|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3] 4 5   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Strah pred selitvijo
17.8.2010 19:24:12   
Vijoličarka
IZVIRNO SPOROČILO: liliana


Kar se pa tiče samostojne in neodvisne osebe.....bi pa rada videla, koliko se vas je selilo same v svoje stanovanje (pa ne mislim tu študija).....in ne v stanovanje skupaj s partnerjem......ker po tem lahko sklepam, da ste zamenjale odvisnost od staršev z odvisnostjo od partnerja......



Za statistiko: od 18.leta dalje živela sama, v svoji luknji in skrbela zase.  Živela sem sama cca deset let - težko rečem, saj se je moj dragi zelo postopoma priseljeval.

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

(odgovor članu liliana)
Neposredna povezava do sporočila: 51
   RE: Strah pred selitvijo
17.8.2010 19:26:43   
PeggyBundy
Jaz od dvajsetega leta. Sama.

(odgovor članu Vijoličarka)
Neposredna povezava do sporočila: 52
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 9:18:36   
Bakfark
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Kar se pa tiče samostojne in neodvisne osebe.....bi pa rada videla, koliko se vas je selilo same v svoje stanovanje (pa ne mislim tu študija).....in ne v stanovanje skupaj s partnerjem......ker po tem lahko sklepam, da ste zamenjale odvisnost od staršev z odvisnostjo od partnerja......


Napačno sklepaš.


Ni nujno. Se strinjam, da nima smisla generalizirat, drži pa, da marsikdo zamenja eno odvisnost za drugo. Finančna neodvisnost še ne predpostavlja psihične, emocionalne neodvisnosti. Beg od staršev pred njihovo dejansko ali namišljeno represijo še ne pomeni, da smo se rešili njihovih zahtev, ki jih v odraslosti ponotranjimo in se kažejo pri posamezniku kot različne konfliktne situacije - to kar vidimo kot stiske, tesnobe, depre itd.
In v odraslosti si marsikdo nezavedno izbere partnerja, ki spominja na starše samo zato, da bi posredno preko njega lahko razpucal, se rešil tega gospostva. Težko kot dejansko je, predstavlja marsikomu preveliko breme, da bi mu to lahko uspelo.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 53
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 10:31:35   
liliana
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Kar se pa tiče samostojne in neodvisne osebe.....bi pa rada videla, koliko se vas je selilo same v svoje stanovanje (pa ne mislim tu študija).....in ne v stanovanje skupaj s partnerjem......ker po tem lahko sklepam, da ste zamenjale odvisnost od staršev z odvisnostjo od partnerja......


Napačno sklepaš.


Saj sem napisala, da lahko sklepam....no mogoče bi bilo boljše za razumevanje, da bi pogojnik uporabila......user posted image  ....ne pomeni pa to, da jaz enačim selitev od staršev, pa naj je ta k partnerju ali pa "čisto na svoje" z neko osamosvojitvijo in da je tisti človek, ki to stori zdaj kaj precej bolj odgovoren in samostojen kot nekdo, ki si pri starših uredi mansardo......

ker nekateri odgovori so bili napisani tako, da so avtorico takoj "ožigosali" kot nesamostojno, neodgovorno in  ne vem kaj še vse.....zgolj zato, ker 26 letnico obhajajo dvomi in tesnoba, če bi se morala preseliti 200 km vstran.....

Pa saj dandanes človek več ne sme priznati, da ga je strah, da obhajajo dvomi, ne sme več priznati, da se starši pred njim zjočejo, da se on zjoče pred starši, ne smemo priznati, da smo kdaj povzdignili glas (no, če nad taščo povzdignemo glas je to sicer precej sprejemljivo, ker na ta način pa pokažemo svojo samostojnost)......takoj on ali pa nekdo njega čustveno izsiljuje......ne smemo priznati, da nam je včasih hudo zaradi staršev, ker smo jih zapustili, ker smo takoj čustveno labilni in dobimo celo disertacijo tega, da rabimo strokovno pomoč, ker nas starši niso vzgojili v samostojno in odgovorno osebo.....

Ker normalno in družbeno sprejemljivo je izgleda le to, da ko končaš študij ali šolo, se odseliš na svoje......ker moraš prerezati popkovino, ker se to pričakuje od tebe.....potrošniška družba to pričakuje od tebe......moraš si takoj vzeti gromozanski kredit, ki ga odplačuješ 30 let, da si kupiš stanovanje ali hišo, da dokažeš drugim, da si samostojen in odgovoren......ker pri starših vendar ne moreš živeti......to ne gre......ker če živiš z njimi si takoj odvisen.....ker mladi in stari ne gredo skupaj......kdo pa je kriv, da so starši zidali tako veliko hišo......starši ti morajo ploskati, da se boš raje selil 200 km stran od njih, ker je to potrditev, da so vzgojili zrelo in odgovorno osebo.....individuma, ki mu ni mar za nikogar več......ki ima zdaj svojo družino in svoje prijatelje in se vrača k staršem le za veliko noč in božič za nekaj dni....."veš mama, prezaposleni smo, otrok ima toliko obveznosti, od mene pa v službi toliko pričakujejo".....mama pa mora reči, "saj razumem otrok, vesela sem, da si srečna" in potem, ko otrok odide naskrivaj potoči solzo ali dve.....ne sme pa staršem in tebi biti težko, odseliti se od njih......to, pa ne.....ker izkazovanje čustev (razen radosti) je dokaz slabosti in da je nekdo nekaj storil narobe......

In potem vidiš take nesmisle, da veselo ploskamo idejam (ki jih financira EU ali kdor koli že) o postavljanju nekih bivalnikov in hiš za sobivanje generacij.....ker v lasntnih družinah pa nismo več sposobni tega resnično živeti......in potrebujemo spet neko fikcijo in idejo, da bomo lahko srečni.....

