me lahko odrešili 4-ih mučnih ur predihavanja hudih popadkov, za katere so rekli, da so bili precej močnejši od umetnih – krivulje na CTG so pri max. Številki 100 narisale šele približno tretjino mojega popadka, tako zelo močni so bili... ampak ni mi žal in še enkrat bi dala to čez, samo da sva midva z malim OK.
Zašili so me zelo lepo, nisem po operaciji čutila nobenih bolečin in sem bila že 12 ur po CR na nogah in šla sama pod tuš...
Moje prvo vprašanje, ko sem se zbudila iz narkoze pa je bilo, če je z malim vse OK in ko so mi potrdili, sem poklicala fanta, nato pa so tekle solze sreče...
Pohvalila bi odlično babico (žal ne vem imena), ki mi je ves čas stala ob strani in se pri zdravnicah borila za to, da me čim prej odrešijo bolečin (ker so bile itak čisto brez veze, ker se mali ni mogel spustiti v porodni kanal in sem samo trpela, dogajalo pa se ni nič...) in mi napravijo CR.
Zdravnice bi drugače kar čakale in čakale, da bi se mali nekako sam obrnil (kar je bilo čisto nemogoče), samo da bi prišparale kak euro zdravstveni blagajni ali pa da bi prišla nova izmena in bi se drugi ukvarjali in mučili z mano...
No, po nekaj dodatnih urah mučenja, so se le vdale tudi one (seveda s teženjem moje enkratne babice) in se strinjale s CR...
Toliko o strokovnosti in šparanju v zdravstvu...
LP vsem in uživajte s svojimi 
|
Natisni
Tko da očitno so bli lažni in še ne bom kmal nehala tu gor strašit! 
), no pa je kr nismo dočakale..
:) Dal mi je napotnico da grem jutri v porodnišnico in da mi sprožjo porod :) Pravi da je brezveze čakati da se le maščoba nabira nič drugega da je mat. vrat zmehčan glavca tudi tko spodi sm popadki mankajo :D
