|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   [Brisano sporočilo]
19.10.2010 16:37:01   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu nelikka)
  Neposredna povezava do sporočila: 26
   [Brisano sporočilo]
23.10.2010 22:05:11   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu Volga)
  Neposredna povezava do sporočila: 27
   RE: nič ne uboga
25.10.2010 11:52:19   
elevitka

IZVIRNO SPOROČILO: alexjera

Ne bom se pregovarjala z nekaterimi, ki ves čas solijo pamet, ampak bom opisala svojo situacijo.

Imamo 2,5 letnico in 1 letnika. Deklica je v 98 % zlat otrok, vendar v 2 % hudiček na kvadrat. Kadar jo prime ves čas cvili, izsiljuje, nagaja mlajšemu, meče hrano, poliva tekočine, brca. . .   in še bi lahko naštevala. Res je sicer, da ne grize in tepe.  Vzgajali smo jo zelo striktno, z veliko pozornosti, doslednosti in ljubezni, saj sva oba z možem pristaša potrpežljivosti. Kljub temu da ima samo 1,5 let mlajšega bratca, nikoli ni bila ljubosumna, tudi na začetku ne, kljub temu da sva bila z malim prvih 6 mesecev več pri zdravniku in po bolnicah kot doma. Že zaradi tega sem pazila, da sem ji naklonila veliko pozornosti, da ne bi imela občutka zapostavljenosti. V vrtcu je pridna, težav z vzgojitelji nima, opozorila sta me samo na njeno trmo. Od kar jo imamo še nisem bila niti dneva v službi (poridniška, nato bolniška in zopet porodniška), popoldne, ko pride iz vrtca, cca. ob 15 uri, se posvečam izključno njej in bratu, enako tudi mož. Kadar je doma ne kuham, pospravljam, likam, gledam televizijo . . . , če se le da vse postorim prej ali ko spita, tako da res izkoristimo skupni čas. Pa vendar imamo z njo težave, kadar jo drži. Ugotovila sem, da jo iz tira vrže, kadar se slabo počuti ali kadar jo meče luna. Velikokrat sem se spraševala, kaj delam narobe, saj me je že nekajkrat spravila ob živce. Večino teorij in prijemov, ki jih različni avtorji prodajajo v knjigah, sem poizkusila, da o lepih besedah ne govorimo. Pogovarjala sem se s prijateljicami, starši v vrtcu in še kom in ugotovila, da imajo otroci v tem obdobju težavice, ki se pa kažejo pri vsakem drugače, pogojene so z dednostjo, okoljem, vzgojo in še čim. Eno otroci so naporni kot dojenčki, drugi kot malčki, tretji kot pubrtetniki in to vse sodi v kontekst odraščanja in izoblikovanja osebnosti.

Mamice, ki imajo težje probleme, iz kakršnega koli vzroka že, se včasih počutijo nemočne. Verjamem, da je avtorica začetnega posta želela kakšen preizkušen recept in ne nasvetov v smislu preberi si knjige, zamudila si itn.

Vsak se s problemi sooča na svoj način, pri tem je pa moraliziranje raznih dobronamernih mam, tašč in tet že dovolj, zato ne rabijo tega še na forumu. Če ne znate-morate pomagati, vsaj moralizirajte ne.



bolje tudi sama nebi znala napisat... en velik podpis pod tole !!!


nismo vsi isti 100 ljudi...100 čudi

_____________________________

Biti pripravljen je veliko, znati čakati, je še več, toda izkoristiti pravi trenutek, je vse.

(odgovor članu alexjera)
Neposredna povezava do sporočila: 28
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Pojdi na:





BLOG: Ko ti gredo otroci vse bolj na živce...
Ne morem več, je kričalo vse v meni. Nimam vam več kaj dati, je odzvanjalo v meni. Pa sem se še kar gnala. Nisem hotela ...
BLOG: Pogovori z otrokom v trebuščku
V tistem trenutku sem se odločila, da sploh ni pomembno, kakšni bodo rezultati amniocenteze, jaz bom tega otroka obdržal...




Plenice.
пеперутка16

Kdaj ste otroka začeli odvajati od plenic?