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 54
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 10:47:42   
Teyla
liliana  user posted image   se podpišem

(odgovor članu liliana)
Neposredna povezava do sporočila: 55
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 17:23:29   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Kar se pa tiče samostojne in neodvisne osebe.....bi pa rada videla, koliko se vas je selilo same v svoje stanovanje (pa ne mislim tu študija).....in ne v stanovanje skupaj s partnerjem......ker po tem lahko sklepam, da ste zamenjale odvisnost od staršev z odvisnostjo od partnerja......


Napačno sklepaš.


Ni nujno. Se strinjam, da nima smisla generalizirat, drži pa, da marsikdo zamenja eno odvisnost za drugo.


Za kakšno odvisnost lahko zamenjaš, če živiš sam pri temu primernih letih (ne recimo pri petnajstih ali sedemnajstih)?

(odgovor članu Bakfark)
  Neposredna povezava do sporočila: 56
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 17:32:13   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Ker normalno in družbeno sprejemljivo je izgleda le to, da ko končaš študij ali šolo, se odseliš na svoje......ker moraš prerezati popkovino, ker se to pričakuje od tebe.....potrošniška družba to pričakuje od tebe......moraš si takoj vzeti gromozanski kredit, ki ga odplačuješ 30 let, da si kupiš stanovanje ali hišo, da dokažeš drugim, da si samostojen in odgovoren......ker pri starših vendar ne moreš živeti......to ne gre......ker če živiš z njimi si takoj odvisen.....ker mladi in stari ne gredo skupaj......kdo pa je kriv, da so starši zidali tako veliko hišo......starši ti morajo ploskati, da se boš raje selil 200 km stran od njih, ker je to potrditev, da so vzgojili zrelo in odgovorno osebo.....individuma, ki mu ni mar za nikogar več......ki ima zdaj svojo družino in svoje prijatelje in se vrača k staršem le za veliko noč in božič za nekaj dni....."veš mama, prezaposleni smo, otrok ima toliko obveznosti, od mene pa v službi toliko pričakujejo".....mama pa mora reči, "saj razumem otrok, vesela sem, da si srečna" in potem, ko otrok odide naskrivaj potoči solzo ali dve.....ne sme pa staršem in tebi biti težko, odseliti se od njih......to, pa ne.....ker izkazovanje čustev (razen radosti) je dokaz slabosti in da je nekdo nekaj storil narobe......


Liliana, karikiraš in posplošuješ.

Potrošniška družba ne pričakuje, da prerežeš popkovino - to pričakuje narava. V naravi je, da se mladiče vzgaja v samostoje osebe, ki se rade vračajo v gnezdo.

Pri nas manjkata oba pola (kar je logično). Mladi ne da nimajo možnosti samostojnega življenja, imajo jo, ampak je raje ne vidijo. Najem večina jemlje kot metanje denarja skozi okno in ne kot enostaven korak na poti k samostojnosti. In se iščejo bolj ali manj uspešne rešitve življenja pri starših. Mogoče bi bili pa tudi oni veseli, da otroci ostanejo doma - potem ko bi videli, da je življenje z njimi sobivanje in ne zajedalstvo. In ne obratno.

Sobivanje ima vedno dva konca...

In ločiti je treba med pretirano navezanostjo, kjer se enostavno ljudje ne znajo ločiti in navezanostjo, kjer nam je neka stvar ljuba in se zato s solzo v očeh poslovimo od nje.

(odgovor članu liliana)
  Neposredna povezava do sporočila: 57
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 18:09:03   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka


Potrošniška družba ne pričakuje, da prerežeš popkovino - to pričakuje narava. V naravi je, da se mladiče vzgaja v samostoje osebe, ki se rade vračajo v gnezdo.

Pri nas manjkata oba pola (kar je logično). Mladi ne da nimajo možnosti samostojnega življenja, imajo jo, ampak je raje ne vidijo. Najem večina jemlje kot metanje denarja skozi okno in ne kot enostaven korak na poti k samostojnosti. In se iščejo bolj ali manj uspešne rešitve življenja pri starših. Mogoče bi bili pa tudi oni veseli, da otroci ostanejo doma - potem ko bi videli, da je življenje z njimi sobivanje in ne zajedalstvo. In ne obratno.

Sobivanje ima vedno dva konca...

In ločiti je treba med pretirano navezanostjo, kjer se enostavno ljudje ne znajo ločiti in navezanostjo, kjer nam je neka stvar ljuba in se zato s solzo v očeh poslovimo od nje.


Ne vem zakaj je osamosvojitev nujno povezana z fizicnim oddeljevanjem. Morda zaradi custvenih vezi...
Pravzaprav narava ima bore malo s tem. kakor koli obrnes oditi od doma ali ne je druzbeno pogojeno. Dokler je ustrezalo druzbi so vsi skupaj ziveli in so mladi skrbeli za stare. Sedaj odgovarja drugacni druzbeni red, pa so "mladi" in "stari" posebej, mladi so osamosvojeni, stari so v domovih za upokojence.

Bo najboljse oprijeti se vzhodnjaske tradicije in ko doplonis 60 let, pardon 65(da zakljucis delovno dobo) se bo treba odpraviti na gore in prepustiti se usodi (volku, medvedu, lakoti)...
Takrat bodo mladi povsem osamosvojeni, stari ne bodo zalostni-.... - vsi srecni in zadovoljni (ta zivi mislim)....



_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 58
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 18:16:01   
Anonimen
Ne vem zakaj je osamosvojitev nujno povezana z fizicnim oddeljevanjem. Morda zaradi custvenih vezi...
Pravzaprav narava ima bore malo s tem. kakor koli obrnes oditi od doma ali ne je druzbeno pogojeno.


Zakaj fizično drugam? Ker razumsko in čustveno večina ljudi ni toliko zrelih, da bi popkovino prerezali brez tega vidnega dejanja.

Načeloma je sobivanje vseh generacij idealno življenjsko okolje user posted image .

Ki se v praksi v velikooo primerih če ne poruši, ampak sčasoma postane neidealno. Oziroma živijo skupaj zato, ker so se ali tako navadili (na komoditete ki jih skupno življenje prinaša) ali ker nimajo druge možnosti, vsaj kratkoročno - na dolgi rok pa se potem spet navadijo, da je kot je.

