Anonimen
|
eko,pa imamo spet mucka.
nismo ga iskali,je kar on našel nas.
prejšnji teden,zvečer,ko smo se ravno odpravljale spat,je na dvorišču pod oknom mijavkalo,da se nam je kar srce paralo.sem šla pogledat in je bil en mali muc,ves prestrašen,premražen... pa še tačka ga je bolela,da je revček šepal.
sem mu dala za jest in malo mleka in vode in se je potem umiril.
in tako je ostal tu.
še vedno se boji vseh in vsega,še ptičev in listja...
ampak,ko mu šolarka ali jaz prineseva za jest,že pride blizu,se pusti celo malo pobožati.tudi šepa ne več.ko ni nikogar blizu se igra z olivami,ki so popadale z drevesa in lovi svoj rep .
je dobil svojo hiško v garaži,tamala mu je dala eno staro tatovo majico not,da mu bo toplo in mehko,je rekla.
in zdej čakamo,da se bo še malo bolj udomačil,da ga peljemo k veterinarki,da ga pregleda,če je zdrav in kako je s tačko...
smo mu hotele dati ime Baron,pa je bilo čudno slišat,ko ga je tamala klicala Balon,ker ne reče še r.
zdej sedim v pisarni in ga vidim ,kako bi rad prišel not,pa si ne upa,revež.najbrž bi se rad cartal,pa ga je še vedno strah...
bo že...kdo ve,kakšne izkušnje ima z ljudmi...
|
Natisni
. Meni se tako smilijo takšne živalice, ki so prepuščene same sebi.
