wanabe
|
Draga anonimna, popolnoma te razumem. Sama sem v skoraj isti situaciji (s tem, da nimam nikogar ki me je pripravljen čakati  ). In s to razliko, da sem že zbrala pogum in ga postavila pred vrata. Od tega je že 3 tedne in non-stop imam probleme z njim.
Od groženj, do moledovanja da poskusiva ponovno, do groženj s samomorom,.... To sem trpela, ker sem pričakovala, da bova do konca stvari rešila sporazumno - celo notarski zapisnik sva že uredila.
Včeraj pa - je prišel za 1 uro na obisk k sinu in ko bi moral oditi (po eni uri) sem ga nekajkrat lepo opomnila - je začel pritiskati na sina (lej mami hoče da grem), pol sem prijela mobitel, da pokličem (starše ali policijo) in mi ga je na silo vzel - mali v jok, jaz vpila on pa nazaj - da bo šel ko bo on hotel. Ker nisem hotela še bolj prizadet sina - sem se umirila, ponižala in bila prijazna do njega, da ne bom nikomur povedala kaj se je zgodilo (ker drugače je rekel, da raje ostane in me ... da bo imel vsaj sina), da ne bom nikogar poklicala. Na koncu sem ga morala celo objeti in poljubiti (NE, nisem upala reči).
Potem sem poklicala starše (z malim sva šla spat k njim). Prišel je tut gor, vendar ga nismo spustili notri, ampak poklicali policijo. Oče za motenje posesti, jaz pa za dogodek doma. Danes grem na pp da uredim zapisnik in prijavo, ter do odvetnice za tožbo za razvezo.
Mojo zgodbo sem ti opisala, ker ti iz svojih izkušenj lahko povem, da pojdi - POJDI ČIM PREJ, če ne zase stori to za svojega OTROKA!!!!!! Vem, da je hudo, vem da boli, vem da te je strah in potrebuješ pogum. Nisi vredna tega, ne pusti da te ponižuje in uničuje. POJDI!
Če potrebuješ karkoli mi lahko pišeš tudi na zs
|
Natisni