In ideal zahteva razumne in ega prazne ljudi - teh je pa malo.


Narava sama nas sili, da postanemo samostojne osebnosti. Ne sili nas, kje naj živimo, nas pa sili v samostojnost. Ki je v večini primerov zaradi zgoraj napisanega pogojena s fizičnim oddaljevanjem.

(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 59
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 18:42:21   
ronja
Hm, vsi imate svoj point, ampak vseeno se najbolj strinjam z milijonarko. V naravi bi ostali v istem plemenu/tropu/kardelu (kakor hočete rečt tistih skupnostim), vendar bi si naredili svoje gnezdo. To je logično. Lahko bi bilo pa gnezdo blizu primarnega, če bi prostor to omogočal. Ne bi pa starši preveč pomagali pri gradnji gnezda, ker bi verjetno imela še kakega potomca za vami.

Tako da, kakorkoli obračate: naravno je imet svoje gnezdo - in pomagat članom svoje družine in potem še razširjenega plemena, kar bi bilo danes pojmovano kot krog prijateljev in sodelavcev - pač ljudi, s katerimi imaš nekaj skupnega in preživiš nekaj časa skupaj. Ker se ta pomoč naravno gledano splača - lažje preživimo, če si pomagamo. To še vedno velja, tudi za brate in sestre in starše in vso razširjeno družino. Vseeno pa imamo vsak svoj brlog. Če je to zg. štuk mansarde in se vsi strinjajo, neka, zakaj pa ne? Ampak avtorica pač nima te situacije: ona ima možnost živet z izbranim samcem v skupnem njunem gnezdu, ki pa pač ni blizu njenega primarnega gnezda. Zdaj: ali najde drugega samca, ali pa gre probat, če bo s tem funkcioniralo.

Še odgovor dalii: tudi mene bi bilo strah it po pol leta zveze živet 2oo km stran, pa pri teh letih sploh nisem živela s starši (ker so se pri nas starši odselili iz brloga - eden po eden)! Ne poznata se še prav dolgo in ne veš, kako bo tam in seveda te je strah! Ne pomeni pa to, da se ne splača probat - navsezadnje tam imaš delo preko študenta, ki te ne veže in si še vedno lahko premisliš in prideš nazaj, če se stvari ne izidejo.

Mogoče si začni delat plane b, c, d,... Tako se boš mogoče počutila bolj varno, ker boš vedela, kaj boš naredila, če stvari ne bojo šle po načrtu (a). Torej: če bo prehudo, se lako vedno vrneš domov, se dogovoriš s starši, da ti začasno še pustijo tvojo sobico za vsak slučaj, recimo. In veš, da imaš vedno pot nazaj. Saj zdaj to ne pomeni, da boš svoje starše pokopala. Jasno pa, da se boste manj videli. seveda ti je zato hudo, če jih imaš rada, hkrati pa ti bo to prineslo obilo lepega: lahko boš prvič v življenju ogranizirala sama s partnerjem vajin dom: kje bo kaj, kako bosta obnovila stanovanje, kakšno pohištvo si želiš, lahko boš imela ljubljenčka, če ga doma nisi smela imet, itd... Naredi si seznam plusov. Poleg tega, da boš lahko več s fantom, boš lahko tudi o več stvareh odločala. To je veliko, da ti ogromno svobode - svobode odločanja o sebi in svoji okolici.

Različni ljudje smo: ene je strah na začetku, predno udejanjimo spremembo, ker si takoj predstavljamo vse najhujše, kaj bo prinesla, pa jo vendar naredimo, ker vemo, da za nekaj je pa dobra in potem vidimo, da sploh ni tako slaba, kot se nam je zdelo (tako je bilo pri meni s službo: se mi je zdelo, da bom crknila od rutine, če bom morala vsak dan ob isti uri na šith - pa nisem in zdaj, v trenutni situaciji z dvema malima pamžema, pa ugotavljam, da ima to tudi ogromno plusov!)
Drugi se vsi veseli zaženejo v spremembo in mislijo samo na to, kako bo vse lepo. In jim včasih to da poleta, da res vse krasno zrihtajo, nemalokrat so pa razočarani. Tako da ni nič narobe, če te je pač prej strah.

Sicer pa se strinjam tudi s tistimi, ki jih malo skrbi pretirana navezanost na starše (in staršev nate). Po eni strani je razumljiva in normalno, da je tudi staršem težko kar na vrat na nos sprejeti, da bojo hčeko namesto vsak dan, videli 1x na mesec. Ampak po drugi strani pa da te to pahne v depresijo, vseeno ni normalno.

Navadno pri selitvah ti mora naredit en klik v glavi- pri vijoličarki je bil to pralni stroj, pri meni se je kar brat odločin namesto naju, kdaj je najino stanovanje vseljivo in me v bistvu vrgel ven (oz. je oddal mojo sobouser posted image ), kar je bilo nepraktično, ampak sva se pa prej vselila zato. Vse ma svoje pluse.

Glede na to, da imaš blago depresijo (če bi bila zelo huda, bi bila ves čas na zdravilih), je velika verjetnost, da so razlogi bolj psihogeni kot kemični (ker bi ti primanjkovalo določene kemične substance, kar je navadno pri močni obliki depresije) in bi se dala pozdravit z dobro psihoterapijo. Tam bi verjetno nehala idealizirat svoje starše in otroštvo, kar imam občutek, da zdaj počneš. da se bojiš odrast in ti je zato pri starših najlepše. Ampak ti povem, da je lepše bit odrasel, v svojem brloguuser posted image .

doma so me / me imajo radi, to je lepo. No, morda malo pretiravajo, so pač take vrste ljudje, ki se malo težko navajajo na spremembe, ampak enkrat mora priti do tega, zaradi te njihove žalosti pa ne bom spreminjala svojih načrtov za prihodnost.

