pa epski partizanski filmi in igrice v gozdu: partizani proti fasistom oz. Nemcem...

prve pice so ble debele 5 centi, kaj je ze bla tista legendarna LJ picerija tam pod danasnjo Borzo - ampak so ble totalna eksotika in smo jih skoraj po bozje castili user posted image

IZVIRNO SPOROČILO: alda

V najlepšem spominu so mi ostale male trgovinice, kjer je bil pult in ti je trgovec sam prinesel kar si hotel in tiste steklene posodice napolnjene z bonboni, ki si jih lahko kupil na deke!

IZVIRNO SPOROČILO: Katy78

Pa kakšna čast je bila za tiste, ki so nas izbrali, da smo šli v pionirski opravi pozdravit vlak bratstva in enotnosti, ki je v parih sekundah švignil mimo naše postaje.

IZVIRNO SPOROČILO: Tippi

Jaz sem se spomnila na moj star dvojni kasetar, z najlepšimi zvočniki ob straneh, ki mi ga je oči kupil v maxiju na obroke. joooj je bilo to drago, ku žafran! pa potem spektrum računalnik. pa zraven kasetar in adapter, pa so se tiste igrice loudale u **** dolgooooo! tabogatejši so imeli komodorja.

pa kako je bilo luštno bit zunaj, in nihče ni trepetal, da se nam bo kaj zgodilo.
igre: ravbarji in žendarji, pa gumitvist, pa frnikule...pa cele dneve in popoldneve smo pletli zapestnice. Tud za kosilo ni bilo časa, tolk se je dogajalo.

pa stari telefoni na vrtečo številčnico. joooj kaj bi ga mela! nobenih mobitelov. si šel peš do prijatelja, če ga pač ni bilo, si šel pač do naslednjega. vedno si koga našel za igro. če pa slučajno ni mogel priti ven, si poskusil čez pol ure še enkrat. brez telefonov, računalnikov, je bilo več druženja, več pravih stikov.

no, punčka bo kar nekaj gradiva našla za svojo nalogo. pridi povedat, kako je šlo

walkman - je moral otrokom razložiti, kaj je to

IZVIRNO SPOROČILO: Katy78
Mi je mož pripovedoval ko je pred kratkim sestavljal test (osn. šola) in je iskal slike po netu da jih bo uporabil pri testu in je bil med njimi tudi walkman - je moral otrokom razložiti, kaj je to.

IZVIRNO SPOROČILO: nejcko

Bi se lahko kar pod prvi post od Tippi podpisala.

Tudi jaz imam prelepe spomine na svojo bivšo domovino, na vse ceramonije, ki smo jih bili deležni pionirji, na proslave, kjer smo res z žarom in ponosom nastopali, peli in recitirali hvalnice domovini.
Lepe spomine imam tudi na vse prej kot pester asortiman v trgovinah, ampak bil je zakon, haha, lepe spomine celo na redukcijo el., ker nam je takrat popoldan odpadel pouk pa kako me je oče vozil v času parnih-neparnih registrskih vsak teden v bolnico na kontrolo in sva si izmišljala cele scenarije, kaj narediti v primeru, če naju ustavi miličnik.
Švercanje čez mejo je bil itak najbolj za otroke fascinantna zadeva, kakšne izvirne ideje in koliko smeha je to poželo.

Najlepše od vsega pa je bilo pričakovanje - joj, kako lepo je bilo, ko smo po skoraj polletnem čakanju vendarle dobili prvi moderni radiokasetofon ... se še prav spomnim, da smo ga postavili v predsobi na tla, se vsi štirje postavili okoli in občudovali utripajoče lučke na ekvilajzerju ... čudež tehnike

Pa ko sva z bratom z radia snemala muziko še na star kasetofon z mikrofonom in doma nihče ni smel tačas niti zakašljati

Ampak vse te stvari so bile tako zaželene, tako pričakovane, da so imele vrednost svetinje. O, ja, tudi barbika, ki sem jo kupila iz druge roke nekje v 7. razredu OŠ.

Pa medsebojna povezanost, vsi za enega - eden za vse. Vsi smo približno imeli enako, pa ni bilo važno oče delavec ali oče direktor. Smo pa delili. Zelo smo bili povezani, res. Vsaj tukaj v mojem okolju.

Pa tako varne smo se počutili. Res, to mi je pa ena od stvari, ki jo najbolj pogrešam iz tistih časov - občutek varnosti tako zunaj na igrišču kot glede prihodnosti.

IZVIRNO SPOROČILO: Tippi

Gita razumem ampak ne morem, da ne bi. čeprav sem prva odgovorila na to temo in celo omenila, da očitno brez politike ne bo šlo. Bi rekla čisto na kratko, ker pač ne morem da ne bi. v jugi se ne bi zgodilo to kar se je velikim bojevnikom, v jugi je bila red in disciplina. pustimo na stran, na kateri strani si se znašla. sočustvujem. pa vendar. Če si pisnil, si jo tud stisnil - šamarčino! V jugi fotr tatinskega mulca naslednji dan ni iskal najboljšega odvetnika, ampak je dobil klofuto še od fotra, pa eno noč za rešetkami. Danes? aj jaj jaj. vsi mnogo pravic, dolžnosti pa nobenih. kriminalci se na fiđiju kopajo, tapridni pa na.j.ebe.jo. in nobenega spoštovanja, rešpekta, upoštevanja pravil in zakonov, vsi po svoje, vsak samo za svojo rit skrbi.

ja ja, red in disciplina, pa nam je bilo vseeno lepo. sicer bi pa vsak od nas lahko povedal kakšno ne preveč lepo zgodbo iz juge, ampak tamala v šoli rabi bolj nostalgijo, kako smo doživljali jugoslavijo kot otroci, kot pionirji in mladinci. meni se je fučkalo, če je moral oče na barvo trule višnje za avto čakati pol leta...men je blo fino. jap.

IZVIRNO SPOROČILO: gita10

jaz pa ne bom pomešala nostalgije na mladost z Jugoslavijo. Jaz sem v bistvu srečna, da je ni več. Prihajam iz obrtniške družine in družine kjer nihče ni hotel biti v partiji. Ker oče svojega političnega mnenja ni nikoli skrival sta starša ostala brez potnih listov, tako, da sva midva z bratom, v šopinge hodila sama z družinskimi prijatelji ali sorodniki. Oče je zaradi par besed pristal v zaporu, hišne preiskave so bile stalnica v naši hiši. Že prej v povojnem času so ubili očetovega dedka, ker se ni strinjal z političnimi dogodki. Moj dedek je imel eden redkih v tovarni visoko izobrazbo ampak ker ni hotel partijske knjiice ni nikoli postal direktor. Drugi dedek je izgubil službo, ker se je poročil cerkveno...
Drugače pa ja, tudi jaz imam večino spominov na svoje otroštvo lepih - še tisti avti, ko smo se en dan vozili z maminim , en dan pa z očetovim avtom so mi zanimivi. Ampak, ko pomislim na vse tiste hišne preiskave in ko so me kot 9,10 letnega otroka izpraševali na policiji kot nekega kriminalca, enostavno si ne žeim da se kaj takšnega ponovi in, da to moj otrok doživi, ker se jaz pač ne strinjam z nekakšnimi političnimi načeli.