patrino
|
Sama sem kot otrok šla skozi to. Bruhala sem že po parih kilometrih in moji so to v času dolgih voženj reševali tabletami ( ena tabletka pred vožnjo) proti slabosti. Res je da nisem bruhala, sem bila pa totalno zdrogirana. Še sedaj se spomnim tiste obupne zaspanosti in slabega počutja - še dva dni po tistem nisem prišla k sebi. Zarekla sem se, da tega svojim otrokom ne bom počela. Pa so trije . Vsi bolje prenašajo vožnjo kot sem jo jaz , vendar so imeli čisto mali tudi nekaj težav. Pri nas je od takrat pa vse do sedaj ostala navada, da se ne vozimo ponoči ( ponoči vsako luknjo in ovinek prej opaziš z želodcem kot pa z očmi). Da ne gremo na vožnjo s praznim in ne preveč polnim želodcem. Kakšne pol ure pred vožnjo pojemo kakšne grisine, prepečenec, hrske., preste....Pijemo le vodo. Med potjo se striktno ustavljamo na dobro uro ali dve, če je stanje normalno. Med potjo tudi na postankih vedno jemo le samo kruhovo pecivo v obliki žemelj, bombet,... in pijemo vodo.nobenih bonbonov, sendvičev, sladkih štručk, piškotov, sladkih pijač, sadja...Predvsem pa gremo na pot z veliko časa, prej se z otroki pogovoriva o poti sami, kaj lahko po poti vidimo, kje se bomo ustavili...tako otroci lažje zdržijo od ene do druge točke ( ne vem zakaj nekateri na dopustniške destinacije hitijo kot zmešani. saj gredo vendar na dopust in ne na poslovni sestanek- če se pride namesto v treh , temveč v petih urah na mesto, ne bo po moje nobenega pobralo). Sedaj, ko je otročat že malo večja, se zadaj dogaja vse mogoče ( ta večja lahko brez težav bere knjigo med vožnjo, ta maladva igrasta igrice na mobiju,se igrata z avtki...)vmes pa se velik pogovarjamo, pojemo, se gremo razne besedne igre, šaljivke...Slednje smo počeli tudi že prej, ko so bili še mlajši. Sama se spomnim, da sta bila moja starša pred odhodom na vožnjo vedno vznemirjena in tako sem bila potem tudi jaz. Ves čas sta me spraševala, če mi je slabo, mi ponujala hrano ali vsa nestrpna čakala, kdaj bomo že končno prispeli. Če se je bilo potrebno vmes ustaviti, je bil oče ves vznemirjen in je ves čas pogledoval na uro. Bruhanje v avtu je bila zame grozljivka in ko sem se na odrasla leta ozrla nazaj, sem spoznala, da je precej psihično pogojeno. Sama sem bila sposobna občutiti neprijeten občutek slabost v želodcu včasih že takrat, če se je mimo mene peljal avtobus in izdatno zasmrdel za seboj, pa čeprav sem stala na pločniku in sama tuhtala, da bi se mogoče peljala z njim.
Pri meni je vse izzvenelo z leti oz. takrat, ko sem nekako izgubila strah pred vožnjo in slabostjo, ko me je začela zanimati okolica bolj kot kje imamo spravljene polivinilaste vrečke, ko sem se zaradi vsakodnevne vožnje v srednji šoli nekako navadila tudi telesno na to guganje želodca med vožnjo. Po moje pri vsakemu nekoliko ali čisto izzveni. Bistvo je pa to, da je treba narediti vožnjo prijetno in čim manj stresno.
Ko sem pri eni prebrala, da je njen jaslični otrok bruhal vsakodnevno , ko ga je vozila 30 km daleč v vrtec, me je spreletela groza. Ubogi otrok. Kakšna agonija.
< Sporočilo je popravil patrino -- 19.7.2013 9:37:35 >
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in vsi trije so bruhali. Tavečja dva sta že to prerasla, najmlajša pa je najbolj kritična. Je bruhala že od rojstva in se sploh ni rada vozila v avtu. Ko je bila cca. 6 mesecev stara smo ji kupili zapestnice in je bilo malo boljše. Najhuje je bilo, ko je začela hodit v jaslice in sva dnevno prevozile 32 km. Čez čas se je zgleda malce navadla in ni bilo več tako hudo. Zdaj pri štirih letih pazimo, da ji ni nikoli prevroče v avtu (niti malo, ker ji postane takoj slabo in začne bruhat), še pozimi imamo vklopljeno klimo in se vozimo v sibirskih pogojih 
. In vedno jo opozarjam, da ne sme gledat pri oknu ven, temveč, da gleda samo ravno na cesto. To so pravila, za krajše poti. Na daljše poti še mi skoz bruha. Preden bomo šli letos na morje bom malce preverila, kaj imajo v Avstriji proti slabosti in obvezno bomo šli ponoči, da bo večji del poti prespala. Nam flajšter ni pomagal.
Pri nas delamo isto. Starejši je bilo vedno slabo, ko je bila majhna (nekje do štirih let), pa čeprav smo se peljali le 30 km. Sem imela sicer v avtu za primer slabosti vedno vrečko, pa vsaj dvojna rezervna oblačila. Ker ponavadi sploh ni povedala, da jo slabi, samo bruhala je. Še sedaj se ji včasih zgodi, da ji postane slabo, ampak pove, pa ji odpremo okno, da zadiha svež zrak in na prvem primernem mestu ustavimo, da gre malo iz avta in slabost mine. Tamlajša pa ni delikat za te stvari. 
ja, ampak res. To se jaz včasih sama na se jezim, ker grem na dopust nervozna že od doma, ker smo "pozni" (btw, kampiramo 
) Včasih so imeli po Hrvaški ful dobre jumbo plakate: Ne žurite, na odmoru ste! Sem se prav zamislila. 
evo, sem zdaj vprašala mojo tamalo glede tablete, in če ji je bilo kdaj grozno ali neprijetno jo vzet, pa je rekla da ne. po moje je fora v pravi dozi. 
in pri nasemu 3,5 letniku to deluje. Mi smo precej na dolgih relacijah, prej mu nisem smela dat mlecnih izdelkov pred potjo, cel dan dieto in ga skor lacnega pustit in se je bruhal, zdej gremo pred 70 km ovinkov in hribov pa se na civapcice in ne bruha. Pri nas deluje in sem res vesela da je tako.