Takole nekako.

problem pri tem, da spreminjaš svoje plane vsakokrat, ko se počutiš nesigurna, je to, da imaš vsakič potem manj samozavesti - ker ti ni uspelo nekaj, kar si si po eni strani zelo želela. In še huje je zavedanje, da ti ni uspelo zaradi tebe same - ne zato, ker ne bi našla službe (ala zunanji dejavnik), ampak zato, ker si se ti ustaršila. zato je včasih boljše naredit napako in it k narobe človeku živet, videt,d a to ni to in prit nazaj, pa vsaj imet izkušnjo in pogum, kot pa čakat doma, kdaj boš bolj samozavestna. Ker to postanemo z izkušnjami, ne s časom.

(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 60
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 20:06:07   
liliana
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka


Liliana, karikiraš in posplošuješ.

Potrošniška družba ne pričakuje, da prerežeš popkovino - to pričakuje narava. V naravi je, da se mladiče vzgaja v samostoje osebe, ki se rade vračajo v gnezdo.

Pri nas manjkata oba pola (kar je logično). Mladi ne da nimajo možnosti samostojnega življenja, imajo jo, ampak je raje ne vidijo. Najem večina jemlje kot metanje denarja skozi okno in ne kot enostaven korak na poti k samostojnosti. In se iščejo bolj ali manj uspešne rešitve življenja pri starših. Mogoče bi bili pa tudi oni veseli, da otroci ostanejo doma - potem ko bi videli, da je življenje z njimi sobivanje in ne zajedalstvo. In ne obratno.

Sobivanje ima vedno dva konca...

In ločiti je treba med pretirano navezanostjo, kjer se enostavno ljudje ne znajo ločiti in navezanostjo, kjer nam je neka stvar ljuba in se zato s solzo v očeh poslovimo od nje.


Družba in danes je družba potrošniška.....ti narekuje način kako naj prerežeš popkovino.....in v tem načinu se naketeri ne znajdejo......zakaj vidijo mladi najem kot metanje denarja skozi okno? A ni to zaradi "direktive" družbe.....pa saj nam potrošništvo narekuje vse....od tega kolikokrat na dan si moramo prati zobe do načina kako smo lahko srečni.....v bistvu naše lastne želje in potrebe sploh niso potrebne.....nekdo recimo se zanima o najemu pa ga 90 % ljudi zabije in prepriča, da je totalno nor, da bo šel v najem.....naj raje da toliko in toliko zraven in si kupi lastno stanovanje.....in ker toliko in toliko nima ostane pri starših....in če ostane pri starših, ga spet velika večina ožigosa kot nesposobnega samostojnega življenja ali kot maminega sinčka, ker si ni najel gromozanskega kredita za stanovanje......

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 61
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 20:15:53   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

Zakaj fizično drugam? Ker razumsko in čustveno večina ljudi ni toliko zrelih, da bi popkovino prerezali brez tega vidnega dejanja.


Zrelost? Kaj pravzaprav je zrelost? Za eno kulturo je to odhod od doma, za drugo zgolj financno neodvisnost, za tretjo je zrelost prevzemanje skrbi za starse in stare starse, za cetrto kulturo je to obred v tocno dolocenih letih....

Načeloma je sobivanje vseh generacij idealno življenjsko okolje user posted image .
Ki se v praksi v velikooo primerih če ne poruši, ampak sčasoma postane neidealno. Oziroma živijo skupaj zato, ker so se ali tako navadili (na komoditete ki jih skupno življenje prinaša) ali ker nimajo druge možnosti, vsaj kratkoročno - na dolgi rok pa se potem spet navadijo, da je kot je.


V praksi kakrsen koli nacin zivljenja scasoma postane neidealen. Pravzaprav je lahko fizicna oddaljenost dosti bolj neidealna kot obratno. Mati samohranilka na 200 km od sirse druzine vpeta med otroke, sluzbo ipd... je vsekakor v dalec bolj neidealni situaciji, ce nima blizu nobenega svojega.

Clovek je po naravi credno bitje. Druzbena sprejemljivost pa pogojuje naso pripravljenost na skupno zivljenje v sirsi druzini ali teznjo po fizicni oddaljenosti od sirse druzine in s tem tudi razbijanje sirse druzine kot celote.
Tradicionalnejsa druzina tega problema odseljevanja ne pozna. Pravila so bila jasna - hcerke se porocijo in gredo h mozu, sinovi med duhovnike eden pa doma, da skrbi za hiso in starse. Zdaj pravil ni. Zdaj je pravilo, da je slabo in grozno ce ti je hudo, da odhajas od doma.

Jaz razumem strah avtorice inicialnega posta. Ne razumem ga pa kot strah ker ne bo vec mamice in atka (neke "nezrelosti"), temvec kot strah pred spreminjanjem nacina zivljenja. Ljudje imajo isti strah ko se locujejo. Zivis na dolocen nacin leta in leta in v enem trenutku naj bi vse postavila na glavo in zacel znova... In res je - najvecji strah je prvic - ko gres prvic od doma, ko se prvic locis.... potem je itak vse ze znano user posted image


In ideal zahteva razumne in ega prazne ljudi - teh je pa malo.


Ideala ni, razen v nasih glavah.

Narava sama nas sili, da postanemo samostojne osebnosti. Ne sili nas, kje naj živimo, nas pa sili v samostojnost. Ki je v večini primerov zaradi zgoraj napisanega pogojena s fizičnim oddaljevanjem.


A nas res narava sili, da postanemo samostojne osebnosti? Ali se od nas samo pricakuje, da moramo biti samostojne osebnosti? kaj manjka nekemu sticu iz sosednje vasi ce ne zna kuhati in nikoli nic ni skuhal, ce ne zna oprati... po nekih danasnjih definicijah je on nesamostojen?
Plemenska skupnost je imela in ima za vsakega posameznika tocno dolocene naloge. Tudi danes samostojnosti ni. Tisto kar je bila sirsa druzina sedaj nadomescajo vrtci, varuske, podaljsano bivanje... a nesamostojni smo, ker vsega tega ni, ce ne igras druzbene vloge, ki ti je namenjena.

