picola1
|
Jst sem tut imela določene stvari razrešit s svojim očetom, za razliko od tebe več ali manj celo življenje...
Dejstvo je, da se počutiš neljubljeno in nespoštovano z njegove strani (kar pa še ne pomeni, da te v resnici nima rad ali da te ne spoštuje). Svoje občutke lahko spremeniš, njega in njegovo obnašanje ne moreš. To lahko naredi samo on. Jst osebno sem se dolga leta spraševala, kaj za vraga je z mano narobe, da me nima rad, da se z mano ne pogovarja...(zaradi jeze, žalosti in razočaranja, ki so bila usmerjena na njega najprej sploh nisem ugotovila, da se sprašujem, kaj je narobe z mano) No, dejstvo je bilo, da sem morala ugotovit, da z mano ni nič narobe, on je bil tisti, ki ni bil zmožen dajati ljubezni (ker je pač tut sam ni bil deležen kot otrok). Po tem spoznanju je bilo vse lažje. Lažje sem sprejela dejstvo, da se pač ne pogovarja z mano in da bo tako po vsej verjetnosti celo življenje. In da tega pač ne morem spremenit.
Se mi zdi, da se ti sprašuješ isto, kot sem se jaz...(ni identičen primer, sam občutke pa se mi zdi, da imaš zelo podobne). Pod vso to jezo in žalostjo se sprašuješ v resnici, kaj si ti narobe naredila, da se tako obnaša...kaj je s tabo narobe...(sploh glede na to, da ima s sestro še vedno stike...po vsej verjetnosti zaradi otroka, po moje) Po moje moraš samo dojet, da s tabo ni nič narobe (mogoče je res, kot pravijo punce, da z jezo in z vsem tem samo še poslabšuješ situacijo, ne verjamem pa, da se je oče tako do tebe začel obnašat zato, ker bi bila ti povod za to). Prej se boš sprijaznila s tem, prej boš tudi ugotovila, da ga spremenit ne moreš in da je najbolje, da se čimprej pomiriš sama s sabo.
Jst osebno bi ga vseeno še enkrat poklicala (ali pa bi mu napisala pismo, če bi mi bilo tako lažje), mu razložila, kako se počutim, kaj si želim od njega, itd. Povedala bi mu tudi to, da je to zadnji korak, ki ga naredim v upanju, da izboljšava odnose, potem je na vrsti on, da pokliče, da se potrudi. Če tega ne bo naredil, ga pač ne bom več klicala, oz. bo to znak, da si želi prekinit odnose z mano in je fer, da to vem za ziher. Ker potem bi šla lažje naprej, ne da upam, da bom še kdaj imela očeta. V takem primeru bi se pač sprijaznila, da je to to in da se je oče tako odločil, da z mano ni nič narobe in da mora pač on razčistit stvari v svoji glavi, če hoče še kdaj imet stike z mano. Zame osebno bi bilo tako lažje, kot pa vzdrževat nek status quo, kot ga vzdržuješ zdaj ti. Če se nočeš pogovorit z njim (s tem mislim, da ti narediš prvi korak), je potem najbolje, da ga za vedno odpišeš, vendar pod pogojem, da boš res pomirjena s to odločitvijo. Drugače te bo žrlo celo življenje ali pa zelo dolgo časa...kar pa zate ni ravno najbolje...(to ti poskuša povedat tut Frodica) V tem trenutku je najbolj pomemben tvoj notranji mir, sama pa moraš ugotovit, katere odločitve v zvezi z očetom boš sprejela, da boš do tega prišla.
To je moje mnenje in če sem brcnila v temo s svojo 'analizo', se ti opravičujem, izhajala sem iz sebe. 
Drži se! 
_____________________________
Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.
|
Natisni