Pravzaprav samostojnost je apstrahirana kategorija, enako kot kategorija osebne svobode. Domisljamo si, da je, a jo je v praksi  nemogoce uveljaviti.

< Sporočilo je popravil Misek -- 18.8.2010 20:18:48 >


_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 62
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 21:24:55   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: liliana

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka


Liliana, karikiraš in posplošuješ.

Potrošniška družba ne pričakuje, da prerežeš popkovino - to pričakuje narava. V naravi je, da se mladiče vzgaja v samostoje osebe, ki se rade vračajo v gnezdo.

Pri nas manjkata oba pola (kar je logično). Mladi ne da nimajo možnosti samostojnega življenja, imajo jo, ampak je raje ne vidijo. Najem večina jemlje kot metanje denarja skozi okno in ne kot enostaven korak na poti k samostojnosti. In se iščejo bolj ali manj uspešne rešitve življenja pri starših. Mogoče bi bili pa tudi oni veseli, da otroci ostanejo doma - potem ko bi videli, da je življenje z njimi sobivanje in ne zajedalstvo. In ne obratno.

Sobivanje ima vedno dva konca...

In ločiti je treba med pretirano navezanostjo, kjer se enostavno ljudje ne znajo ločiti in navezanostjo, kjer nam je neka stvar ljuba in se zato s solzo v očeh poslovimo od nje.


Družba in danes je družba potrošniška.....ti narekuje način kako naj prerežeš popkovino.....in v tem načinu se naketeri ne znajdejo......zakaj vidijo mladi najem kot metanje denarja skozi okno? A ni to zaradi "direktive" družbe.....pa saj nam potrošništvo narekuje vse....od tega kolikokrat na dan si moramo prati zobe do načina kako smo lahko srečni.....v bistvu naše lastne želje in potrebe sploh niso potrebne.....nekdo recimo se zanima o najemu pa ga 90 % ljudi zabije in prepriča, da je totalno nor, da bo šel v najem.....naj raje da toliko in toliko zraven in si kupi lastno stanovanje.....in ker toliko in toliko nima ostane pri starših....in če ostane pri starših, ga spet velika večina ožigosa kot nesposobnega samostojnega življenja ali kot maminega sinčka, ker si ni najel gromozanskega kredita za stanovanje......



Samostojnost in zrelost vključuje tudi to, da se o svojih potrebah (ne namišljenih potrebah družbe) lahko odoločaš sam in da si odločitve sposoben sprejemati skladno s svojimi željami, potrebami in zmožnostmi. Oziranje ne mnenje okolice (in sploh v osnovi iskanje njegove potrditve) je pač znaku strahu in dvoma.
Ali ostaneš doma, navit na popkovini.
Ali ostaneš doma in popkovino prerežeš - s tem, da je nujno, da jo prerežejo tudi starši oz. tisti, s katerimi ti bivaš.
Ali greš od doma in popkovino prererežeš - kjer v osnovi ni nujno, da to naredijo tudi (bivši) sostanovalci.


(odgovor članu liliana)
  Neposredna povezava do sporočila: 63
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 21:29:03   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Misek

Zdaj pravil ni. Zdaj je pravilo, da je slabo in grozno ce ti je hudo, da odhajas od doma.


Očitno ti to razumeš kot pravilo.
Oziroma se z mnenjem počutiš toliko ogroženo (?), da mnenje posplošuješ v pravilo.

(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 64
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 22:01:19   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

IZVIRNO SPOROČILO: Misek

Zdaj pravil ni. Zdaj je pravilo, da je slabo in grozno ce ti je hudo, da odhajas od doma.


Očitno ti to razumeš kot pravilo.
Oziroma se z mnenjem počutiš toliko ogroženo (?), da mnenje posplošuješ v pravilo.


Nikakor ne. Manjka beseda "izgleda". Pravzaprav o dati temi nimam mnenja. Razmisljam na glas.
Sama sem odsla od doma pri 21 in to vec kot 1000 km stran. Brez nekega strahu in domotozja, saj sem naredila tisto kar sem zelela. Starsa sta mi pa s svoje strani ponudila polno podporo in vedno odprta vrata. Morda bo to kar sem napisala pomagalo razumeti moje pomisleke. Sama sem clovek dejanj - ko se odlocim, da nekaj hocem le to tudi naredim. Selitve sem in tja, taksni in drugacni premiki v zivljenju - lastno zivljenje sem na novo zastavljala nekajkrat iz preprostega vzroka, ker nisem pripravljena izgubiti sebe.
Tako ustrezam "tvojemu" modelu zrelega posameznika. Vendar to sem jaz.
Ljudje smo si razlicni, to venomer povdarjamo. Dovolimo si, da smo si tudi v tem razlicni, razlicno cuteci, dojemajoci, razlicno usposobljeni in osposobljeni za dolocene korake ter z razlicnimi moznostni, ki nam tako ali drugace krojijo in omejujejo lastne odlocitve.

Kar se tice posplosevanja v pravilo... poglej samo to temo. Koliko ljudi meni, da je normalno, da ti je grozno in hudo ko odhajas od doma? Odgovor na dlani. Druzbeno normalni obcutki so, da komaj cakas da zgines od doma. Se ti ne zdi?

P.S.
Zal mi je, da ne razvijas temo v smeri kaj je naravno in kaj ne.

< Sporočilo je popravil Misek -- 18.8.2010 22:04:06 >


_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 65
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 22:05:48   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Misek

Zal mi je, da ne razvijas temo v smeri kaj je naravno in kaj ne.



Ni potebe.
Že v osnovi izhajam, da je meni to normalno, avtorici teme pa lahko ni.

In naravno je, da smo različni in da dogajanja v življenju dojemamo drugače.
In meni je naravno, da se obnašamo v skladu s svojo naravo ali nravjo, če želiš.

In če se avtorica ob svojem obnašanju počuti naravno, da je to ona - potem je ok in je vseeno, kaj jaz mislim - samo debatiram.

(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 66
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 22:07:13   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

Samostojnost in zrelost vključuje tudi to, da se o svojih potrebah (ne namišljenih potrebah družbe) lahko odoločaš sam in da si odločitve sposoben sprejemati skladno s svojimi željami, potrebami in zmožnostmi. Oziranje ne mnenje okolice (in sploh v osnovi iskanje njegove potrditve) je pač znaku strahu in dvoma.
Ali ostaneš doma, navit na popkovini.
Ali ostaneš doma in popkovino prerežeš - s tem, da je nujno, da jo prerežejo tudi starši oz. tisti, s katerimi ti bivaš.
Ali greš od doma in popkovino prererežeš - kjer v osnovi ni nujno, da to naredijo tudi (bivši) sostanovalci.


Na zalost obstoja se ena moznost:
Gres od doma, in si lazes, da je popkovina prerezana.  Mamini sincki, ki morajo vsak dan poklicat mamico ali ockove deklice, pa mamine princeze..... kar krepka konkurenca user posted image  

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 67
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 22:07:42   
Anonimen
Kar se tice posplosevanja v pravilo... poglej samo to temo. Koliko ljudi meni, da je normalno, da ti je grozno in hudo ko odhajas od doma? Odgovor na dlani. Druzbeno normalni obcutki so, da komaj cakas da zgines od doma. Se ti ne zdi?


Če bacim oko - se mi zdi, da so občutki različni.
Za podroben odgovor bi morala brati še enkrat...kar pa danes nisem.

(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 68
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 22:10:23   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Misek

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

Samostojnost in zrelost vključuje tudi to, da se o svojih potrebah (ne namišljenih potrebah družbe) lahko odoločaš sam in da si odločitve sposoben sprejemati skladno s svojimi željami, potrebami in zmožnostmi. Oziranje ne mnenje okolice (in sploh v osnovi iskanje njegove potrditve) je pač znaku strahu in dvoma.
Ali ostaneš doma, navit na popkovini.
Ali ostaneš doma in popkovino prerežeš - s tem, da je nujno, da jo prerežejo tudi starši oz. tisti, s katerimi ti bivaš.
Ali greš od doma in popkovino prererežeš - kjer v osnovi ni nujno, da to naredijo tudi (bivši) sostanovalci.


Na zalost obstoja se ena moznost:
Gres od doma, in si lazes, da je popkovina prerezana.  Mamini sincki, ki morajo vsak dan poklicat mamico ali ockove deklice, pa mamine princeze..... kar krepka konkurenca user posted image  


Optimistično sem zaključila pri možnosti številka tri user posted image .

(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 69
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 22:17:37   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

IZVIRNO SPOROČILO: Misek

Zal mi je, da ne razvijas temo v smeri kaj je naravno in kaj ne.



Ni potebe.
Že v osnovi izhajam, da je meni to normalno, avtorici teme pa lahko ni.

In naravno je, da smo različni in da dogajanja v življenju dojemamo drugače.
In meni je naravno, da se obnašamo v skladu s svojo naravo ali nravjo, če želiš.

In če se avtorica ob svojem obnašanju počuti naravno, da je to ona - potem je ok in je vseeno, kaj jaz mislim - samo debatiram.


Lahko se igramo z besedami, je pa nesmiselno. Lahko je normalno ker je normalnost druzbeni pojem, naravnost pa ne najbolj.
Naravno je, da se v puberteti pojavi spolno slo, naravno je, da deklice dobijo menstruacijo, naravno je, da se zaljubis, naravno je, da teces; naravno je da se bojis, naravno je, da si v stiski, naravno je, da uzivas.
Koliko je pa naravna credna narav cloveka... IMO zelo.  In ce je credna narav cloveka naravna, ne more bit naravno popolno locevanje od druzine. Tudi nekaj drugih vzrokov je zaradi katerih se nagibam k mnenju, da je skupnost tista, ki je cloveku naravna - vse ostalo (celo poroke, monogamnost, individualnost... itn) je druzbeni produkt.

BTW: dej kaksen protiargument... ce se ti da....

< Sporočilo je popravil Misek -- 18.8.2010 22:19:15 >


_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 70
   RE: Strah pred selitvijo
18.8.2010 22:18:25   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

IZVIRNO SPOROČILO: Misek

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

Samostojnost in zrelost vključuje tudi to, da se o svojih potrebah (ne namišljenih potrebah družbe) lahko odoločaš sam in da si odločitve sposoben sprejemati skladno s svojimi željami, potrebami in zmožnostmi. Oziranje ne mnenje okolice (in sploh v osnovi iskanje njegove potrditve) je pač znaku strahu in dvoma.
Ali ostaneš doma, navit na popkovini.
Ali ostaneš doma in popkovino prerežeš - s tem, da je nujno, da jo prerežejo tudi starši oz. tisti, s katerimi ti bivaš.
Ali greš od doma in popkovino prererežeš - kjer v osnovi ni nujno, da to naredijo tudi (bivši) sostanovalci.


Na zalost obstoja se ena moznost:
Gres od doma, in si lazes, da je popkovina prerezana.  Mamini sincki, ki morajo vsak dan poklicat mamico ali ockove deklice, pa mamine princeze..... kar krepka konkurenca user posted image  


Optimistično sem zaključila pri možnosti številka tri user posted image .


Res optimisticno - najtezjo kategorijo si preskocila ! user posted image

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 71
   RE: Strah pred selitvijo
19.8.2010 7:16:30   
punci
IZVIRNO SPOROČILO: Saraya

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

Meni ni normalno, lahko pa tebi je.

Veselim se selitev, do zdaj sem se še vsake. Vsaka pomeni, da naredim en korak naprej, od selitve v študenta, k prvemu fantu, na svoje,...nekako čutim, da se bom kmalu spet in upam, da me občutek ne vara user posted image .

Vedno pospravim za sabo in grem naprej. Ne vem no, meni ne da je fajn, v bistvu mi je napeto in fajn, kot dober film.




tukaj se podpišemuser posted image ...je pri meni enako....


joj svaka ti čast, jaz pa se sedaj po sili čudnih okoliščin selim tretjič , torej drugič v roku 2 mesecev pa me je kar groza koliko je to spet dela, pospravljanja, letanja s spapirji, pa pošta, pa občina, pa to prijavit pa ono, pa za vse sama ojoj bože mili

(odgovor članu arabela*)
Neposredna povezava do sporočila: 72
   RE: Strah pred selitvijo
19.8.2010 8:40:13   
ronja
P.S.
Zal mi je, da ne razvijas temo v smeri kaj je naravno in kaj ne.

No, ti bom pa jaz naredila to uslugouser posted image .

Tradicionalnejsa druzina tega problema odseljevanja ne pozna. Pravila so bila jasna - hcerke se porocijo in gredo h mozu, sinovi med duhovnike eden pa doma, da skrbi za hiso in starse.

No, za dalio se torej ni nič spremenilo - ona bi tudi takrat v tej "krasni" tradicionalni s pravili obloženi družini morala it živet k njemu, 200 km stran... In verjetno je bilo puncam takrat še težje, ker so vedele, da bojo starše, brate, nečake... videle kvečjemu 2x letno...

Zdaj pravil ni.

Hvalabogu. Zdaj je svobodauser posted image .

Zdaj je pravilo, da je slabo in grozno ce ti je hudo, da odhajas od doma.

Ne, mislim, da se vsi strinjamo, da ni nič narobe, če ti je malo hudo, ko greš od doma. Ampak da zato padeš v hudo depresijo, da ti je tako hudo, da si zato premisliš, pa vseeno, kakorkoli obrneš, ni normalno oz. bolje povedano je slabo zate (ker te strah onemogoči). To je problem, ne to, kaj je normalno. Problem je to, da si je ona zdaj samo zaradi strahu premislila in da se zdaj ob tej odločitvi tudi ne počuti dobro, saj si je selitev želela... Če bi bila zdaj olajšana in vsa srečna, bi bilo vse ok. Samo na žalost ni tako.

Tudi jaz jo razumem, da jo je strah. Se pa bojim, zato, ker pravi, da si je toliko prizadevala zato, da bi lahko poizkusila živet tam in ko je dobila šanso, jo je strah čisto onemogočil. To pa ni fajn - ker ji strah ne pusti živeti tako, kot bi ona sama rada (glede na to, da se je tako zelo trudila najt službo na tistem koncu - in najt službo brez izkušenj tudi ni kar tako, tako da očitno se je res trudila...)

A nas res narava sili, da postanemo samostojne osebnosti?

Pa, v bistvu v naravi se mamini sineki res ne bi ne vem kako dobro razmnoževali, ker vsaka normalna samica hoče met samca, ki jo bo varoval. In vsak normalen samec želi samico, ki bo varovala njune otroke... Tako da: ja, narava res to preferira.user posted image Pa ne gre tu za deljenje vlog - te so bile že v naravi, ker smo eni fizično bolj za eno, drugi pa za drugo. Gre za to, da si se sposoben postavit zase in za svoje mladiče in branit svoj teritorij, če govorimo o teritorialnih živalih (kar ljudje gotovo smo).

Še odg. na vprašanje, kaj je zrelost: zame pomeni to, da znaš poskrbeti zase in da zelo dobro poskrbiš za svoje otroke (pač glede na realne možnosti: neka prostitutka v Tajvanu bo lahko največ, kar se da, dala otroku, če mu priskrbi dovolj za jest, jaz tu imam pa neprimerno večje možnosti in za moje pojme ne bom dobra, če mu zagotovim samo hrano - čeprav bo ona zame super, če ji že samo to rata).

Koliko je pa naravna credna narav cloveka... IMO zelo. In ce je credna narav cloveka naravna, ne more bit naravno popolno locevanje od druzine. Tudi nekaj drugih vzrokov je zaradi katerih se nagibam k mnenju, da je skupnost tista, ki je cloveku naravna - vse ostalo (celo poroke, monogamnost, individualnost... itn) je druzbeni produkt.

Tu se strinjava - naravno smo socialna bitja in večinoma nismo srečni, če smo sami, se počutimo osamljene. Tudi druge socialne živali v živalskih vrtovih so čisto nesrečne, če so same (tudi sicer v zoojih niso najbolj srečne, ampak se pozna neprimerna razlika, če imajo svojo skupnost z vsemi odnosi not).
ampak naravno je tudi, da ne živimo vsi ves čas v istem plemenu, ker bi to zelo hitro privedlo do imbreedinga (križanja med sorodniki), ki je pa pri človeku zelo hitro fatalno (smrtno). Zato so se pri višlje razvitih sesalcih te selitve tudi obdržale. Mešanje genov je dobro za preživetje. Zato se mladi spolno zreli osebki dostikrat odselijo od primarnega plemena in iščejo srečo (beri: partnerja in teritorij) po svoje. POnekod grejo v gl. samci, drugje samice, dostikrat oba spola. Monogamnost pri človeku je in ni naravna: ljudje nismo monogamni celo življenje, smo pa tudi v naravi monogamni, dokler imamo mladiče (za katere je treba še skrbet, to v naravi ni tako dolgo kot v družbi, vsekakor ni 20 letuser posted image ). Samica je navadno zvesta svojemu izbranemu samcu v času ovluacije, takrat jo tudi on najbolj čuva - ker hoče, da so mladiči njegovi, seveda.
Poroke in ostalo pa res ni naravnouser posted image .

(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 73
   RE: Strah pred selitvijo
19.8.2010 9:51:31   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: ronja


Ne, mislim, da se vsi strinjamo, da ni nič narobe, če ti je malo hudo, ko greš od doma. Ampak da zato padeš v hudo depresijo, da ti je tako hudo, da si zato premisliš, pa vseeno, kakorkoli obrneš, ni normalno oz. bolje povedano je slabo zate (ker te strah onemogoči). To je problem, ne to, kaj je normalno. Problem je to, da si je ona zdaj samo zaradi strahu premislila in da se zdaj ob tej odločitvi tudi ne počuti dobro, saj si je selitev želela... Če bi bila zdaj olajšana in vsa srečna, bi bilo vse ok. Samo na žalost ni tako.

Tudi jaz jo razumem, da jo je strah. Se pa bojim, zato, ker pravi, da si je toliko prizadevala zato, da bi lahko poizkusila živet tam in ko je dobila šanso, jo je strah čisto onemogočil. To pa ni fajn - ker ji strah ne pusti živeti tako, kot bi ona sama rada (glede na to, da se je tako zelo trudila najt službo na tistem koncu - in najt službo brez izkušenj tudi ni kar tako, tako da očitno se je res trudila...)


Mudi se mi, pa se bom omejila zgolj na citirano.

Strah - strah te opozori, da nekaj ni v redu. Ne bi bila tako sigurna, da je strah pred selitvijo tisti, ki jo je onemogocil (morda pa je). Bi prej rekla, da je se nekaj, morda neozavescenega kar ji dela tezavo. nekateri temu pravijo intuicija. Ves, da nekaj ni dobro zate ne najdes nobenega racionalnega in utemeljenega vzroka pa ga poisces v necem tretjem, kar bi lahko obveljalo kot vzrok/opravicilo zakaj ne mroes to in to.
IMO dobro se bo pocutila ko bo definirala kaj je tisto kar jo blokira in ko bo to resila. Sama selitev ni resitev.

Moja prijateljica danes zna povedati kako se je prvic porocila: imela ga je rada je pa intuitivno vedela, da decko ni pravi zanjo. Poroka je pa na najlazji nacin pomagala, da resi neko drugo dilemo o mestu zivljenja. Oz . ker se je porocila se je dilema sama resila. To ve sedaj, nevem koliko let od poroka in od locitve.

< Sporočilo je popravil Misek -- 19.8.2010 9:52:23 >


_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 74
   RE: Strah pred selitvijo
19.8.2010 10:58:45   
Bakfark
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Ker normalno in družbeno sprejemljivo je izgleda le to, da ko končaš študij ali šolo, se odseliš na svoje......ker moraš prerezati popkovino, ker se to pričakuje od tebe.....potrošniška družba to pričakuje od tebe......moraš si takoj vzeti gromozanski kredit, ki ga odplačuješ 30 let, da si kupiš stanovanje ali hišo, da dokažeš drugim, da si samostojen in odgovoren......ker pri starših vendar ne moreš živeti......to ne gre......ker če živiš z njimi si takoj odvisen.....ker mladi in stari ne gredo skupaj......kdo pa je kriv, da so starši zidali tako veliko hišo......starši ti morajo ploskati, da se boš raje selil 200 km stran od njih, ker je to potrditev, da so vzgojili zrelo in odgovorno osebo.....individuma, ki mu ni mar za nikogar več......ki ima zdaj svojo družino in svoje prijatelje in se vrača k staršem le za veliko noč in božič za nekaj dni....."veš mama, prezaposleni smo, otrok ima toliko obveznosti, od mene pa v službi toliko pričakujejo".....mama pa mora reči, "saj razumem otrok, vesela sem, da si srečna" in potem, ko otrok odide naskrivaj potoči solzo ali dve.....ne sme pa staršem in tebi biti težko, odseliti se od njih......to, pa ne.....ker izkazovanje čustev (razen radosti) je dokaz slabosti in da je nekdo nekaj storil narobe......


Liliana, karikiraš in posplošuješ.

Potrošniška družba ne pričakuje, da prerežeš popkovino - to pričakuje narava. V naravi je, da se mladiče vzgaja v samostoje osebe, ki se rade vračajo v gnezdo.



V naravi je da absolutnega obrazca ni. Če pri sesalcih obstaja naravna težnja po alfa samcu, ki naj poskrbi za varnost skupnosti, ista ne obstaja pri pajkih recimo. Prav tako je pojem vzgoje, posnemanja, vračanja v gnezdo omejena na posamezne vrste in ni univerzalno pravilo. Tako kot človeka ne moremo misliti z mravljami, ne moremo levjega tropa s človekom, pa čeprav se med vsemi kažejo navidezne podobnosti. In kaj potem s starši, ki zapuščajo svoja gnezda in mladiče in njih naravno dano vzgojo, kako se lahko potem obnašajo v nasprotju z naravnimi zakoni? Kot nasprotje naravnemu oz. "sinonim" za nenaravno se nam torej ponuja možnost - da smo kot taki socialna bitja. In če je družbeni sistem danes popolnoma podrejen trgu smo zopet pri tistem s čimer se z Liliano ne strinjaš. Vidiš paradoks?

Odebeljeno - vezati se na zunanji vir financiranja, pomeni razumeti samostojnost in odgovornost v luči popolnega podrejanja, predajanja sebe v roke institucije, sistema.

< Sporočilo je popravil Bakfark -- 19.8.2010 11:03:51 >

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 75
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 2 [3] 4 5   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3] 4 5   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Smo po 35. letu res prestari za nosečnost?
Ne želite otroka po 35. letu? V redu, ampak ne recite, da ste stari! Razlogov, zakaj imeti otroke po petintridesetem, je...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
Zgodbe malih junakov: 9 dni sem bila v ume...
Sprejeli so me v zelo kritičnem stanju na Infekcijsko kliniko, opravili nujen carski rez, intubirali. Potem sem bila v ...
Otroci, ki se zbujajo zgodaj zjutraj so ...
Se vaš malček zjutraj prebuja skupaj s petelini, ne glede na to ali je delovni dan ali vikend? Imamo dobro novico za vas...
Prvomajske počitnice so najlepše ob morju
photo
Odkrijte popolno spomladansko harmonijo v Adrii Ankaran, zeleni mediteranski oazi. Napolnite se z energijo daleč stran o...




Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?